Je že res, da gresta pri gorništvu ljubezen do naravnih lepot in športni duh bolj ali manj z roko v roki, a vseeno priznajmo, da v primeru poudarjanja hitrosti hoje po hribih in gorah vsaj izgleda (izpade), kot bi ta, ki se mu tako "mudi", želel biti čimprej doma za pečjo, od koder bi naposled lahko v svet na tak ali drugačen način pošiljal slavospeve samemu sebi... (Kot, da bi se bilo potrebno vprašati, kdo ali kaj ti (mi) je (naj)bolj, ali sploh všeč?)
(Ne vem), mar ni bolje lep dan preživeti v prečudoviti gorski naravi, kot v dolini (ali celo za stenami)? Tudi meni se je namreč kljub temu, da si zelo redko "štopam" čas, že zgodilo, da sem se domov vrnil sredi lepega sončnega dne in nato premišljeval, le zakaj sem moral tako hiteti, ko vendar zdaj sedim in s hrepenenjem gledam nazaj v gore...
Zato želim pripomniti: ne, da ni pomembno (čas hoje), ampak ravno nasprotno; pomembno je čim dlje ostati tam gori, kjer nam je lepo.
To pravim najprej sebi, kot tudi to, da naj se s časovnimi tekmami ukvarjajo kar (in raje) tisti, ki pač trenirajo športno panogo, ki se ji reče- gorski tek.
Meni pa velja; zakaj bi se vznemirjal zaradi ure, minute (sekunde!?), ko sem vendar v gore prišel predvsem zato, da bi se naužil njihovega miru..
Srečno, heinz!