Velika planina čez Rigelj

Da ne bi zmotil trenutnega šopirjenja na temo Velika planina, sem sklenil odpreti novo, pa tudi iskalnik Riglja še ne prepozna.
Dokler nas novi virus popolnoma ne priklene v lastne dnevne sobe, sem se danes odločil za obisk sosednjega hriba. Kakšnega super vremena nisem pričakoval, visokogorje je bilo zares ves čas zavito v oblakih. Na parkirišču pod gondolo in Kraljevem hribu vlada mrtvilo, na moji stezici pa popolna samota.
Avto pustim 50m od ceste v smeri Kraljevega hriba, kjer je tudi smerna tabla za pot čez Dolški graben, kjer se bom vračal. Namesto proti gostišču, zaviješ po makadamski cesti desno, mimo kapelice, pred ostrim levim ovinkom jo zapustiš in nadaljuješ v isti smeri (proti jugu).Vzpenjat se začne, ko zapustiš poljane čemaža (marec, april)višje se pojavi nekaj preprek zaradi žledoloma, ki je bil pred leti, vendar ne predstavljajo velike ovire. Stezica se vedno bolj vzpenja, višje naletimo na edini odcep, mi se držimo levo. Malce pod vrhom se v bukovem gozdu stezica rahlo izgublja, vendar nam ob malo večji pozornosti ne sme delati težav. V tem času je tam rahla ovira tudi na debelo nanešeno bukovo listje in nam v strmini pridejo pohodne palice zelo prav. Tik pred izstopom na planoto je dobro biti malce glasnejši, saj se za robom radi zadržujejo divji prašiči.
Lepa, samotna, čudovita potka.
Od tu ponavadi podaljšam do Zelenega roba, ter čez planini Konjščica in Dol nazaj do avta.