"A greš z nami na Peco?", me pokliče Zlatko, dan prej. Zakaj pa ne, sem si mislil, Peca, kot Peca, gori sem že bil, pa pejmo.
Kot že rečeno, smo startali v dolini Tople. Brez težav smo vdeli lovsko prečko proti vzhodu, ki bi nas pripeljala do Male Pece. Za te fante se ve, da so jim najljubše nemarkirane, tudi ta je taka. Lepa steza, malo gor, malo dol, dobro nam je šlo, dokler se Stanko in Zlatko ne odločita malce popestriti vsega skupaj.
Zavijemo proti stenam, ki so na prvi pogled videti neprehodne, brez plezalne opreme. Že po 20 min, tik pod mogočno Kordeževo glavo, se je zapletlo v iskanju prehoda na greben.
Nekaj poskusov v levo, pa v desno in izkušnje vodilnih, so prispevale k temu, da smo cca. 500 višincev premagali brez večjih težav. Veselili smo se spoja z markirano potjo.
Na vrhu začuda tokrat ni pihalo. Iz severa se je vreme jasnilo, a so KSA večji del dneva ostale v koprenastem objemu.
Zdaj vem, da Peca ni le Peca. Je nekaj več, še posebej v taki družbi.
Hvala fantje.