taubi4 - Zadnja sporočila

Danes, v nedeljo še na zanji Kaninski dvatisočak.
Z Edotom se pripeljeva do B-postaje ob 8:00, tam parkirava avto in začneva pohod proti planini Gozdec. Po dveh urah hoje prideva do stare koče. Že tam sem ugotovil, da danes ne bo moj dan. Peklo me je v mečih in stegnu. Šlo je zelo počasi s precej pavz. Ob 12-tih sva bila pri Dmu Petra Skalarja kjer sva imela daljšo pavzo z malico. Nato sva nadaljevala po markirani poti proti Kaninu. Po tričetrt ure sva bila pod južno "steno" Hudega Vršiča. Tu sva zavila z markirane poti proti prvemu kaminčku z desne strani. Kaminček je v spodnjih 3-4-ih metrih II težavnostne stopnje, naprej pa nič posebnega. Ko izstopiš iz njega nadaljuješ nekoliko v levo proti vršnjemu grebenu. Po grebrenu dosežeš vrh v slabih stotih metrih. Od B-postaje do vrha sva potrebovala pet in pol ure. Z vrha pa tričetrt do piva pri D-postaji. Nato še poslovilni spust z staro, odpisano žičnico.

Ob 8:00 smo startali z prvega ovinka nad postajo B Kaninske žičnice. Po dobrih dvajsetih minutah smo se z markirane steze Bovec - Kanin odcepili levo na nemarkirano stezo proti Škednju. Pot je speljana po gozdu proti jugo-jugo-zahodu in je vseskozi lepo vidna. Pod vrhom Kopa (1439m) pa zavije iz gozda proti zahodu. Steza večkrat preide v lepo ohranjeno mulatjero in nazaj v stezo. Ko pridemo na kamniti svet pod Malim Škednjem postane steza nekoliko slabše vidna. Z malo truda pa jo vseeno sledimo do južnega pobočja Velikega Škednja. Tu smo zavili ostro levo po pravem brezpotju proti vrhu. Po treh urah in četrt hoje smo prišli na vrh Velikega Babanjskega Škednja. Tu smo si privoščili malico in zadnje razglede proti Veliki Babi in Vrhu Laške Planje. Med polurno pavzo nas je počasi prekrila megla. Kljub temu smo se odpravili poizkat vrh z imenom Zelene Čuklje. Po pisanju Marjane in Marka se ta vrh nahaja na Kaninskih podih, nekje med Laško Planjo in Velikim Škednjem. Imena nisem videl še na nobenem zemljevidu. Sem pa na Garminovem zemljevidu Adria topo opazil z izohipsami prikazan vrh brez imena skoraj točno na sedini med obema omenjenima vrhoma. Spustili smo se po položnem zahodnem grebenu v sedlo, od koder smo se z zelo lepim polezavanjem po kompaktni skali, povzpeli v petdesetih minutah na vrh 2170m visoke gore. Megla se je vsake toliko časa dvignila toliko, da smo se lahko prepričali, da ne stojimo na neki rami ali prdvrhu kakšnega drugega vrha, temveč na samostojnemu vrhu, ki se dviguje vsaj petdeset metrov nad Prodi. Potrditev, da gre zares za Zelene Čuklje pa smo dobili, ko je Zdenka na zemljevu Lokus map, ki ga ima naloženega na mobilniku, dobila vrh s tem imenom. Povratek v megli čez Prode do markirane poti Kanin-Bovec, pa tudi ni bil prav enostaven. Na pot smo stopili pod Kačarjevo glavo, po uri in pol iskanja prehodov. Do avta smo rabili še dobro uro in pol. Cela tura pa je trajala osem ur.
V lepem vremenu bi bila to prav gotovo ena lepših tur.

Sprašujem stare mačke : Jovana, Toneta, Dragota, Janeza, Juša, Darinko in vse ki mislite da veste. Katera dva vikenda bodo letos macesni najlepši?

