Pa mi je včeraj precej nenačrtno uspel prvi izmed 4 Rokavov. Do Mojstrane, nato sem zaman čakal bus v Vrata, ker ne vem, na kateri postaji ustavi ob glavni cesti itd. Mnenja domačinov so deljena in tako grem kar peš v Vrata. V dobri 1 h 15' sem pri Aljaževem domu, nato pa vroč vzpon do bivaka 4, nato še razmišljam, ali bi se držal prvotnega plana po vrhovih okoli Dolkove špice, pa me na Kuclju zvabi Škrlatica. Čez nekaj skob se počasi vzpenjam proti rami in me zamika vsaj poskus spusta v Kotel, ker je še čas. Ker pa sem že v Kotlu pa seveda probam na Spodnji Rokav. Vstop sem zadel, nato pa sem šel do okna in delovalo je vse neprehodno. Poskušam marsikaj, dokler ne ugotovim, da bo treba na prečnico vidno čez žleb. Spustim se nazaj na greben in čez žleb, kjer je en prehod res smotan, nato mislim, da je tehničnih težav konec, pa se pod vrhom težavnost precej poveča, vmes je ena ozka polička okoli skale, nato pa vrv za spust v grapo. Na vrh prispem precej pozno, zato se samo vpišem v knjigo, ki je žal plesnava, a popisanih je zgolj par strani in poslikam in se vrnem brez večjih orientacijskih zank čez Kotel na ramo in bivakirat na Škrlatico. Noč je bila vetrovna in kar hladna. Zjutraj grem na Dolkovo špico. Na Rogljico mi žal ne uspe, splezal sem do roba, nato pa nikar nisem uspel najti prehoda v desno. Morda kdo ve, kako so težji Rakova špica, Rogljica in Dovški Gamsovec v primeru s Spodnjim Rokavom? Nato je začelo močno pripekati sonce, zato misel o sestopu čez Kriško steno ali kakšnemu vzponu na vrh opustim in grem po zahodni poti do bivaka 4. Vmes zgubim markacije ter plezam čez kup skokov, da dosežem melišče in nato v senci bivaka malo posedim, zmanjkuje mi vode, zato hitro sestopim v Vrata, kjer je hladna pijača še kako prijala. Tokrat tudi bus pelje v Mojstrano in tudi do doma ni bilo večjih težav.