Seznam forumov / Slovenija / Karavanke / Od meje do meje čez vrhove Karavank / Stran 3

Od meje do meje čez vrhove Karavank

Natisni

bagi31. 08. 2021 10:02:25

DAN 2 - osrednji del

Zjutraj se nisva obirala, ker sva vedela kaj naju čaka. Skušala sva doseči Vrtačo čez Malo glavo še preden sonce pridobi na moči. To nama je sicer uspelo, vroče nama je bilo pa vseeno. Veter si je ta dan očitno vzel dopust, še sapice ni bilo. Še dosti bolj zanimivo je bilo pri vzponu na Stol skozi kotel vzhodnega melišča. Sonce ga je dobro zakurilo, zato je bil postanek v Prešernovi koči nujen. Tam sva se podprla in prec je bilo bolje nasmeh

.

Od Stola sva nadaljevala na Vajnež in si vzela greben vse do Kamnitnika. Spustila sva se, čez Ride prišla do planine Seča, ter jo ubrala po avstrijski varianti na Struško. Pot skozi rušje je na novo izsekana, vročini se v tej goščavi kljub temu ne da izogniti. Po drugi strani Struške sva nadaljevala do planine Svečica, po markirani poti do sedla Kočna in še naprej do sedla Suha. Dan nama je že mahal v slovo, midva pa sva imela pred seboj še strm vzpon na pobočja Krvavke eek

. Rezervo sva že pokurila, sedaj je šlo na hlape. Uspelo nama je in vsa zadovoljna prišla do Koče na Golici, najinega prenočišča nasmeh

. Letošnji oskrbnik je malce posebne sorte, ampak ko se ga navadiš je čisto OK. Še večerja in lahko noč ...

Začetek dneva ni ravno poskočen, je treba ogreti mašino

Suho Rušje, izhodišče za smer čez Malo glavo

Pogled na prehojeno pot prejšnjega dne daleč v ozadju

Vstopni žleb. Pot je vsakič bolje uhojena, v skalovju pomagajo možici

Izpostavljen vršni del, ni pa nič posebno težkega

Sestopava po markiranem dostopu na Vrtačo

Vzhodno melišče na Stol. Sonce preizkuša svojo moč in najino vztrajnost

Stol. Začuda in na najino žalost ni niti sapice

Prešernova koča. Obiskovalcev ni kaj dosti

Kje neki se je skrivala ta senca pri najinem vzponu na Stol

Proti vrhu, ki so ga že davno odkrile ovce in ga tudi bogato okrasile

To ni jeseniška rja, to je naravni rjavček

Greva kar naprej po grebenu do Malega vrha

Nadaljujeva še vse do zaključka grebena pri Kamnitniku

Frišno izsekana kosmačija na avstrijski poti proti Struški

Nov dizajn radioamaterskega bivaka na Struški

Planina Svečica, kjer sva prijazno postrežena

Najin cilj ni več tako daleč, noč pa tudi ne :)

Erozija na avstrijski strani. Lepo za pogledat, a nič več ko to

Sedlo Suha, začetek še enega konkretnega vzpona

Yes, yes, yes … najin cilj je že na dosegu rahlo opletajočih nog :)

Koča na Golici. Komaj nama sproti nosi na mizo :)

GPS sled prehojene poti. Naneslo je 23 km in 2200 višincev

(+19)

bagi1. 09. 2021 09:36:18

DAN 3 - najbolj naporen dan

Dnevi so vse krajši, zato sva vstala še v trdi temi. Zvečer pripravljen zajtrk sva pojedla kar v sobi in se mimo gromkega smrčanja iz posameznih sob odpravila novemu dnevu naproti.

Golica je čista klasika, od koče gor, na Jekljevo sedlo dol. Od tam naprej pa borba za kolikor toliko suh stop. Krave so zmezgale kilometer poti in od hitrega napredovanja je ostalo le hitro odskakovanje iz ene luže v drugo. No ... proti Rožci so krave omagale, tudi teren je drugačen in lahko sva pritisnila na gas.

Greben do Dovške babe je bil hitro mimo, še spust do planine Rožca in nadaljevanje proti Kepi. Na vrhu je bilo kar nekaj obiska. Sestopila sva na zahodno stran po čisto solidni poti. Slovenci tu skoraj ne hodimo več, Avstrijci jo zgleda kar pridno uporabljajo. Mimo Annahutte sva se spustila globoko v dolino na sedlo Jepca, na nasprotnem bregu pa spet strmo navzgor. Tam je kar nekaj podrtega drevja, ki so ga na srečo očistili zaradi tekaške prireditve Alpe Adria. Prijetna pot naju je pripeljala do Kresišča in še naprej do Trupeja. Tu sva si le vzela čas za počitek, čeprav nama je dan pospešeno uhajal.

