| jerque17. 09. 2026 12:36:03 |
No, pa bom vendarle lahko vnukom govoril, da sem osvojil tudi Storžič, pa čeprav samo Pristovškega.  Predvčerajšnjim (v torek) se je pojavila idealna priložnost za malo daljši krog (po sledilniku sodeč malo manj kot 20 km) po tem območju. Poleti je namreč koroška stran Karavank bolj slabo pregledna zaradi slabe prevetrenosti Celovške kotline in izdatnega izhlapevanja iz koroških jezer, tokrat pa sem utemeljeno sumil, da se je že nekoliko ohladilo in da so plohiči prejšnje popoldne očistili ozračje.
Štartam na avstrijski strani mejnega prehoda Jezerski vrh / Seebergsattel. Najprej zato, ker se da z vrha Pristovškega Storžiča tudi s prostim očesom videti, ali je avto še na svojem mestu. In tudi zato, da bi se "poštempljal" in 100% legalno vstopil v Avstrijo, vendar na prehodu ni bilo dobesedno nikogar.
Če kdo razmišlja o postanku v gostilni tik ob meji, naj povemo, da imajo ravno ob torkih Ruhetag, kar v avstrijščini pomeni zaprto. Po jeziku se mi nekako zdi, da ne ciljajo ravno na slovenske goste, kot tudi ne na turiste iz menda kar "obleganega" Jezerskega, med katerimi močno dvomim, da prevladuje nemščina. Iz izhodišča se že vidi navpična vzhodna stena mojega (prvega) cilja, celo križ na vrhu. Zraven je tudi tabla, kjer omenijo tudi tudi tale "Storžič", ker jo je postavila dvojezična občina Železna Kapla, je tudi v slovenščini, s tem da so ime gore dobesedno prevedli iz nemške verzije, torej Koroški Storžič.
Kot se izkaže že kmalu po začetku poti, je to tudi več ali manj to, kar se tiče slovenščine. Najprej nas napisi izključno v nemščini hudomušno prosijo, naj se nasmehnemo v kamero, nato opozarjajo, da gremo čez vodovarstveno območje in strogo prepovedujejo iskanje morebitnih bližnjic ali onesnaževanje (verjetno mislijo na morebitno "olajšanje"). Tudi lovci (hmmm, pa menda naj bi v njihovih vrstah bilo kar dosti Slovencev) so očitno mnenja, da bo "Zutritt verboten" zadostoval, da tudi Slovenci in drugi Ausländerji ne bomo podlegli skušnjavi in lezli na opazovalnice ob poti. Kaj kmalu dosežem razcep pri neki lovski koči, kjer se je treba odločiti. In z "rdeče" poti skrenem na "črn" Kranjski vzpon (Krainersteig). Ja, v Avstriji težavnost označujejo z enako barvno lestvico kot smučarske proge in Avstrijci očitno ne delijo mnenja s tukajšnjimi forumaši, da pot kao ni nič posebej težkega. Ko pot na neki točki skoraj doseže mejo, lahko namenoma "spregledamo" označeno kratko bližnjico, ki seka 180° ovinek gozdne ceste, in si prav s same meje privoščimo še en pogled proti skupini okoli Grintovca. Lovci gotovo uživajo v še malo lepšem razgledu, vendar nam nemški napisi tudi tu ne dovolijo plezati na opazovalnico. No, potem pa vendarle "pravi" vzpon ob jeklenicah. Nekako se potrdi moje sklepanje, da bi se skale vendarle morale že več ali manj posušiti in s podplati z nekim logom v obliki rumenega osemkotnika gre res brez težav. Kar takoj povejmo tudi, da so vse zajle odlično vzdrževane, marsikje so videti še čisto nove in da tudi ne škrtarijo pri debelini. Naslednja priložnost za razglede se ponudi tudi po koncu drugega odseka jeklenic, ko po kar strmem vzponu čez neko razpoko dosežemo zahodno pobočje in se pot za krajši čas začne celo spuščati. Potem pa še en odsek z "zajlami" in že smo skoraj na vrhu.
