Tokrat, ker je vreme lepo, sva šla z ženo po malček daljši poti in ne tisti običajni, parkirišče in cilj nato pa hitro nazaj. Parkiramo na parkirišču pred Jelovica-hiše in previdno prečkamo cesto. Zavedati se moramo, da smo na cesti mi moteči element, zato previdno in hitro čez cesto, ko je ta prazna. Zdaj ne nadaljujemo poti desno po asfaltni cesti, ampak se usmerimo proti starejši že zelo ''obrabljeni'' hiši, kjer se na koncu parkirišča vidi levo od hiše makadamska pot. Preidemo v gozdiček, in če je vroč dan, nadaljujemo pot v prijetni senčici. Hitro opazimo pred seboj pa vseeno malce na desni leseno ograjo, no tam je včasih obstajal lesen mostiček, preko katerega smo se povzpeli na Grajski vrt in potka je potekala do hotela, takrat še pod imenom Bor. Zato nadaljujemo v levo na rahlo vzpenjajoč hribček. Na vrhu zavijemo desno in nadaljujemo po poti. Kmalu je odcep na mostiček po katerem pridemo do hotela, ki že nekaj časa nosi ime Alma. Ne zavijemo proti hotelu, ampak nadaljujemo po poti ob jezeru, kjer lahko med grmovjem v celoti opazimo hotel Alma. Nadaljujemo po poti ob jezeru, in ko pridemo do začetka jezera, stopimo na mostiček, ga prečkamo, nato pa ne gledamo na smerno tablo, ki jo opazimo pred seboj, ampak gremo po peščeni poti naprej zopet v rahel klanček. Na vrhu gremo v levo na še opazno travnato pot in nadaljujemo proti severu. Odpre se nam razgled proti Krvavcu pa Potoški planini, Sv. Jakobu, Zaplati malček naprej pa še proti Storžiču, Planini Javornik, Veliki in Mali poljani, Tolstem Vrhu in naprej proti Karavankam. Ko prispemo na makadamsko cesto, nadaljujemo v desno in pridemo do asfaltirane ceste. Tukaj ob ovinku rasteta dva košata kostanja, lahko pa si malce oddahnemo na klopci, če le ni preveč prometa, ki z avti zasmradijo prijeten zrak. Nadaljujemo po asfaltirani cesti do prvega parkirišča, ki je namenjeno izletnikom na Sv. Jakoba in naprej. Prečkamo parkirišče in nadaljujemo po makadamski cesti do drugega parkirišča, ki je malček naprej od bolj ostrega ovinka. Zdaj se lahko odločimo za eno ali drugo varianto. Slike, ki sledijo, so po drugi varianti. Recimo prva pa je, da nadaljujemo pot po cesti, kjer kmalu zagledamo na levi hišo. Tu se odcepijo ceste, naravnost za Sv. Jakoba, desna zgornja cesta za Potoško planino ali do Sv. Jakoba, nižja pa do senčice Jakopine, kar je danes tudi naš cilj.
Midva sva se odločila za gozdno potko, ki na začetku parkirišča zavije desno. In po nekaj 10 m zmerne hoje pridemo na makadamsko pot, po kateri bi prišli, če bi se odločili za prvo varianto. Naša gozdna ni, no lahko pa tudi je bližnjica, kakor kdo vzame. Ko pridemo na širšo makadamsko pot, nadaljujemo v desno. Potka v hrib čez cesto pa nas pripelje na cesto za Potoško planino. Brezskrbno nadaljujemo do križišča in postavljene smerne table, ki nas usmeri v desno. Po nekaj korakih nadaljujemo v levo in po zelo kratkem vzpončku prispemo na cilj.
Z zapisom na tabli se lahko seznanimo z krajšo preteklostjo Josipine in ko se odločimo, da je čas za premik, gremo v dolino po drugi strani. Nama z ženo je le bolj prijetno, če je možnost, da greva po eni strani navzgor, po drugi pa navzdol. Ta pot je ožja je pa lepo prehodna in nezahtevna. Kmalu se nam med drevesi pokaže del Doma starejših občanov, tik nad katerim gre pot in precej manj časa porabimo za spust do začetka prvega parkirišča. Zdaj lahko nadaljujemo svoj potep po asfaltni cesti vse do križišča za vas Potoče, hotel Alma ali spust mimo počitniške vasice Hrib (zakaj počitniške, kar so zgrajeni v glavnem le vikendi), do parkirišča. Če se odločimo za mimohod hotela, nadaljujemo desno in si na ovinku lahko ogledamo ogromne ameriške sekvoje, nato pa jo uberemo naprej po asfaltnem parkirišču. Desno se nam odpre pogled na gore, vidimo pa tudi igrišče, kjer je možna igra odbojke na mivki. Včasih, ko je bil popularen tenis, so bila igrišča urejena za igranje tenisa. No, nadaljujemo proti hotelu, se spustimo po krajši klančini in se odločimo, gremo do avta, ali se bomo še malo sprehodili po okolici. Ko se naveličamo postanka, nadaljujemo čez mostiček, ki je razpet nad betonsko pregrado jezera Črnjava. Jezeru je ostalo ime, če tudi se ostala imena menjajo.
Zdaj ni problem najti pot nazaj, do parkirišča, kjer smo pustili avto.
Za izlet bomo porabili dobro urico hoje, sicer pa kakor kdo. Nekateri več, nekateri manj, važno je, da uživamo v naravi in se imamo lepo. Tisti, ki pa radi dirkajo, pa bodo porabili precej manj časa, samo kaj, ko so razgledi tako lepi, da se ne da kar hiteti do cilja in nazaj, ter gledati samo pod noge. No ja, sicer kakor komu paše, vsak naj se prilagodi sebi, le če je skupina, se je treba prilagoditi najpočasnejšemu članu.
Še nekaj slikic za boljšo predstavo poti, narave ob poti in kaj nam ponujajo razgledi na poti. Pa srečno na poti, kjerkoli že hodite!