77blaz - Zadnja sporočila

Na tritedenskem potepanju po Gruziji smo (z ženo in tremi najstnicami) seveda našli čas tudi za prelepe gore. Povzpeli se nismo na nobeno, a je bilo že opazovanje zelo lepo.

Iz Mestije smo se s sedežnico povzpeli na vrh smučišča nasproti Mestije, na višino preko 2.000 metrov, kjer smo bili nagrajeni s prelepimi razgledi. Kar naprej smo se obračali k Ushbi, ki nas je očarala s prepadnimi stenami.

https://www.youtube.com/watch?v=4LSF6KZLZWA

.

Jetrasta cevača.

Na rdečem seznamu.

S Kriških podov na Škrlatico, pa sestop ob prvih jesenskih barvah in ruku jelenov v Vrata.
Pot brez posebnosti.

V soboto sem šel z Vršiča pod Prisojnikom do Mlinarice in naprej na Razor. Sestopil sem na Kriške pode, kjer sem prespal v zimski sobi. Pot urejena, brez posebnosti.

Več nas je iskalo prisojne lege, tako sem srečal juvenilnega in odraslega črnega gada, malo še neokretna zaradi dolge noči.

Hvala.

.

Gor sem šel po Jubilejni, dol po Slovenski. Varovala so v dobrem stanju. Jeklenic je kar nekaj, SVK pride prav. Pristop v tej smeri se mi zdi lažji, predsem zaradi Zadnjega okna. Prisojnik zahteva zbranost od začetka do konca.

Kaj naj še dodam k zgornjemu poetičnemu Pikinemu zapisu poleg današnjih fotografij?

Še tehnični podatki:
V Miheličevem žlebu je en prestop, kjer zelo pomaga če imate en karabin in dober meter vrvi, ki se vpne v že zabit klin. Sestopil sem, po sicer zaprti poti, na Kriške pode, kjer so klini in jeklenice v solidnem stanju. Nadaljeval sem čez Sovatno v Vrata.

Vpisna knjiga, stara že skoraj 20 let bi rabila novo polivinilasto vrečko, ki je nisem imel s sabo.

Iz Vrat sem šel gor čez Plemenice, nato po Kugyevi polici, čez ledenik, se priključil poti Čez Prag in sestopil v Vrata. Na poti čez Plemenice je en klin, zadnji na jeklenici, izruvan.

Pot čez Kugyevo polico se s te strani rahlo spušča, označena je ves čas z obledelimi rdečimi črtami. Zašodrana, neshojena steza je na mestih, ki se zelo približajo prepadom, varovana, a so jeklenice stare, z deloma populjenimi klini. Ne prožite kamenja, morebiti so spodaj alpinisti. Pot čez polico, ob vsej previdnosti, trajanja slabo uro.

Na ledeniku sem si s starodavnim ledom, katerega čas se sedaj meri le še s časom trajanja človeškega življenja, osvežil roke in obraz.

Od bivaka sem šel desno v grapo, kjer ni skalnih skokov ter se na vrhu priključil pristopu preko Kotlov.

Sestopil sem mimo Treh macesnov, kjer sem imel pod njimi zaradi šodra, slabih oprimkov in neugodnega izteka slab občutek. Snega tam ni.

Delno sem razvozlal tudi zaplet, ki ga je z lahkomiselnim vpisom v vpisno knjigo povzročila lepa pevka 🙂. Ja, lepo je pogledat več kot 30 let staro, odlično ohranjeno vpisno knjigo. Trideset let lepih spominov.

Z žalostjo poročam, da je v manj kot leto dni starem bivaku Za Akom nekomu pri peči zagorelo. Prilagam fotografije. Gasilna naprava je nedotaknjena.

Srečno se je končalo.

Še moja izkušnja KAKO SE NE DELA iz lanskoletne zimske poti na "lahki" Ciprnik. Gor sem šel iz Kranjske gore po cesti na Viranc, na vrh in nato nazaj na Vitranc ter po cesti dol v Kranjsko goro.

V enem trenutku sem se odločil, da grem direkt dol, čez smučišče, ki so ga takrat s topovi zasneževali. Vremenske razmere in temperature so bile takšne, da se je sneg v stiku s podlago spremenil na strmem smučišču v živ led, kar me je popolnoma presenetilo, delala se je tema, enostavno ga nisem videl. Dereze v nahrbniku, cepin tudi, a ni bilo možnosti, da jih nataknem in uporabim. Z veliko sreče sem prišel nazaj na zasneženo cesto.

Gor in dol sem šel z Vršiča mimo Špičke, zavetišče je še zaprto. Na srečo sem to vedel in tovoril s sabo 5l tekočine, katero sem vso porabil (opral cunje). Varovala so v dobrem stanju, snega na poti ni. Vpisna knjiga ni polna, a je v slabem stanju. Kovinsko ohišje kamor se shranjuje vpisna knjiga se ne drži podlage, je kar prislonjeno k skali.

Zjutraj sem bil na vrhu edini in verjetno tudi edini v Sloveniji v dolgih hlačah in puhovki. To se je hitro spremenilo ...