Ura je bila 4 zjutraj. Termometer je kazal 4 stopinje, jaz pa z rokami v žepu stisnjene v pest čakam z vso opremo na cesti. Kje si? Joj, samo še 5 minut, se je glasil odgovor. Pričakovanje je bilo neznansko, kar mravljinci so mi spreletavali hrbet. Široka peč, ime ki ga še nisem zasledil na forumu. To greva zlest, sva si rekla. Priprave so že nekaj časa trajale, vse je bilo "naštudirano" v nulo. Oprema, kondicija, samo še vreme... In dočakala sva ga. Široka peč je bila splezana prvič, šele 150 let za Triglavom, zakaj? Kmalu sva to sama ugotovila. Iz Martuljka sva se odpravila proti Za Akom(ena izmed najlepših krnic pri nas). Za Akom sva stopila v desno grapo(leva bi bila pravilna), po pol ure sva že plavala v rušju in prečila v desno. Grapa se nato razcepi, sledila sva desni strmi grapi, kjer naju je pričakal 8m skalni skok(ker je bila skala ob straneh mokra, sem potegnil kar po sredi, neverjeten občutek ko sem prijel(ponovno) za skalo. Po prvem skoku sva prečila levo po gredini, ki naju je pripeljala še do enega manjšega skoka(brez težav). Sledil je 15 meterski skalni skok, ki pa je "otročje" lahek. Ampak sva pa vedela, da se bo sedaj šele zares začelo. Zagrizla sva v kolena in prisopihala do 30 meterskega skalnega skoka, ki zapira prehod v Amfiteater. Težavnost je ocenjena na III+, vendar je v steni dovolj železja, da je plezanje prav prijetno. Po nekaj kratkih platah, sva stopila v Amfiteater. Amfiteater je bil pokrit z novim snegom, tako da je bila hoja na moč prijetna. Kmalu sva zaorala v šoder in se po 10 minutah povzpela na gredino, ki pelje do škrbine. Na škrbini, abzajl(vrv je) v popolnoma podrto grapo, ki je privedla do zagozdenega balvana(po trebuhu!) mimo in na štant. Od štanta skrajno neprijetno prečenje v desno(obvoz Z stolpa) do škrbinice, od tam naprej pa otročje lahko, po podrtiji do vrha Široke peči. Sestopila sva po isti poti...
OPOZORILO! Široka peč spada med najtežje vrhove v Julijcih! Kdor se poda nanjo mora obvladovati osnove alpinizma! Spusti po vrvi(kar nekaj jih je), plezanje III+ v gorah in trdno psiho! Štanti so urejeni, klinov je dovolj, veliko je drobirja! skala je nekod nemarno krušljiva, drugod pa izredno trdna! Prvi skok(balvan) je težak, zato, ker je treba po sredi(ob straneh teče voda), orientacija je tudi zapletena. Ko sva sestopila sva se 9x spustila po vrvi! (60m). Zaradi frišnega snega v Amfiteatru je bil vzpon veliko lažji(dereze in cepin niso potrebne). Najlepša tura letos, pristna divjina, 800m visoka S stena. Nikjer nikogar. Popolnoma sama. Skratka pravljica.
Iz zaspanega G. Martuljka ob Martuljškem potoku, za Ak, iza Aka do grape(plezarija), do Amfiteatra(drug svet), po gredini do škrbine(sitno mesto, drobljivo), na vrh. Ga ni občutka, kot je ta... Oprema: Pas, vponke, 6 kompletov, 3 gurtne, 3 matičarke, 60m vrvi + 30 metrov pomožne vrvice. Reverso, ali osmica(odsvetujem), dobri čevlji in NO FEAR!
Juš in Matej