Za resnično se izkaže še domneva, da bodo plohe očistile ozračje in zares se odprejo lepi in kristalno jasni pogledi na vse strani, ob dokaj zgodnji uri so še najslabši naravnost proti soncu na vzhodu. Po zaslugi nekih "mladih upokojencev" iz Bele (Vellach) si lahko odpočijemo na zasilni klopi namesto na skalah. Brez politike pa žal ne gre. Že na prvi pogled se vidi, da je križ na vrhu precej drugačen od običajnih preprostih po vrhovih. Že na mejnem prehodu smo lahko prebrali, da je enak križcu, s katerim so odlikovali veterane bojev za južno mejo (seveda z avstrijske/koroške perspektive), ob 42. obletnici plebiscita sta ga postavili veteranska organizacija brambovcev in znameniti Heimatdienst. Na tabli pod njim pa ga posvečajo tako brambovcem, ki so preprečili takojšnjo priključitev južne Koroške h Kraljevini SHS, kot tudi slovenskim in vindišarskim prebivalcem, ki so na plebiscitu glasovali proti razdelitvi Koroške in nenazadnje tudi žrtvam teh bojev na obeh straneh. No ja, kdor se ne počuti ravno na liniji s tema organizacijama, naj se raje poskuša izogniti obisku v dneh okoli za nekatere "svetega" 10. oktobra...
Pa bodi dovolj politike. Sledi sestop po uradno lažji "rdeči" severni poti. Za razliko od južne "kranjske" je bila precej bolj razmočena in je bilo treba kar pazljivo po blatu in med spolzkimi skalami, tudi jeklenice na krajšem odseku so v teh razmerah prišle kar prav. Potem pa sedlo in "vozlišče" Kepp (tudi ta forum uporablja kar nemško ime, menda pa naj bi po slovensko bilo tudi Kepa?), kjer je najtežjega konec. Namesto krajšega povratka desno proti MP zavijem levo proti Kortam. Treba je reči, da na uradnih rumenih smernih tablah še kar dosledno poleg nemškega Trögern uporabljajo tudi slovensko ime. No ja, pot se kar krepko vleče, večji del po gozdu, spočetka po še kar lepi vlaki, vendar moramo na nekem levem ovinku paziti, da se je ne držimo preveč (in zalutamo "kar nekam") in ne spregledamo razcepa na ožjo potko ob ograji. Od tu gre malo po gozdnih cestah, malo po gozdnih potkah, zgrešiti pa praktično ne moremo več, dokler vendarle ne dosežemo Kort oz. zaselka okoli cerkve Sv. Križa. Šele tu sem izvedel, da sem ravnokar prešel domnevno območje medveda , no, tudi enojezična opozorilna tabla je bolj v stilu "ne se preveč ustrašiti".
Rahlo sem upal, da bom tu vendarle koga srečal in se preizkusil v razumevanju lokalnega narečja slovenščine, ampak žal tudi tu ni bilo žive duše, čeprav so hiše bile videti urejene in so kazale znake življenja. Vas je sicer odročna (kot je bilo videti, jim oblasti ne naklonijo niti asfalta), vsekakor zelo idilično locirana pod Tolsto Košuto in Virnikovim Grintavcem (če bi kakšno drevo manj zakrivalo poglede na cerkev, bi bilo že preveč kičasto) in sem jo kar precej poslikal z vseh možnih točk naokoli, če bi bila na naši strani meje, bi se gotovo moral s turisti drenjati na določenih opazovalnih točkah kot okoli Jamnika... Ponekod se omenja možnost počitka pod lipo poleg cerkve, ampak šlo bi samo s sedenjem v travi, nekaj možnosti se je nakazovalo še ob manjšem skednju v bližini, ampak podobno kot za to lipo nekako ni bilo jasno, ali ne gre za zasebno lastnino, kar v Avstriji jemljejo silno resno. Morda še to, sodeč po nagrobnikih okoli cerkve se zdi, da je vas izključno slovenska.