Po lepi grebenski poti sva nadaljevala vse do Blekove planine v Avstriji, se tam obrnila proti Sloveniji in izstopila na Vošči. Zadnji sončni žarki so nama že mahali v slovo, začel se je delati mrak. Brzela sva kot da naju medved lovi, dan nama je kljub temu žal ušel. Hitro sva vklopila čelke, saj naju je čakalo še dobrih 10 kilometrov. V veliko pomoč so nama bili mejniki, ki se pod lučjo svetijo kot kresničke.

Čas ni bil več pomemben, energije je bilo na pretek, letela sva kot snete sekire. Večkrat sva se strmo spustila in strmo vzpela, ponekod iskala mejnike med posekami, a v poznih urah le dosegla zadnji vršac … Kamnati vrh. Nadaljevanje ob mejnikih ni bilo več smiselno zaradi vsevprek podrtih dreves. Do Korenskega sedla sva preventivno sestopila po avstrijski poti. Na sedlu sva seveda morala čez avstrijsko mejo, ki jo nadzirajo tudi ponoči. Tam pa en kup začudenih carinikov in vojakov. Ko so kljub najinemu izgledu nekako le dojeli da nisva begunca, so naju prijazno spustili v Slovenijo nasmeh

. Še vožnja domov, tuš in pod rjuhe.

Za zaključek …. Vesela sva in hvaležna, da nama je uspelo narediti tako dolgo pot brez večjih težav. Kljub izkušnjam dobro veva, da to nikoli ni samoumevno. Še se vrneva nasmeh

.

P.S.

@Nino, hvala, ti dobro veš o čem pišem velik nasmeh

. Zagotovo se spet srečamo, do takrat pa lep pozdrav ...

Tiho sva kot miške, da koga ne zbudiva ob tej nehumani uri

Tale nama polepšal začetek dolgega prečenja zadnjega dne :)

Srebrni trak Drave v prvih sončnih žarkih

Sva absolutno prvi kresnički tega dne na Golici

V ozadju je Kepa. Tam bova šele na dobri tretjini današnje poti

Jekljevo sedlo. Manjka oznaka za škornje zaradi stanja poti v nadaljevanju

Zmezgano od krav do neprehodnosti. Vsepovsod iščeva obvoznice

Proti Rožci, končno se spet da normalno hoditi po poti

Zgodnja Dovška Baba. Nekaj pohodnikov sva srečala šele ob najinem spustu

Za tretji dan hoje še kar dobro izgledava :)

Planina Dovška Rožca. Tudi tu sva prijazno postrežena

Pot dlje časa poteka v gozdnem pasu, nato se strmo dvigne

Kmalu preide v visokogorje z nekaj izpostavljenimi prehodi

Zgleda kozja stezica, v resnici je lepo prehodna pot

Edino proti Kepi srečava več pohodnikov, drugje večinoma hodiva sama

Mala Kepa, na katero vodi zanimiva grebenska smer iz Avstrije

Kepa … avstrijski del ima križ, slovenski ima vpisno knjigo z žigom

Spustiva se na drugo stran po strmi markirani poti

Še nekaj jeklenic in sva spet bova lahko vklopila avtopilota

Nasproti pa bivak na slovenski strani v približno enakem stanju

Dvojna namembnost mejnega kamna sredi travnika

Sedlo Jepca globoko v dolini. Marsikdo misli, da je na parkirišču blizu Annahutte

Imava srečo. Zaradi tekaške prireditve so očistilo celotno pot do Trupeja

Na primernem mestu zavijeva na greben. Kje je že Kepa …

Kresišče, zaradi pozne ure počitek prestaviva do Trupeja

Tja morava. Sonce je res že sumljivo nizko

Tudi dolge sence oznanjajo večer. Nekdo nama je ukradel dan :)

Ta del je zelo prijeten, potka mehka in dobro uhojena

Trupejevo poldne, za naju že bolj večer :)

Vklopiva najvišjo prestavo in po grebenu odbrziva naprej

Na hitro se posloviva od lepe planine in loviva zadnje sončne žarke

Sva že na Vošci. Čaka naju še obilo vzponov in spustov

Nebeška luč kmalu začne dokončno ugašati, midva se kar dobro drživa

Osvetljeni mejniki se odlično vidijo, verjetno so pobarvani s cestarsko barvo

Zaradi podrtije v nadaljevanju mejnega grebena sestopava po avstijski strani

Pot je označena in očiščena, zato sva glavo preklopila na OFF

Do avta sva morala čez avstrijsko kontrolo. Glih, da naju niso imeli za begunca :)

GPS sled prehojene poti. Naneslo je 36 km in 2800 višincev

(+18)

bbugari11. 09. 2021 09:53:21

Zelo zanimivo, kot ponavadi... nasmeh

Čestitke!!!

