27.6.2026
Pokliče kolega, ali se pridružim pri zahtevni brezpotni turi na Kaluder v trentarskih koncih.
Si vzamem čas za razmislek in potrdim, saj tam res še nisem hodila.
Parkiramo v Vrsniku, malo naprej od transformatorja in sledimo stezi za Črč. Nad planino je izvir vode, kjer v vročem dnevu dopolnimo zaloge. Nato naprej proti Planini za Črnim vrhom, na sendvič pavzo. Planina mi je znana, verjetno od poti proti Babi, razmišljam.
Na planini izberemo gornjo stezo proti lovski koči, nekje na polovici pa zavijemo proti Kaludru v ozek, grušnat žleb med ruševjem. Tu in tam so vidni sledovi obžganih vej, fantje še malo požagajo najbolj zaraščene prehode.
Veseli, da se izvijemo iz strmega rušnatega melišča, jo malo po občutku in po sledeh v aplikaciji na telefonu, malo v desno in nato v levo, mahnemo proti vrhu. Užitek nad razgledi in jato beloglavih jastrebov, ki prileti iz smeri Krna, je neopisljiv.
Nazaj se spustimo po isti poti do Planine za Črnim vrhom, v smer proti zahodu, pod Vovenkom in čez sedlo Predel proti izhodišču.
Zadovoljna nad opravljeno turo, se teden kasneje pohvalim planinskemu prijatelju, ki me razsvetli, da smo tam že bili pred več kot desetemi leti.
S skromnim opisom iz neta, iskanjem možnih poti, v borbi z ruševjem in samoizpraševanjem, ali nam je res tega treba.
Seveda je treba, v hribih zaživimo in si napolnimo dušo, včasih pa selektivni spomin malo prikroji turo in zgodbo

.