Še nekaj pismenega opisa ture, ki jo je v slikah že predstavil Nejc.
Z avtom smo se peljali do konca poti nad Jasno, to je do višine 960 mnv. Tu smo stopili na udobno, lepo sledljivo stezico proti Kurjemu vrhu. Ker se večino časa vije skozi iglasti gozd, je steza precej mehka, kar pri sestopu pride še kako prav. Prva polovica je bolj strma, nato se rahlo položi, zadnjih 150 višincev pa je zopet strmejših. Po dveh urah in 800 višincih smo bili na Kurjem vrhu. Nič kaj hud tempo, pa vseeno zame kar vredu.
Po 15 minutni pavzi smo nadaljevali pot skozi ruševje malo dol in nekaj več gor do Rušice, ki smo jo dosegli po eni uri. Po krajšem sestopu pa smo prišli v plezalni del ture.
Iz prve grape smo se povzpeli po pobočju s poplezavanjem dobre enke. Nekoliko višje smo pršli v sistem strmih žlebov druge težavnostne stopnje. Izmenjaje smo plezali po žlebu ali po grebenu med njima.
V drugo grapo smo se spustili po vrvi, nazaj grede smo videli da se da grapo enostavno prečit levo nekoliko navzgor. Iz grape pa je vodil dvajsetmetrski plitvi kamin tretje težavnostnje stopnje. Meni se je zdel še nekoliko težji. Njega je splezal Nejc in naju z Lejo potem varoval od zgoraj. Tudi nadaljevanje naprej je bilo kar zahtevno, in ker smo imeli vrv že raztegnjeno smo se varovali še naslednji rastežaj. Kmalu za tem smo prilezli na predvrh Rigljice (slika 12) Nejc je ta vrh poimenoval Rušica, na zemljevidu je visoka 1913 m, vrh na katerem stojiva z Lejo pa je visok dobrih 2040 m. Vem pa da je okrog imen Rušica in Rigljica precej zmede. S predvrha na vrh je bilo še pol ure lepega poplezavanja in ob 12:30 smo bili na Rigljici.
Na vrhu smo srečali Sebastjana in njegovo prijateljico, ki sta štartala od avtomobila eno uro pred nami. Spustila sta se še naprej do sedla z Vrhom nad Rudo, za nadaljevanje pa se nista odločila. Tudi mi smo razmišljali o nadaljevanju naprej na Vrh nad Rudo in Frdamane police, ter spust po Kačjem grabnu, pa smo se odločili da turo ponovimo drugo leto ob daljšem dnevu, krajšjih pavzah in manjšim številom štrikarij.
Deset čez eno smo začeli sestopati in ob petih prišli do avtomobila. Sledilo je še kopanje pri Jasni, pivo pri Aljažu in večerja pri Gorenjcu.

Na praznični torek praznična tura. Tokrat z mano veteran Jože in mladi prspektivni Primorec Klemen, tako kod jaz - faliran Difovec.
Z žičnico iz Bovca do D- postaje. Ob 8:00 smo stali pred vhodom, vendar se je že v štartu nekaj pokvarilo. Po 45-ih minutah smo se končno odpeljali. Vožnja traja 35 minut. Z D-postaje smo krenili ob pol desetih, in po markirani poti v smeri Rombona prispeli na sedlce pod Bandero v eni uri in pol. Tu smo skrenili z markirane poti levo po neizrazitem brezpotnem grebenu proti Grdemu Vršiču. Hudi se skriva za višjim grebenom desno pred nami. Hodi se dokaj udobno po travah in trdnih skalah. Šele po eni uri vzpenjanja smo zagledali naš cilj. Po grebenu smo nadaljevali dokler nismo prišli na severovzhodni greben Grdega Vršiča. Od tu smo se spustili v sedlo med Grdim in Hudim. Jaz po Italijanski strani Jože in Klemen pa po Slovenski. Strinjali smo se, da je po naši strani precej lažje.
Namen smo imeli prečit greben čez Grdi Vršič in Konjske police do sedla pod Lopo potem pa po Italijanski strani na Prevalo. Načrt je padel v vodo, bolje reči v kaminček. Niže, pri vzpenjanju proti vrhu Hudega, sem hotel splezati dvametrski kaminček, pa mi je v njem spodrsnilo pri tem pa sem se z levo roko tako nerodno ujel, da me je samo speklo v ramenu. Po petnajstih minutah roke nisem več mogel dvigniti do višine ramen. K sreči sem imel seboj Ketonal, tako da pri spuščeni roki vsaj bolečine nisem čutil.
Sestopali smo tako nazaj do sedla, tam pa po neizraziti grapici desno navzdol. Na grebenček po katerem smo se vzpenjali smo prišli na višini cca 2200m, ga prečili in nadaljevali po gruščnatem terenu naravnost proti jugozahodu. Na markirano pot smo prišli na višini 1990m, 500m zahodno od sedlca pod Bandero. Za vzpon bi priporočal greben z sedlca do višine 2200m, potem pa levo proti grapici naravnost v sedlo med obema Vršičema.
Ob treh smo prišli do bifejčka pri D-postaji. Pivo se je zelo prileglo, čeprav so ga 1. Avgusta podražili z 4€ na 4,5€.

