Dolgo je že od zadnjega obiska, tako dolgo, da nisem s prve našla ne ceste do cerkve (nič čudnega, Kropa je prekopana in tam, kjer se zavije, je vsevprek vse kaj drugega kot prostor) niti poti do cerkve s centra Krope (pa tudi nič hudega, vse skupaj je na kupu). Prava cerkev je tista na sončnem bregu Krope, kar je, kot pravijo domačini, pomembno tudi za razpoloženje Kroparjev. Pravijo, da se pozna, ali rasteš na sončnem ali na senčnem bregu sicer ozke doline, ki jo obdajajo grapasti klanci. Prava cerkev je od Lenarta, ki je mimogrede tudi zavetnik (ne boste uganili) kovačev. Nad cerkvijo oznake sicer dajejo možnost izbire med lahko in strmo potjo, a trenutno izbire ni, ker je lahka neprehodna, kot piše na tablicah. Strma je pa pač strma: kot pravijo, bolj ko je strmo, manj korakov je treba. V uri in pol pogrizeva strmino, na planini pa je kot v raju. Tista lepa zelena, mir, štruklji, prijazna oskrbnica. Nikamor se nama ne mudi, glede na napoved je vsak žarek darilo. Dol najprej po isti poti, potem pa na označenem razcepu do izvira Kroparice. Še malo zgodovine in kovaštva, pa je bil dopoldan naokoli. Delim še nekaj sličic z vami.