Danes se mi je zgodila zanimiva dvojna tura, ki je verjetno ne bom nikoli pozabil. Zjutraj sem na parkirišču v Logarskem kotu presenečen zagledal Milana, ki je že veselo ogledoval strmine. Namenjena sva bila v isto smer, vendar vsak po svoje, jaz proti oknu, on pod Turne, oba pa v raziskovanje. Skupaj sva prehodila dobršen del poti proti Zabrložnici, se nato ločila ter jo ubrala vsak po svoje. Po zahtevnem brezpotnem prečnju na levi strani grabna sem kmalu bil pri lovski koči. Vreme se je lepo napravljalo in jesenske barve so začele razkrivati svojo čarobnost. Kraljevale so zlato-rumene bukve, mecesni se še barvajo, višje so bolj rumeni. Od koče sem šel po svoje čez strme trave navzgor naravnost do grebena in od tam prečil levo v smeri okna. Tam sem bil prvič, zato nisem vedel točno kam, pa vendar me občutek ni varal, uspelo mi je. Pri oknu je zelo lepo. Slišal sem govorjenje, ki je prihajalo z zahodne strani in kmalu sta se mi pridružila dva planinca. Malo smo poklepetali in skupaj sestopili do sedla kjer smo se ločili, onadva po lovski proti Okrešelju, jaz pa proti Turnom. Malo borbe z rušjem, nekaj plezanja, lepa dvojka (krušljivo), in že sem bil najprej na prvem in potem na drugem Turnu, osamljenem razgledniku s katerega je razgled prav neverjeten. Malo sem počil, si nalil čaja, nakar je kar naenkrat na moji levi izza skal skočila kosmata pojava. Ustrašil sem se kot nor, kje sem si pa mislil, da bo Milan priplezal po grebenu Turnov in me presenetil, prestrašil na vrhu. Haha! Oba sva se smejala. Uživala sva. Turo sva nadaljevala skupaj. S Turnov sva izbrala plezalni sestop in se s sedla namenila v smeri Okrešlja. Vroče je bilo, skoraj preveč. Iz Okrešlja sva se spustila do odcepa za pastirsko, malo bluzila in se skupaj odločila, da poiščeva lovsko pot, ki jo je zjutraj Milan pod Turni že prehodil do polovice, da vidima kakšna je ta povezava. Uspelo nama je poiskati vhod in začelo se je divje prečenje. Pot je bila in je ni bilo. Ko sva prečila izpostavljeno grapo sva se spustila preveč nizko in znašla na zelo strmih gamsjih stečinah. Bolj sva se prebijala skozi gamsje prehode, se plazila in grabila za korenine, bolj se mi je dozdevalo, da se bova morala vrniti, pa čeprav po zelo zahtevnem terenu. Milan je bil prepričan, da bova kmalu iz hudega in občutek ga ni, naju ni pustil na cedilu. Uspelo nama je priplezati na lovsko prečnico pod Turni in takoj sva si oddahnila. Morala bi se držati višje a kaj, ko sva v strmi grapi popolnoma izgubila pot. Ker je vse za nekaj dobro je dobro tudi kdaj zaiti. Sva vsaj videla in doživela kako zahteven svet je v osrčju Logarske doline. Kmalu za tem sva ujela stezo, ki pelje v kot. Vsak po svoje in oba skupaj sva bila vesela in zadovoljna, saj sva oba uspela kar sva si zadala. Po skoraj osmih urah sva bila pri avtu. Super tura!