(+4)

jan711. 09. 2021 11:04:26

Čestitke tudi z moje strani! Pred dvema tednoma sem sicer tudi sam hodil po tej poti, vendar le od Ljubelja do Kepe, potem pa sem se s Kepe spustil nazaj do koritca in v Dovje. Tretji del vajine poti pa upam, da opravim v kratkem.
Sem pa zaradi goste megle šel direktno na Stol in izpustil Vajnež in Struško, tako da bom moral to še popraviti

(+3)

mukica1. 09. 2021 13:24:39

Bagi in boljša pšolovica....iskrene čestitke za tako lepo turo nasmeh

(+2)

rok.si1. 09. 2021 21:18:46

Čestitke za turo, že posamezna etapa ni kar tako, tri zapovrstjo od zore do mraka pa zaslužijo en velik bravo !

(+2)

saram1. 09. 2021 22:36:12

Čestitke. Za vaju ni meja. Res je užitek vaju spremljati na vajinih podvigih. Srečno še naprej.

(+2)

Ninđa2. 09. 2021 05:30:03

@bagi, bravooo!

Drugič pa cele slovenske Karavanke mežikanje

Od Tromeje do Maceljske gore mežikanje

Lp, Nino

(+2)

MatejaP2. 09. 2021 07:18:28

Lepa hvala vsem za čestitke, priznam, da sem na koncu tudi sama sebi čestitala mežikanje

Lahko bi rekli, bolj star bolj nor. Večkrat si rečem, dobro, da otroci ne vedo kaj mati počne, ker imajo pri tridesetih čisto druge skrbi, tako kot smo jih imeli mi velik nasmeh

Sva oba vesela, da naju zdravje služi in si lahko privoščiva večdnevna potovanja, ki ti dobro prevetrijo glavo.
Ostati skuliran v teh časih je kar umetnost, odklopi kot je zgornji sigurno pomagajo, da te bombardiranje iz vseh strani preveč ne gane. Zamahneš z roko, si misliš svoje in že je nov vikend pred teboj nasmeh

Hribi so za naju najboljše zdravilo, ki ga ne dobiš na recept in marsikdo na tej strani to tudi razume.

Ostanimo zdravi in naj bo za vse nas še veliko lepih dni nasmeh

Mateja

(+9)

panda2. 09. 2021 07:56:34

čestitke tudi z moje strani za vajin podvig. Zelo rad prebiram vajine potopise. Škoda da le, da tretjega več ni z vama. nasmeh

(+2)

MatejaP2. 09. 2021 08:06:48

Tudi midva pogrešava Slavkota, vedno je z nama v spominih. Hribovska doživetja ostanejo še dolgo z nami, to so drugačne vezi kot jih imamo v dolini.

Živimo za ta trenutek, polepšajmo dneve sebi in vsem okrog nas, pomagajmo, če lahko, pustimo, če ni v naši moči. P
Predvsem pa uživajmo kar nam je dano, ker imamo veliko lepega, če le znamo pogledati okrog sebe nasmeh

(+8)

ločanka2. 09. 2021 09:19:44

Mateja, dobro si rekla tisto, da je dobro, da otroci ne vedo kaj mati počne. Tudi jaz sem že slišala za komentarje svojega sina, ko se je pritoževal: "le kaj spet moja mt počne" velik nasmeh

.

Res lepe izlete delata, vedno vse dobro pregledam nasmeh

(+4)

MatejaP2. 09. 2021 12:06:49

Ločanka je že bolj pametno, da grejo otroci po svoje mi tamladi pa tud mežikanje

(+4)

Janezs2. 09. 2021 18:42:49

Z branjem tega opisa, sem se vrnil nekaj let nazaj na moje spomine, ko sva z Urošem hodila po Karavankah. Potem še nekaj mesecev zatem ,ko sem delček poti spremljal Ninota. Pri obeh me je en dan pral dež. Ampak tudi to smo preživeli z veliko nasmeha na obrazu. Z sedlom Jepca se ponovno srečam na AAT. LP. vsem J.

