Predzadnji dan v letu sem si že med tednom predstavljala, da bom preživela nekje nad Mojstrano
. Vse do zadnjega sem vztrajala na tem, da gremo na Jerebikovec, nato pa kot "strela z jasnega"
udari predlog Vrtaški vrh. "Veš, je precej bolj razgleden kot Jerebikovec", pravi prijatelj A.
Zjutraj se dobimo kar na parikingu pred hramom slovenskega planinstva. Še nič določenega, kam jo 'čmo mahnt
. Potem pa...kar brez debate na ta izjemno razgleden vrh
.
Pot je v začetku polna listja, pod katerim se nekoliko višje skrivajo tudi zaplate ledu...Strmina ne popušča, se pa zato kar hitro začnejo odkrivati tisti...najlepši in najmogočnejši nad dolino Vrat
. Med potjo seveda precej fotografiranja, pa slačenja, pa okrepčitev...pa predvsem dobre volje
. Nekoliko višje gor nas dohiti domačin s psom. Sta kar hitr šla naprej, nam pa se ni prav nikamor mudilo, in smo ves čas uživali ob vedno večjih in lepših razgledih
...ter seveda toplem sončku. Pot je ves čas seveda lepo uhojena, le mestoma je precej ledena...ok, gor še ni problem, bolj bo adrenalinsko za dol
. Vrtaška planina s kočo se kmalu prikaže nad nami...ravno nasproti nje pa že del tistega, kar smo pričakovali...razgledi da se šika
. Prepustimo se sončku...martinčkamo se vsaj kako uro...pa kako prijetno in zabavno je bilo
. Sami smo. Tišina, mir, razgledi...neprecenljivo. Vpisna skrinjica je še vedno tu, a nas tokrat nič ne vleče, da bi se vanjo vpisali. Sledimo lepo uhojeni poti...strmina še vedno vztraja..in vztraja
. Nekoliko višje gor srečamo občasnega oskrbnika planince. Pravi, da je imel v planu Vrtaški vrh, a da ga bo zaradi takojšnjega udiranja, kar ognil...zato je raje obrnil. Ok, mi pa trmasti kot smo, gremo naprej
. Proti Njivcam tako gremo raje po spodnji poti...je tudi bolj razgledna. Potem pa ta...varuh gorske narave
...no ja, bolj kralj, vsaj zame...hitro zbeži med drevje, pa se spet malo ustavi, lih toliko, da ga nekajkrat slikamo
. Parkrat malo tipično požvižga, nato pa zbeži tja nekam...med skale in sneg. Na Njivcah se nam odprejo razgledi vse tja daleč proti zahodu...in Karnijskim Alpam
...Misleč, da je naš vrh na levi strani, gremo v smeri Slemena...tu udiranje...vse tja do riti
...Hja, tud pošteno zakolnem nekajkrat, a si rečem, tudi to mora biti...Na grebenu razgledi...veličastni, lepi, nepopisni, mogočni...Sestopimo, ugotovimo, da moramo pravzaprav na vrh ravno nasproti nas
....Nč, pa pojdimo...zgleda uhojeno. V začetku je hoja prav prijetna...potem pa spet ustaljeno-udiranje do riti
, najhuje je takrat, ko se še noga zagozdi med rušje. A s toliko mere trme in vztrajnosti gremo naprej
...kot kaki neustrašni borci...Ponavljajoče se udiranje nam jemlje precej moči, tako da smo na vrhu tako srečni, ker smo s tem končali. Od tu pa razgledi...ne vem kaj naj rečem...na vse...Kukova špica s Slemenom pod njo, pa Stenar s Križem, Triglav z Cmirom, Vrbanovimi špicami in Begunjskim vrhom, zadaj Debela peč, pa Karavanke s Stolom, Begunjščico, Golico, Dovško Babo in seveda nezgrešljivo Kepo, zadaj pa Visoke ture in Karnijci...za bogove, predvsem pa za dušo
. Na vrhu nas je kar nekaj...presenečena. Sledi sestop proti planinci kar direktno dol po grebenski poti...Mestoma spet udiranje do riti
, torej nič novega. Za gor je bolj naporno, kot tista druga pot. Ko se končno borovci končajo, smo zares veseli, da se nam ne bo treba udirati. Počasi in vztrajno gremo naprej do planince, kjer si midve nadeneva priporočljive verigce, ki so nama precej dobro služile
. Led, ki se skriva pod listjem, je prav hinavski, tako da si lahko prav hitro na riti. Strmo pot, po kateri sestopamo, kaj kmalu občutim na prstih
. Že v mraku opazujemo barve nad Karavankami...lepo je. Nataknemo si čelke, ki nam vse do izhodišča osvetljujejo pot.
Čudovit dan, ki je prikazal tudi že znanilce pomladi
. Popki telohov so nekje že pokukali na plano
. Odločimo se še, da obiščemo za konec še Planinski dom
. Razstava slovenskega planinstva je super. Da o opisih in razstavnih predmetih sploh ne izgubljam besed
.
Za konec še SREČNO, VARNO IN LJUBEZNI TER SREČE POLNO LETO 2013. Uživajte.