Včeraj, petek 28. januarja. Tam okrog Velikega Babanjskega skednja.
Zgodilo se je nemogoče. Nisem našel poti. Oziroma sem je našel prepozno.
Cesta nad Plužno proti postaji B je delno kopna, v veliki večini pa prekrita s poledenelim snegom. Tvegal sem in se z avtom srečno pripeljal do postaje B Kaninske žičnice. Ob pol devetih ni bilo nikjer nikogar, žičnica ni delovala.
Še kakih dvajset minut sem pešačil po le kamionsko zvoženi cesti do markirane poti na Kanin, od koder naprej po cesti ni več sledi. S poti proti Kaninu sem brez težav našel odcep za Veliki Babanjski skedenj. Na približno 1300 metrih sem nadel dereze, saj je bila mulatiera pretežno zasuta s pomrznjenim snegom in je bilo treba prečiti sem ter tja zoprne gozdnate strmine. Pod grebenom Ruša (1700 m) se je se je pot med s snegom pokritim ruševjem enostavno izgubila. Zemljevid na pametnem telefonu je kazal navzgor po stenici Ruše, kjer sem res opazil zasnežene podporne zidove, ki bi lahko bile od mulatjere. Hmm, čudno. Tole ni izgledalo enostavno, kot piše v opisu, še posebej ne pohajanje po zasneženih pečinah visoko tam gori. Poizvedovalno utapljati se po zasneženem ruševnatem pragozdu v smeri sedelca med Rušo in Kopo, kjer bi po logiki morala potekati pot, pa mi niti približno ni dišalo.
Zato sem obrnil na desno in se povzpel kakšin dvesto metrov višje na ruševnat vršič, da si v miru ogledam situacijo. No, čisto v miru ni bilo, tik pod vrhom ruševca je manjše brezence, katerega osnovna lastnost je, da te prijazno sprejme, ko zdrkneš vanj, a te nejevoljno in le pogojno izpusti, ko se kobacaš ven.
Pogled z vršiča je razkril, da pot najbrž res gre naravnost v smeru proti sedelcu pod Kopo. A so me neželenega utapljanja med ruševjem odrešili brutalni sunki severozahodnega vetra jakosti vsaj 40 vozlov, ki so me nagnali z udobne opazovalnice sicer v zavetrju Ruše in obeh Skednjev. Kako je bilo šele tam gori, na nezavarovanih južnih in zahodnih pobočjih?
Malo poparjen sem se vrnil po lastni sledi, sredi gozda našel zasnežene ostanke mulatjere, ki me je peljala rahlo navzgor in na markirano pot nekako pod Turnom v Skednju. Da ne bi šel dan v nič, sem sklenil, da se vzpnem vsaj do bivaka GRS na višini približno 1812m (tik ob leta 1972 pogoreli koči Petra Skalarja). V deviško zasneženi pokrajini so mi pomagale markacije, narisane na skale tako, da se jih vidi tudi pozimi! Čestitke markacistom! Snega sicer ni bilo prav veliko, a razmere so bile zelooo zimske!
Veter je pojenjal, pogledi naokrog so bili enkratni. Kot Cinque Torri ali pa še lepši mi je izgledal Konjc (če ne nisem zmotil pri imenu), pa del Velikega Škednja, ki izgleda kot Tre Cime... In seveda greben od Kala do Krna, pa drugi mogočneži, ki jim nisem našel imena...
Sestopil sem po markirani poti do ceste in potem do postaje B, kjer sem imel avto. Dereze sem imel na nogah kakih šest ur, cepin je bil bolj pri roki, kot uporabljen. Cesta od postaje B do Bovca je bila zaradi odjuge in kasnejše zmrzali še nekoli bolj poledenela. Gor grede je še šlo, za spust sem nataknil verige. Avto je težak in po ledu lahko gre kaj hitro po svoje. No ja, današnji avti so pametni, najbrž še bolj, kot so pametni telefoni. Preprosto pritisneš tipko "Snow" in on te varno odpelje v dolino.
Še o cesti. Po nasvetu prijatelja, sem se tja grede odpeljal čez Vršič. Cesta je kopna. Na Klužah menda urejajo cesto zato je zapora prometa po urah (
povezava). Nazaj mi ni preveč dišalo voziti po utrujajoči poti čez Vršič, zato sem tvegal in šel čez Kluže. Dvajset minut do 18. ure (torej še v času zaprtja ceste) se je prižgala zelena luč na semaforju. Tudi na Predelu ni bilo nobene mejne Covid kontrole, enako na prehodu pri Ratečah.
Doma sem razvozljal skrivnost prehoda na sedelce med Ruše in Kopo. Dejansko gre za dve mulatieri. Na nekaterih zemljevidih je narisana zgornja, na drugih spodnja. Na maPZS sta vrisani obe. Poleti je orientacija povsem jasna, prehod pa neproblematičen, pozimi pa... Vsega skupaj pa sem tako ali tako naredil dvesto ali tristo višincev več, kot če bi šel na Skedenj. Torej je vse v redu. In predvsem, nepozabno!