Kako sploh začeti, kako napisati, opisati ...pa dajmo na kratko
, po tako strmih travah še nisem hodila, a začnimo na začetku.
Avto parkirava v Spodnji Trenti, na desni, mi2 zavijeva levo, za planino Berebica in Staro Utro. Še ena ideja za kolo, gre za "samo" 24 ovinkov, za katere sem že pozabila, kako se vlečejo, a razgled na Stari Utri nadoknadi za kar se pomatramo
.
Mi2 zapustiva cesto pri 20 ovinku, kjer je stezica na začetku še sledljiva, potem se čez melišče izgubi, oz. jo izgubiva, zato se zaženeva kar diretisima navzgor, rahlo v desno in že sva pri lušnem ležečem deblu, ki poleg sproščujočega razgleda, ponuja še ceke "for free". Mislim, to je bil napad
, ker tulk cekov naenkrat, ja sem doživela samo tu, sicer malo nižje, na Grivah
Nadeneva čelade in že grizeva, dobesedno grizeva, strrrmino za Česnom. Na levi zagledava solnico, katera je kot neka "markacija" in od tu samo gor. Sicer je moj so-trpin hodil s palicami do vrha, sama pa sem spet nabirala šopke in se grabila za travo, višje se travi pridruži še mix skalnih skokcov, s pridihom zemlje, oz. šoder in moje roke so kar grabile, vse kar je ležalo in vsaj malo držalo
Vrh, končno vrh Srebrnjaka, ki je postregel z neverjeno panoramo.
Ko sem malo zadihala, sem le upala omeniti sestop, saj ne vem, kaj bi mi bilo bolje, ali iti po isti dol ali nadaljevati. Za dol sem vsaj vedela kako je, ampak se je kolega prav odločil, in jaaa, nadaljevala sva prečenje proti Trentskemu Pelcu. Ma kiri hudi prehodi, malo gor, malo dol, malo poplezavanja, ozke poličke, strme trave, stezice med ruševjem izsekane in pred vstopom na Trentski Pelc, te pot povede nad Zadnjo Trento, po res izpostavljeni polici in ko premagaš še skokec, si iz najhujšega. Za prečenje sva potrebovala cca. 1.30h in vrh Trentskega Pelca je bil samo najin
. Je pa treba priti še v dolino in pri sestopu sva malo za-štrikala, si malo začinila spust
, a se uspešno odštrikala, kar naju je povedlo vse do stezice, ki pelje na Plešivec, za katero sploh nisva vedela, da je markirana ( op. lani še ni bila). Tako sva do Utre sestopila po markirani poti, ter po cesti, ki se res vleče, nazaj do avta.
Tura je zelo zahtevna, že zaradi dolžine, gre za brezpotje, saj pod Srebrnjakom nobenega možicla, vsaj mi2 ga nisva opazila. Prvega sva videla malo pod vrhom. Grebensko prečenje je sicer omožiclano, ponekod zelo izpostavljeno, ruševje posekano, a nič zavarovano. Nato sledi še zahteven sestop iz Trentskega Pelca, ter do doline je tudi še kar nekaj hoje.
Je pa bila ta tura visko na listi želja in jupiii, uspešno sva jo prehodila, predvsem pa hvala mojemu so-trpinu za družbo in smeh pri "zaštrikanih" skokcih
20.08.019