Najbolj pa uživam v več dnevnih turah.

(+1)

bagi3. 09. 2021 10:59:29

Vsem skupaj hvala za čestitke nasmeh

. Sedaj se mora vse skupaj dobro uležati, čez kako leto bo prečenje spet zanimivo velik nasmeh

.

Sem pa dobil nekaj vprašanj glede zaščite obutve, ki sva jo uporabljala prvi dan. Morda bo zanimivo še za koga ...

Mokre trave namreč skozi čas premočijo še tako dobre pohodniške čevlje, tudi če so impregnirani. To sva doživela na ogledni turi, ko se nama je voda po nekaj kilometrih trav že krepko pretakala med prsti.

Ker si pri tem prečenju tega nisva mogla privoščiti, sem nabavil kolesarske gamaše firme Vaude, model Palade ( KLIK ). V kompletu tehtajo le 100 g, spodnji del imajo ojačan s corduro. Cene se pri različnih ponudnikih krepko razlikujejo in s popusti se jih da dobiti za lepo ceno.

Še iz prakse ... nekaj kilometrov hoje po vse sorte terenu, večinoma gozdni stezi in travah jim ni pustilo nobenih posledic. Obraba se jim praktično ne pozna. To je bilo veliko presenečenje in tudi čevlje sva imela popolnoma suhe. Čeprav so kolesarke, so te gamaše sedaj najina stalna pohodniška oprema nasmeh

Izgled, spodaj imajo elastčni trak v srednjem delu in corduro spredaj

(+12)

Lukito3. 09. 2021 14:01:08

Super ideja!

Kranj3. 09. 2021 18:17:25

Čestitke tudi iz moje strani,zanimiva tura tudi mene so pete zasrbele nasmeh

mene pa zanima kako je bilo z vodo,tekočino sta tovorila v nahrbtniku?

bbugari111. 09. 2023 17:17:06

Edit: Pot od Jekljevega sedla proti Kleku in Rožci zdaj ni več zmezgana od krav, je prav lepa in prijetna gozdna pot, vse do vstopa v hudourniški žleb, kjer je malce pomaknjena v desno. nasmeh

Žal pot (vzpon) od sedla Rožca na Hruški vrh sploh ni označena z Knafelcem, čeprav je del SPP-ja. Vse oznake se končajo pri polomljenem smerokazu na Rožci. eek

bagi16. 05. 2025 14:53:02

Tokratni del poti od meje do meje je potekal od slovensko-avstrijske na Korenskem sedlu do skoraj italijansko-avstrijske pri vasi Unterthörl, oziroma Spodnjih vratih po slovensko. Ta točka je bila hkrati tudi končni cilj najine poti.

Ta ima za naju poseben pomen, saj po dolgem času spet hodiva v duetu nasmeh

. Poleg tega sva s to etapo povezala Dolomite in naš domači Maribor. Na tej liniji sva prehodila vsak meter poti, najprej s Karnijsko 403 (tukaj), nato s prečenjem Karavank, opisanem v tej temi, zaključila pa s traso SPP1, ki je nisem posebej objavljal. Nabralo se je ohoho kilometrov in višincev, predvsem pa ogromno lepih doživetij. Zaradi njih bi vse skupaj z veseljem ponovila velik nasmeh

.

Parkirala sva pri Kompasu na našem delu meje in se po avstrijski poti 603 povzpela na Tromejo. Jutro je bilo kislo in čemerno, a tod še nisva hodila in je bilo prec bolj zanimivo. Tudi nadaljevanje je potekalo po oznakah 603, nekaj po gozdnih stezah, veliko po makadamskih cestah. Markacij je povsod dovolj in tako je bilo do najinega cilja. Tam sva poiskala priključek s Karnijsko 403, nato pa za povratek izbrala pot proti Podkloštru. Tudi ta je označena, saj tukaj poteka romarska pot *Camino Celeste*. Klasične avstrijske markacije imajo v ta namen dodan pas rumene barve.

Tudi sonce se je končno prikazalo izza oblakov nasmeh

. Po postanku v Podkloštru sva se morala ponovno povzpeti skoraj do Tromeja. Druge alternative ni, je pa v pomoč servisna cesta smučišča. Ta hkrati služi oskrbi objektov tik pod vrhom in pohodnikom. Edino tu sva jih srečala kar nekaj, za kar je bilo najbrž zaslužno sonce in toplo vreme. Po stiku z jutranjo potjo je sledil še zaključni povratek proti meji in kmalu sva bil na izhodišču. Več v foto-zgodbi …