Včeraj sva z Luko opravila čudovito turo: prespala sva na planini Za skalo, zjutraj pa sva se povzpela na Plaski Kuk in od njega po grebenu prečila do Plaskega Vogla. Od tam sva se vrnila proti Travniku in nadaljevala po grebenu na Vršac, Čelo in Glavo za bajto ter čez Velika vrata in Vrh Škrila na Kal.
Zjutraj sva šla v Travniško dolino po lepo uhojeni stezi, ko pa so se nad nama odprla travnata pobočja Plaskega Kuka, sva se usmerila v nekakšno desno grapo in se po njej dvignila na greben. Boljša izbira je sicer leva grapa (na sliki spodaj), ker izstopi na greben bližje vrha in se je treba manj vračati po grebenu. Vzpon na vrh Plaskega Kuka se mi ni zdel ravno najlažji, malo sva se borila z ruševjem, prav do vrha pa sva ruševje obšla po zelo izpostavljeni polici. Grebensko nadaljevanje do Travnika so malce pokvarili močni sunki severnega vetra. Do vrha Plaskega Vogla je po grebenu nekaj telovadbe, zato sva iz njega sestopila čez trikotno melišče, ki ga opisuje Habjan, in pod grebenom prečila nazaj v smeri Travnika. Pobrala sva palice in sestopila do Škrbine (sedlo z Vršacem). Greben na Vršac je kar divji, najtežji del se nama je zdel nekakšen trebuh v sredini grebena. Izpostavljenost je ves čas velika, tako da sva greben na dveh kratkih mestih jahala. Nadaljevanje do vrha Vršaca in sestop na Mala vrata pa sta se nama izjemno dopadla, ker so prehodi elegantni in zelo lepi. Do vrha Čela je šlo brez posebnosti, malo bolj sva se držala desne strani grebena, do Glave za bajto pa je le prijeten sprehod. Z nje sva sestopila po desni strani grebena in se pri možicu po gruščnatem žlebu spustila na polico pod nama. Po tej polici sva nadaljevala kar dolgo, dokler se niso pred nama odprle skalne plošče in ruševje v smeri Velikih vrat. Tu sva šla na začetku kar naravnost v smeri Velikih vrat, ampak sva kmalu prišla do skokov, preraščenih z ruševjem. Da sva našla prehode, sva morala iti malo nazaj ter levo (na vzhod), kjer sva spet naletela na možice. Iz Velikih vrat proti Kalu je svet dolgo časa zelo enostaven, čisto naju je navdušila ogromna skalnata ploščad takoj na začetku. Vzpon na predvrh Kala je nekoliko težji, po nekakšnem žlebu in nato čez zelo razčlenjen svet, poln lukenj in balvanov. Nadaljevanje do vrha Kala je enostavno, zadnjo težavo dneva pa je predstavljal sestop na stezico iz Malih vrat, ki se v Dolu za bajerjem priključi markirani poti. Z vrha sva sestopila na SZ po strmem terenu, nato pa zavila ostro proti jugu in po zelo izpostavljeni polici prišla pod steno Kala. Tam sva naletela na možice, tako da sva optimalni sestop z vrha v zgornjem delu očitno zgrešila. Pastirski stezi sva brez kakšnih težav sledila do markirane, od tam pa naju je čakala še dolga pot do avta (pod Zjabci) ter do doma.