Abrahama imam že za sabo, v hribe pa rad zahajam ob vsaki priložnosti, lahko bi rekel, da me vlečejo vse bolj, kako sem starejši. Zavidam tistim, ki pišejo da na leto naredijo po petdeset tur, osebno nimam teh možnosti. Glede varnosti v gorah bi pa na podlagi lastnih izkušenj lahko pripomnil naslednje:
Popolnoma se strinjam da je najboljše prvič na turo iti z nekom ki jo je že prehodil, ali pa se z njim posvetovati glede težavnosti in morebitnih nevarnosti. Sploh pa je lepše in tudi varnejše planinariti v družbi.
Načelna razdlitev poti na lahke, zahtevne in zelo zahtevne je lahko zelo zapeljiva, kajti na kakšni „lahki“ poti naletiš na izpostavljeno mesto brez varoval, kakor tudi obratno.
Mislim da na drogih z obveščevalnimi tablami o časovni oddaljenosti določenih postojank ali vrhov manjka še tabla z natpisom, oziroma imenom tega mesta (Bogatinsko sedlo, Krnska škrbina..). Glede obvestil o časovni oddaljenosti pa mi se zdi, da so mnoge nerealne, primerne mogoče le zelo izurjenim, na tem terenu že izkušenim pohodnikom z nadpovprečno fizično kondicijo. Pohodniku ki bi ob hoji rad tudi užival v razgledih in kaj poslikal pa so lahko vir neprijetnosti, ali celo nevarnosti.
Skoraj vsaki dan spremljam prispevke na tem forumu in bi opozoril, da je večino treba vzeti z veliko rezervo. Vse preveč je tistih, ki „skačejo“, „naskakujejo“, „jo mimgrede mahnejo“ in podobno na resne in spoštovanja vredne vrhove in ture. Ne spomnim pa se, kdaj je nekdo opozoril, da je imel kakšne resne težave, se zaplezal, imel premalo vode, bil slabo opremljen...
Imam vtis, da obstoja določeni elitizem glede planinstva, da pač ne more vsak hoditi v planine, da je to privilegij izbranih srečnežev, ostali pa naj pohajkujejo po travnikih. Koliko se spomnim je recimo Slovenska planinska pot zamišljena kot svojevrstna spodbuda da bi hodeč po njej vsak, ne samo skoraj poklicni gornik, lahko užival in spoznal lepote Slovenije, ki pa celo niso vse samo planinskega značaja. In če je to tako, potem se vprašam ali je utemeljeno in primerno, da je obhodniku te poti skoraj onemogočeno osvojiti Jalovec in mogoče še par zelo zahtevnih ali slabo varovanih točk samo zato, ker pač ni dovolj izkušen, ne zna plezati, ali pa ga je enostavno malo strah?! Ali naj se počuti manj vrednega, ali pa naj tvega in izziva nesrečo samo zato, da si pridobije še teh par štempiljk?