Igor, čestitke za lepo turo. Ali mi lahko zaupaš časovnico cele ture. Ker sem bil v podobnih razmerah na Špičici na začetku Julija, me zanima ali ste videli eno gurtno okrog skale tik pod vrhom Špičice. Tam smo jo pustili, ker smo se od tam spustili po vrvi skozi vršnji kamin. Verjetno je to kamin na sliki št. 30. Povej mi še prosim, kateri del se vam je zdel najzahtevnejši na celi turi.

Še nekaj slik od prejšnje sobote. Vse od Leje.

Kot je napisal že Tone, smo se v soboto zjutraj odpravili prečit greben od Goličice do Planje. Do vrha Goličice smo potrebovali 3 polne ure. Tonetu in ostalim trem se je vzpon vlekel kot kurja čreva predvsem zato, ker je bil moj tempo hoje precej počasnejši kot so ga oni sposobni.
Na vrhu smo se opasali in šli iskat prvo varovališče. Takoj z vrha smo zavili v prvo desno grapo in šli po njenem desnem pobočju. Ko ni šlo več naprej smo jo prečili na levo stran po strmem skrotju in rušju. Po rami smo se spustili cca 20 metrov in pod njo naleteli na prvo varovališče pritrjeno na močno rušje. Anže je tam takoj pripravil dve 60m dolgi vrvi za spust po njima. Prvi se je spustil Anže, takoj za njim pa jaz in Tone po tem ko sta naju Leja in Nejc prekontrolirala. Z Goličice do vznožja Germlajta so trije zaporedni spusti po vrvi dolgi po cca 40 metrov. Z vsemi tremi smo se zamudili eno uro in pol. Iz grape smo se nato ob skalnem grebenu po travi povzpeli na zeleni Germlajt v pol ure. Gora ima južno pobočje povsem travnato in pod kotom 30 stopinj tudi čisto ravno. Na grebenu pa pade navpično proti stranski grapi Mlinarice. Vrh Germlajta je skalnat, nato pa se greben nadaljuje z tremi, štirimi zelenimi vršički.
Tudi v zajedo proti Kanceljnom smo se spustili po vrvi. Prvo varovališče se nahaja desno pod drugim vršičkom, sredi stene cca 30m niže pa še drugo. Ker smo imeli 60m dolge vrvi, smo se lahko do tal spusili z enim samim spustom. Nato je sledilo sestopanje po grapi desno navzdol. Po kakšnih 50-tih metrih sem prišel do mesta kjer bi nenavezan sestopal verjetno "s polnimi hlačami". Ko pa me je sin Anže varoval sem sestopil brez problemov. To dvoje varovanj skupaj je trajalo dobro uro in pol. Od tu naprej pa se ni videlo kakšnega pametnega prehoda. Tone se žal ni spomnil nobene stvari ispred sedmih let, ko je greben prečil z Dragotom. Tu pa je stopil na sceno Nejc s svojim telefonom. Na njem je imel naložene vse slike Filipa Culjaka iz leta 2020. Vgotovil je da so slike 28, 29 in 30 slikane točno s tega mesta kjer stojimo mi. Vsa čast mu. Previdno smo se vzpenjali po ozki polički levo okrog rame Velikega stolpa Kanceljnov in naprej do najtežjega dela vzpona nanj. To je grapa na Tonetovi sliki št. 43. Plezarija do tu naj bi bila 2.-3. stopnje, ta grapa pa 4. To bo verjetno držalo, saj sem do grape nenavezan priplezal brez problemov. Sredi te grape pa sem nekoliko "zmrznil". Ko sem se navezal, pa sem tudi ta del z nekoliko več truda preplezal brez pomoči. Ta grapa se je končala na grebenu kjer je sledilo takoj 20m strmega spusta. Z veliko previdnosti bi se verjetno lahko brez varovanja spustili vsi, toda ker je bil štrik že pri roki, smo se povarovali. Dvajset minut kasneje smo že stali na vrhu Kanceljnov.
