Začnem Trenta mimo Podskalarja in do zadnjega ovinka številka 24, tam še nekaj korakov naredim, nato pa zavijem navzgor, se vzpenjam in vzpenjam, toliko da se mi odpre razgled. Tam se spustim do malo nad melišče in nato nadaljujem do sedla Za Česnom, pot v nadaljevanju gre gor, strmo je do solnice pa mimo posušenih macesnov, strmina narašča, možicev ni, odločim se da tu zaključim, saj nisem imel dobrega občutka nad nadaljevanjem poti, solo sem bil in neodgovrno se mi je zdelo rint naprej, čeprav sem bil na pravi ˝poti˝. Malo se spustim in pri solnici naredim kratek počitek, nato pa grem nazaj po smeri prihoda, toda prej zavijem v strme skalne-travne predele, kjer poteka lovska pot in le ta me pripelje do ceste, ki gre do lovske koče in naprej na Trentski Pelc. Odpravim se še tja po kolovozni potki do lovske hišce, nato levo in po komaj vidni, zaraščeni stezici, ki pa se kaj kmalu se izgubi v rušju, je zaraščeno, ene par podrtih mžicev le najdem, boj z rušjem ne neizogiben, višje pod ostenjem T.Pelca iščem prehode, nekak si nisem predstavljal, kako je v resnici to strmo in je zelo, sprehodim se po vsej dolžini, ena potka je, ampak sem tudi tu sklenil, da danes ne grem gor. Pot nazaj je dolga dobrih 10km in kar traja in traja. Vrhovi mi niso več cilj, cilj mi je varno priti nazaj v dolino, živ, zdrav in to mnogo bolj cenim, kot vrh, teh vrhov sem zadnja leta štel in štel in jih naštel na stotine.