Upal sem, da bo ob koncu tedna vse dobro in da bo tudi vreme zdržalo kot napovedano, da se po sreči odpravim proti Olševi.
Sreča je bila na moji strani in tako sem se parkiral v Solčavi malo pred 6.00. Pogled je uhajal v strmine, čez katere so se dvigale meglice in počasi jasnile pogled. Najprej sem se s kolesom odpravil proti Sv. Duhu v Podolševi. Zrak je bil dober, ni se mi mudilo. V dobri uri in pol parkiram pri Strevcu, pojem rogljiček z marelično marmelado, zalijem z vodo in nadaljujem proti meji. Pot ob meji razmočena vse do vzpona v ključih proti Potočki zijalki. Vse je cmokalo. Na razpotju se odločim za smer Lipševih vrat, ki si jih še nisem ogledal in ker me že nekaj časa vabijo, je verjetno danes bil pravi trenutek za obisk. Nekaj manjših ugank, stopov čez podrta drevesa in kmalu sem bil tam. Pot je dobro prehodna, varovala so ok in vrata so čudovita. Cel kompleks kamnitih skulptur je prava umetnina in takoj sem vedel, da se sem še vrnem. Od vrat sem nadaljeval po nemarkirani poti proti Obel kamnu. Pot je samotna in strma. Po cirka 40min prečim drugo melišče v desno, nakar me steza potegne mimo podrte preže še bolj desno in kmalu za tem izgine. Rekel sem si, da vseeno poskusim poiskati prehod po JZ grebenu. Ko sem stopil na južno stran sem se po strmem travnem žlebu in gamsjih stečinah nekako spravil na greben. Med stolpe se nisem hotel spuščati in ker me je lovila megla je bilo kar adrenalinsko. Držal sem se gredin ter se počasi premikal desno, gor pa dol po težjih prehodih v smeri markirane na Obel kamen in ko sem jo zagledal pod sabo, sem bil vesel. Na pot sem stopil pod stenami pri razpotju, levo Obel kamen, desno Govca. Vsaka šola nekaj stane saj mi je ta odsek pobral kar nekaj energije in je zato skok na vrh bil dobro zasopihan. Na vrhu sončno in ne preveč vetrovno. Ko sem se razgledoval okoli sem opazil stezo, ki bi me, če ne bi zgrešil, pripeljala na vrh. Bo treba ponoviti. Malo sem posedel, pomalical in se odpravil naprej po grebenu proti Govci. Pot je brez posebnosti. Užival sem v razgledih in razgibanem terenu. Na Olševi je lepo, obiska je bilo kar nekaj. Sestopil sem mimo Potočke zijalke do Rogarja, pri Strevcu na pijačo in nazaj v dolino. Med tem so se oblaki spet posedli na vrhove.
Hvaležen. Srečno!