Ura je bila pol petih, pred nami pa še najtršji oreh - Prevčev stolp (Grdoba mu pravi Tone). Kanceljni so z njim povezani z ozkim dobrih 10m dolgim grebenom. Takoj za njim smo prišli do točke od koder ne gre nikamor več. Anže je predlagal direktno po navpični steni navzgor, kar pa meni vsekakor ni bilo všeč. K sreči je bil Nejc spet tisti ki je zagledal pravo smer. Desno je vodila vodoravna, komaj vidna, polička nad katero je Nejc zagledal tudi dva klina za vpenjanje kompletov. Nejc je na prvem klinu napravil varovališče, Anže pa je z dvema štrikoma splezal ozko navpično poč dolgo 5 - 10m in naprej po nekoliko lažjem pobočju do mesta kjer je lahko udobneje varoval. Za njim sem plezal jaz. Po Miheliču naj bi bila smer med 4+ in 5-. Tu čez pa jaz brez sinove pomoči in brez enega oprijema kompleta, verjetno ne bi prilezel. Povsem izčrpan sem obsedel za nekaj minut, nato pa zlezel še čez vršnji greben na vrh. Za menoj je plezal Nejc z dvema novima štrikoma, na koncu pa še Tone in Leja. Sledil je še spust v Hruško.Zanj potrebuješ dve 60m dolgi vrvi, v nasprotnem primeru moraš v steni narediti še eno varovališče. Mi nobenega narejenega nismo videli. Ker je že zmanjkovalo časa sv z Lejo takoj po spustu nadaljevala proti Planji, saj sva vedela da naju bodo ostali trije lahko dohiteli. Med najinim vzpenjanjem pa se je začela spuščat megla. Na vrhu male Planje sva počakala na ostale tri, nato pa smo se skupaj spustili po skrotju v sedlo med Planjama. Na veliko ni enostavne poti. Lahko greš v prvo grapo in nekaj metrov više prestopiš desno v drugo, ali pa takoj v drugo kjer nad zagozdeno skalo prilezeš na isto mesto. Od tu je še dobrih deset metrov krušljivega poplezavanja in si na vrhu. Ko smo stali na vrhu se je megla razkadila in obsijali so nas še zadnji sobotnji žarki. Napravili smo še nekaj slik in odhiteli proti Pogačniku. Dvajset do desetih smo bili v koči.
Cela tura je trajala 15 ur. Spusti po vrvi so nam vzeli 5 ur, dva varovana vspona uro in pol in počitki na vrhovih dobro uro in pol. Kot je napisal že Tone, se morava lepo zahvaliti najinim mladim spremljevalcem, saj brez njih tega podviga prav gotovo ne bi doživela. Anže je odplezal vse smeri naprej in nas povaroval in pripravil vsa varovališča, Nejc je bil nezmotljiv navigator in podiralec varovališč, Leja pa je pedantno preverjala, če sva s Tonetom varno navezana. Za naju je skrbela kot da bi bila njena očeta. Hvala vsem trem.
Mihelič je v Slovenskih stenah napisal da je to naš najzahtevnejši greben. Jaz se stem povsem strinjam. Najzahtevnejši in najbolj divji. Najlepši pa zame ostaja greben Bavških Pihavcev.

