Bernarda in Emil sta se zelo potrudila in nam predstavila bisere Notranjske. Najprej ogled muzeja Cerkniškega jezera, zelo poučno, vzorno urejeno in prijetna predstavitev izumitelja Vekoslava Kebeta in hčerke Katarine, res vredno ogleda.
Potem vzpon na Slivnico, pot lahkotna, prijetna, tokrat pomladansko, brez napovedanih neviht. Za razliko, smo imeli lani osmega marca pravo zimsko idilo. Na vrhu nekaj fotk, vidimo, da bi prišli lahko tudi iz drugih izhodišč, iz Martinjaka ali Grahovega, je prav tako ena ura do vrha. Bistveno daljši pa je dostop iz Pokojišča (vasice nad Borovnico) ali iz Nove vasi (3,5 do 4 ure). V koči so en del lepo obnovili, ali pa smo mi zadnjič spregledali. Regrat lepo cvetu, pa tudi kukavice.
Smo morali kar pohiteti in naslednjemu cilju naproti. Grad Snežnik, notranjski biser iz 13. stoletja, sedanja podoba gradu iz druge polovice 19. stoletja, lepo obnovljen leta 2008. Saloni, spalnice, 150 let staro pohištvo, tudi hladilnik, prekrasne peči, portreti, medo, trofeje...Tu gre Krpanova pot in evropska pešpot E6, a te poti prehodimo prihodnjič. Sledil je obisk Križne jame, naravno ohranjene, brez elektrike, brez betonskih poti, dobili smo škornje, svetilke, dobrega vodnika, sledil je krajši ogled in vožnja s čolnom. Tudi tu je možnost štiriurnega in daljšega ogleda. V tej jami so našli kosti jamskega medveda, ki ga tokrat nismo videli, pa tudi netopirjev tokrat ne. Po pestrem dnevu se nam je prileglo druženje in večerja...Veliko smo videli, odprle so se ideje za podrobnejše oglede lepot Notranjske, hvala parčku B + E...