Korte zapustim po bližnjici mimo velike hiše pri cerkvi, kjer se še vidi, da je nekoč bila gostilna, in se odpravim proti planini Roblek, seveda ne tisti znameniti pod Begunjščico. Kmalu za Kortami se znajdemo v gozdu, s tem pa je za lep čas konec tudi razgledov. Kar široka in zelo solidna makadamska gozdna cesta se znova vleče in ves čas kar konkretno vzpenja, na nekaterih razcepih je treba tudi malo popaziti, da ne zavijemo v napačno smer. Ko se vendarle približamo meji, sledi nov označen razcep "Roblek-Alm", uradna pot zavije desno proti meji, jaz pa se odločim za bližnjico naravnost čez dejansko in dokaj idilično planino, kjer sicer ni bilo (več) živine. Pri edini hiši desno in po ne najbolj uhojeni "poti" direktno čez pašnik, dokler ne sledi tabla "Achtung, Staatsgrenze" (pozor, državna meja), videti je precej starejša od 35 let, torej še globoko iz časov, ko je opozorilo bilo še kako umestno, saj so graničarji na naši strani budno pazili mejo in se niso pomišljali niti streljati (me pa vseeno zanima, kako je izgledalo, če je kakšna nepoučena krava vendarle zbezljala čez). Tam prestopim mejno črto, še zadnjič poslikam v smeri Tolste Košute in Virnikovega Grintavca, pa več kot očitno ni bilo nikogar v zasedi, ki bi prežal na "ilegalce"... Ravno tam se gozdna cesta, ki pripelje po slovenski strani mejnih kamnov, razcepi v več smeri. Najbolj zaraščena smer desno se zdi, da bi vodila nekam proti Jezerskemu, torej odpade. Levo bi šlo po avstrijskih pobočjih Robleka, odločim se pa za srednjo pot (in tudi najboljšo cesto), ki Roblek preči po slovenskih pobočjih in potrdi domnevo o nekaj solidnih razgledih proti Jezerskem.
Ko že zapustim pobočja Robleka in se cesti znova priključi tista leva pot, ob cesti opazim nekaj parkiranih avtomobilov, verjetno bo to kakšno izhodišče za Virnikov Grintavec ali Pristovški Storžič po neuradnih poteh.... Ko prvič ugledam neko hišo, že mislim, da je to Rakeževa planina tik pred ciljem, vendar je ob nekem razcepu gozdnih cest neka hiša z opuščeno stražarnico. Planina to zagotovo ni, najbrž bo pa nekdanja karavla. Če sem bil doslej celotno pot popolnoma sam, pa malo naprej od tu končno naletim na človeka. Pravzaprav dva turista na električnih kolesih, ki sta zalutala med iskanjem nekih slapov, za katera še nisem slišal (jasno, če je pa na drugem koncu jezerskega okrožja najvišji slovenski slap). Upam, da sta doumela lekcijo, da Google Maps morda je dober za navigacijo po glavnih cestah in po mestih, v divjini pa je še slabše kot nič. No, kmalu je vendarle sledila tudi Rakeževa planina z nekaj manj spektakularnimi pogledi v smeri Jezerskega, potem pa vendarle tudi mejni prehod. Najprej sem s prevodom "Heute Ruhetag" razočaral skupino francosko "angleščino" govorečih kolesarjev, nekim drugim turistom, ki se na poti čez prelaz na hitro ustavili, pa se je zelo očitno zdelo silno nenavadno, kaj tam med vršaci in ob planinskih tablah počenja nek tip v gojzarjih in drugi planinski opravi.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44
| (+2) |  | |
|
|