Tone. zato ker mi je pristop iz Bale veliko lepši. Tudi z jugozahodne strani smo si ogledovali, pa nismo videli nič primernega. Z vrha Špičice se mi je greben proti Skutniku zdel še najlepši. Ampak, kot sem že rekel, nismo znali priti na sedlo med njima. Izgleda da bo treba še enkrat poizkusit.

Bo kar držalo. Samo na vajini sliki vse izgleda zelo položno in enostavno, dokler ne ugotoviš, da je slika zamaknjena cca 12 stopinj v desno.

V nedeljo ob sedmih zjutraj sem s starim kameradom Rafkotom in mladim Juretom, ki se spogleduje z alpinizmom, štartal iz Bavšice proti Bali. Naš cilj je bil Špičica, vrh nasproti Pihavcev, ki so me pred letom dni tako veličastno sprejeli. Takrat je bil dan kot iz sanj. Trave so bile za razliko od tokrat že zjutraj suhe. Letos pa so bile tako mokre, da mi je v gojzarjih čofotalo še preden smo prišli do lovske koče.
Po kratki pavzi smo nadaljevali proti Prevali, in se v zadnjem gozdu pred njo odcepili v desno proti plitvi grapi, ki vodi na sedlo Vrh Osojnika. Nazaj grede smo ugotovili, da se je pametneje odcepiti nekoliko kasneje, v prvi srpentini tik pred Prevalo. Po grapi in čez grobo melišče smo prišli pod Špičico po slabih štirih urah hoje.
Na vrh smo se najprej hoteli povzpeti s sedla pod Skutnikom, pa nismo videli nobenega pametnega dostopa do njega. Preusmerili smo se na selo pred Nizkim vrhom. Od tu so se videle še kar lepe travne police proti vrhu. Z Juretom na čelu smo se začeli vzpenjat po strmih, na žalost mokrih travah. Kmalu smo naleteli na prvi klin s prusikom. Ko to vidiš takoj laže nadaljuješ. Nato smo šli mimo drugega in prišli do tretjega pod žlebom, ki pa je bil precej skalnat in videti dokaj enostaven. Ko pa sem ga poizkusil splezati, sem ugotovil da je zaradi spolskih skal postal naenkrat za naju z Rafkotom nepreplezljiv. K sreči pa ga je Jure s precej previdnosti vseeno preplezal. Ko sem se potem navezal na vrv s katero me je varoval, sem žleb brez problemov in brez zdrsov z lahkoto preplezal. Kaj vse naredi psiha.
Na vrhu se nismo zadrževali prav dolgo, saj so nas začele od spodaj oblegati megle. Nazaj skozi žleb smo se povarovali vsi, tudi Jure. Za njega ne vem, midva z Rafkotom pa sva zdrsnila na isti skali tik pred njegovim koncem. Na vrhu nismo videli četrega klina, zao smo se varovali preko nove gurtne na skalnem roglju. Če jo bo kdo prinesel v dolino, mi jo lahko vrne, ali pa se zanjo vsaj zahvali.
Ko smo kasneje sestopali po grapi proti Prevali, so nas začele močiti prve kaplje, kasneje na poti pa že prava ploha. Po uri in pol hoje po dežju smo popolnoma premočeni prišli do osamljenega Učnega centra v Bavšici. Pod napuščem smo se hoteli preobleči v suhe cunje, takrat pa so se nenadoma odprla vrata, in pred nami se je pojavila prijazna mladenka. Tako smo se lahko preoblekli na suhem in toplem, povrhu vsega sem se še stuširal s toplo vodo. Na koncu pa sem ji komaj oddal nekaj drobiža za prostovoljne prispevke. Edino treh piv pa ni imela.

??

Po slabih treh letih sem se v družbi dveh prijateljev spet podal na isto turo. Pot do VBŠ je bila vseskozi popolnoma kopna. Z VBŠ do Zelene Čuklje pa je bila zasnežena le po dnu kotanj. Pri sestopu na Kaninske pode, pa je bilo na strmih pobočjih kopno, po dolinah in kotanjah pa še precej snega, ki pa se je nehal nekje od stare Kaninske koče naprej. Do avtomobila na ovinku nad B postajo brez problemov. Čeprav tri leta starejšji, smo za celo pot potrebovali eno uro manj.
LP Ivo

Upam da do mene ne boste žaljivi, kot tudi jaz ne bom žaljiv do vas. Živim v Žireh in sem neizmerno srečen, ker Žiri niso turističen kraj. Ob vikendih ceste niso prenatrpane in gosinski lokali napol polni, ali napol prazni, kakor komu drago. Domačini vedno dobimo prostor za druženje v njih. Verjemite nekaj neprecenljivega.
Bohinjci in Blejci, dvomim da si to lahko privoščijo. Občini imata lahko velike turistične prihodke s katerimi lahko gradijo moderno infrastrukturo, vendar kaj so tisti ki nimajo nobene direktne koristi s turizmom, bolšji s tem, če so vse te zasedene s prav temi turisti. Jaz osebno grem dvakrat do trikrat na leto na planino Blato kjer z veseljem plačam cca 15€, da se le lahko pripeljem in parkiram na vrhu. Brez parkirnine, ali z zelo nizko, dvomim da bi mi to vedno uspelo.
Mislim da ima vsak pravico povedati svoje mnenje o parkirnini in o tem ali bo tja še hodil ali ne, moraliziranja o Bohinjcih in Blejcih, pa se naj raje vzdrži.
Vsem lep planinski pozdrav Ivo

