V soboto smo opravili turo s planine pod Zjabci, čez pl. Za skalo, po Travniški dolini na Plaski vogel in čez Vršac, Čelo, Glavo za bajto do Velikih vrat in nazaj na izhodišče. Dolgo sem premišljeval pod kateri naslov naj objavim turo, saj prav take nisem dobil opisane. Lahko bi torej odprl nov naslov, pa sem se nazadnje odločil da objavim pod Jovanovo super turo. Ker bo njegovo težko kdo ponovil, bo morda moj opis oživil ta naslov.
Skratka, v odpravi nas je bilo pet Žirovskih nogometašev. Nace, Anže in Nejc še aktivni, Patrik veteran iz prve poosamosvojitvene generacije in jaz iz takorekoč prve Žirovske generacije, in seveda Leja, predstavnice za stike z javnostjo, katere fotografije bom naknadno prilepil.
S planine Pod Zjabci smo štartali ob 7;45. Ker sem vedel, da sem sam najpočasnejši, sem se postavil na čelo. Zastavil sem kar močan (zame) tempo, tako da smo bili na pl. Za skalo že v uri in pol. To sem drago plačal saj sem se kasneje komaj privlekel na vrh Travnika. Vreme je bilo za hojo zelo primerno, saj je bilo celo dopoldne oblačno. Sem in tja je zapihal tudi močnejšji veter, predvsem kadar smo se slekli. Po polurni malici na Travniku smo se ob 12;00 odpravili po grebenu na Plaski vogel. Poplezavanje je res zelo prijetno, vmes je en kaminček in dva skoka, ki se približata dvojki(po moji laični oceni). Do našega današnjega najvišjega vrha smo rabili slabe tričetrt ure. Leja nas je vpisala v knjigo, nato pa smo se začeli spuščati proti Škrbini. Nameravali smo po južnem grebenu do melišč, pa smo verjetno prehitro zavili desno. Do Škrbine smo se spustili po nekoliko bolj izpostavljenem pobočju malo pod grebenom. Tam smo si za vsak slučaj nadeli plezalne pasove, saj greben od spodaj res ni videti kar tako. Če ne bi vsaj desetkrat pregledal Jovanove slike spusta brez varovanja po tem grebenu, se verjetno ne bi upal povzpeti po njemu. Kljub temu, da smo plezali skrajno previdno in počasi, smo bili čez strmi in kot "nož ostri greben" v dvajsetih minutah. Za ta greben pa bi jaz rekel da je blizu tretje težavnostne stopnje. Sestop z Vršaca je dokaj enostaven, razen na sredini, kjer prideš do škrbine ki na prvi pogled nima rešitve. Po temeljitem pregledu pa smo dobili prehod tako po desni kot po levi strani. Boljšji je po desni. Za konec je ostal še uživaški vzpon po grebenu(morda dvojka) na Čelo. Ta je precej manj oster in položnejši kot na Vršac. Sledil je še sestop čet Glavo za bajto po prečudovitem kraškem svetu do Velikih vrat. Od tu pa še uro in tričetrt do avtomobilov in kopanja v hladni in osvežujoči Vrsnici. Pohod je trajal točno deset ur. Na koncu se moram še enkrat zahvaliti Jovanu za vse opise, ki so mi res velik navdih. Brez njih dvomim da bi kdajkoli opravil to turo.