Z Nejcem sva se odločila, da se v soboto povzpneva na Vevnico, V Koncu Špica in Kotovo Špico. S kombijem sva se v petek popoldan odpeljala v Planico in pakirala pod drevjem pred nekdanjo rampo. Do Doma v Tamarju sva se nato odpeljala s kolesi (brez elektrike). Prav veliko s tem nisva pridobila, sva pa ogromno naslednji dan pri vračanju. Pri koči sva nameravala kupiti dve pločevinki Laškega za pred spanjem v bivaku, pa imajo samo steklenice. Do bivaka sva prišla deset čez devet, ravno ko je dan ugašal. V njem sta že bila dva fanta, tako da smo vsi prav udobno ležali.
Zjutraj sva se odpravila naprej šele okrog sedmih. Najprej sva se dvignila na višino 2000m, po njej hodila približno 20 minut in prišla do želene gredine. Gredina je res precej izpostavljena, pa vseeno dovolj široka in udobna. Zanimivo se mi zdi, da je na večjem delu opremljena s svedrovci. Res ne vem za koga, saj za alpiniste to prav gotovo ni, tudi mi šodrovci jih tu ne rabimo, običajni planinci pa itak ne hodijo po tako zahtevnih brezpotjih. Gredina se ves čas se je enakomerno dviga, tako da sva se v tričetrt ure dvignila za 100m. (sl. 5-11) Ta gredina te pripelje pod jugovzhodna pobočja Vevnice. Tu sva zavila levo po kompaktni skalni grapi, ki je bila cela v senci. Prav prijetno. Ko sva prilezla spet na sonce, pa sva zopet obrnila v desno in poplezavala po skalah levo od gruščnate dolinice proti grebenu vzhodnega predvrha Vevnice. Na glavni vrh sva prišla ob 9:15. Z njega sva že pogledovala proti naslednjemu, V Koncu Špica. Od tu se vzpon nanjo desno od njenega grebena zdi nemogoč. Ko pa prideš v vznožje Špice, pa vidiš da nanjo tu pelje široka, neizpostavljena gredina, ki ni niti pretirano strma. Nadaljevanje po grebenu proti Kotovi Špici pa prekineta dva skoka, ki pa sta opremljena z varovališči za spust po vrvi. Prvi zelo strm skok sva kar preplezala (sl.27 in 28), saj je bila skala zelo dobra. Drugi ki je bil celo previsen, pa sva obšla levo po dveh izpostavljenih policah. Do vrha potem ni bilo več težav.
Greben se od vrha nadaljuje še dobrih sto metrov naprej, dokler ne začne prepadati proti Kotovemu sedlu. Tukaj, par metrov pred koncem poiščemo desno od grebena varovališče za prvi od petih spustov po vrvi. Midva sva se odločila, da bo najbolje če jaz navezan splezam čez vsak spust, poiščem naslednje varovališče, se nanj privežem, nato pa se do mene po vrvi spusti še Nejc. Prve tri in petega bi v sili splezal tudi brez varovanja, četrtega pa ne. Na koncu je treba še čez strmo gladko ploščo, vrh katere pa je tudi varovališče (sl.42), ki pa mislim, da ga ne rabi nihče, ki je sposoben priti do sem.
Vsa ta štrikarija nama je vzela uro in pol časa. Do bivaka sva rabila še tričetrt ure in slabo uro in pol do Laškega v Tamarju. Nato na kolo in čez dobrem pol ure sva se že peljala iz Planice proti Kranju na pozno kosilo k Gorenjcu. Za lep zaključek pa sva tam nenapovedano srečala mojega večkratnega sošodrovca Toneta.