Čeprav naslov teme ne odgovarja točno tej smeri, bom nedeljsko turo opisal kar tu.
S parkirišča pri bivšji rampi v Planici smo krenili ob 6:50 in po dobre pol ure šli mimo koče v Tamarju. Sedem minut kasneje smo se že odcepili v desno, strmo navzgor proti grebenu Ponc. Moram priznati, da "to jutro ni bil moj dan". Prav kmalu so me začele peči mišice v stegnu, tako da sem se komaj vlekel naprej. Do Srednje Ponce smo rabili kakšno minuto več kot tri ure. Da sem hodil res počasi sem ugotovil tudi po tem, da sta Leja in Neža celo pot živahno čebljali, kaj delajo alpinistični pripravniki v Poljanah in kaj na Matici.
Omeniti moram še vreme. Temperatura je bila prav prijetna, ne prehladno ne pretoplo, predvsem pa brez najmanjših padavin. Le vidljivost je bila zelo slaba. Sem ter tja so se megle raztegnile, toliko da se je za trenutek prikazal Cipernik ali pa greben Mojstrovk in že so jih megle zagrnile nazaj. Na vrhu Srednje Ponce je že kazalo, da bo zdaj, zdaj posijalo sonce, pa potem ni bilo nič iz tega.
Pol urna pavza in povsem drugačen teren, sta name delovala kot poživilo. Končno sem postal povsem konkurenčen vsem trem mladenkam in "staremu" ultramaratoncu Alešu.
Greben od Srednje Ponce proti Zadnji, je na začetku zelo širok in udoben, kasneje pa se zoži in začne spuščati proti škrbini med Srednjo in Zadnjo Ponco. Zaradi megle slednje sploh nismo videli. Nenadoma se je megla dvignila in stali smo pred navpično steno, na kateri je bila narisana puščica v desno na ostenje nad prepadom.
Aleš je v trenutku izjavil "Tja pa jaz ne grem".Ko pa sem zakorakal na izpostavljeno stezico,(pred leti sem to že prehodil) in mi je tiho sledila tudi najmlajša Blažka, mu ni ostalo drugega kot stisnit zobe in nama slediti. V resnici je to najbolj izpostavljen del poti na celi turi. Po ozki gruščnati stezici je treba stopati res previdno, saj bi bil zdrs usoden. Je pa res, da so na celem odseku vcementirani specijalni klini na katerih bi se lahko varoval, ali pa postavil vrvno ograjo.
Ko smo izplezali iz tega dela, smo se zopet povzpeli na greben.
Iz Tamarja do Srednje Ponce in desno naprej na Visoko je pot markirana z Knafeljčevimi markacijami, v levo proti Strugu pa le z rdečimi črtami in pikami. Tudi te so lepo vidne, tako da orientacija ni zahtevna.
Kakih petnajst minut pred vrhom smo naleteli na Kugyjevo pot ki je res opremljena z ekstremno napetimi jeklenicami. Prav zanima me na kakšen način ji lahko tako zelo napnejo.
Bi pa tudi jaz, tako kot Bruno raje videl da jih ne bi bilo, saj bi to bilo zelo lepo brezpotje. Seveda pa razumem tudi tiste, ki radi doživijo kakšen izredno lep greben, čeprav ne upajo po brezpotju. Saj za nas še vedno ostane mnogo lepih brezpotnih grebenov kot so Loška stena, greben Pelcev ali pa najlepši, greben Pihavcev.
Skratka, od Srednje Ponce do Struga smo rabili eno uro in pol. Če bi bil dan slabi dve uri daljši, bi potegnili še na Vevnico, tako pa smo se obrnili nazaj. Do Srednje Ponce smo se vrnili v istem času kot sem. Smo pa čas spusta v Tamar skoraj prepolovili, ena ura in tričetrt. To pa sem z "muskelfibrom" plačeval cele tri dni.
Z malo sreče bom čez dan ali dva objavil tudi nekaj Aleševih, Lejinih in Nežinih slik.

Lepe sličice, še lepše pa bi bile s kakšnim komentarjem.

Veš Tone, oni ga mi bolj kot pa jaz njim.
Drago, ali prideš na greben za velikim stolpom, ki ga je treba obiti če prečiš greben Bricelk - Morež.