Danes sva s kolegom poskusila osvojiti Veliki Oltar - poročanje o neosvojenih vrhovih ima vedno nekaj grenkega priokusa (sploh če obračaš 7m pod vrhom), vseeno pa bodo informacije o razmerah morda komu koristne oz. vsaj zanimive.
Štartala sva ob 5ih pri Peričniku in brez posebnosti prišla do bivaka. Sneg je v dolini še, nato ga za nekaj časa zmanjka (v grabnu je nekaj nepovezanih jezikov), strnjen sneg pa je nekje od skoka naprej, kjer se začnejo melišča. Tudi na meliščih je kje kakšen večji kopen del, a se je dalo priti do bivaka po snegu - ta je bil čisto trd in super za hodit. Pri bivaku sva si nadela dereze in nadaljevala proti Oltarju. Sneg od bivaka do začetka zahtevnejših delov je bil manj prijeten, precej napihanega s šibko skorjo, ki je popuščala. Prvi "plezalni" del do Grla je bil v veliki meri kopen, tako da sva z opremo precej praskala po kamenju. Kazalo se je že, da se bo sneg precej ojužil, in da sestop ne bo lahek. Na Grlu sva pustila nahrbtnike in začela vzpon proti vrhu. Najprej sva mislila iti po izraziti grapi nekoliko desno, ampak je bil sneg v njej odvraten in sva zato hitro zavila levo na letno pot, kjer sva imela spet kar nekaj "dry-toolinga". Kjer je bil sneg, je bil ta vedno slabši - ker sva plezala po neizrazitem grebenu pogostno na levi južen, na desni pa napihan pršič. Kljub sitnostim sva uspela doseči mesto, kjer bi v letnih razmerah prečila desno na drugo stran grebena in od tam naskočila vrh. A tu se nama je zalomilo - prečke desno nikakor nisva mogla preplezati, ker je bila cela iz napihanega snega in ni držala, pri prečki levo v grapo, nad katero sva na dosegu roke videla štant za abzajl na vrhu, pa sva začela kar polzeti navzdol zaradi odjuge. Poskusila sva kar naravnost navzgor, ampak z dvema cepinoma okrog vratu in derezami na goli skali nisva bila tako spretna kot ponavadi. Zato sva s precej nejevolje obrnila tik pod vrhom in začela izjemno siten sestop po skrotju in južnem snegu, ki je zahteval izjemno potrpežljivost in pozornost. Šele pri nahrbtnikih na Grlu sva videla, da bi se morda lahko že na začetku usmerila v en žleb bolj levo in tam mogoče dosegla vrh (če bi bil užiten sneg seveda). Sestop iz Grla do Šplevte je bil svinjski - sploh zato, ker sva se držala sledi, ki pa so naju privedle do štanta za abzajl. Ker nisva imela štrika sva morala zato prečiti nazaj levo in se po strmih jezikih južnega snega previdno spustiti do snežišč pod nama. Pri bivaku sva si oba pošteno oddahnila, ravno pritoževati pa se tudi nisva mogla, če sva preživela tako lep dan v gorah.