Nanos

Danes sva se šla prezračit na Nanos. Popoldne z Razdrtega po strmi poti. V koči prav prijetno. Sestop po položni poti. Maksi je bil z mano že nekajkrat v vetru.

Danes sem šel na Nanos po Mladinski poti (vsaj približno). Potka kar precej izginja, tako da sem precejšen del hodil izven poti. Ne vem, če na teh delih dejansko ni več poti ali je samo nisem uspel najti. Sem pa sigurno šel skozi pravo grapo, ker so bili v njej ostanki jeklenic (večinoma bolj slabo pritrjeni). Na slikah je potek moje poti (rahlo popravljena GPS sled).

Potka, po kateri ste šel ,ni v uporabi. Hodim pogosto na Nanos, ( pot ,ki je omenjate ne poznam) ima številne planinske markirane poti. Markirana pot je tista desna na sliki, ki je strma pot na Nanos. V znak spoštovanja do dela markacistov, ki delo opravljajo prostovoljno, je zaželjeno in tudi prav, da se uporablja zgolj markirane poti.

Zavedam se, da je markirana tista na desni in sem prepričan, da je tudi vam jasno, da se tega zavedam. V znak spoštovanja do ostalih uporabnikov foruma je zaželjeno in tudi prav, da jim ne pametujete.

Da se hodi po markiranih poteh v znak spoštovanja do markacistov, pa je mal bosa.

Današnje poročilo z "notranjskega Triglava".

Za razliko od bolj turistično obleganih gora se lahko Nanos pohvali z domnevnim kraljevskim obiskom (poleg potrjenega Sv. Lovenca nad Polhovim Gradcem), v času preseljevanja narodov, natančneje med Panonsko in Furlansko nižino, naj bi se na njem za nekaj časa utaboril langobardski kralj Alboin in preučeval teren za nadaljnja osvajanja. Zgodovinarji sicer pravijo, da bi ta gora lahko bil tudi Matajur, ampak kakorkoli, ravno Nanos je bil v zgodovini znan kot Mons Regis ali Monte Re, menda Italijani še danes tako pravijo Pleši, ki prav draži vozeče po avtocesti . Štart iz za "prišleke" še najbolj logičnega Razdrtega v bližine istoimenskega AC priključka, kjer sta dve začuda še vedno popolnoma brezplačni parkirišči (uff, če se spomnim pred kratkim, celo v popolnoma odročni Idrijski Beli ob določenih dnevih računajo prav "bohinjsko" parkirnino). Po nekem nenapisanem "etičnem kodeksu" naj bi prvega pustili obiskovalcem pokopališča in najprej poskusili srečo malo naprej tik pred nadvozom nad AC, kar nam celo prihrani nekaj metrov hoje . Sredi tedna navsezgodaj zjutraj je bilo tam res za peščico vozil, menda pa je že ob vikendih prava gužva, poleti pa pravi "združeni narodi" s slovenskimi tablicami v manjšini.

Gor po t.i. strmi poti, ki bi se morala pravzaprav imenovati "navpična", res pa ne bi škodilo, če bi že ob začetku poti pleg trikotnika v uradnih smerokazih še v nekaj jezikih opozorili o težavnosti poti (kot je npr. v dosti manj zahtevnem Peklu pri Borovnici). K sreči so se skale po večdnevnem deževju že posušile, tako da je guma na podplatih vso pot držala, obstaja po možnost, da si zablatimo podplate na čisto prvem delu, ki si ga delita obe markirani poti. Ob minimalnem zgodnjejutranjem prometu je bilo navzgor čisto prijetno, vprašanje pa, če bi se v bolj prometnih terminih bilo treba več umikati hitrejšim in nasprotnim. Ali če bi se poleti kakšen neprimerno opremljen turist "zaplezal" ravno v ozkem grlu. Če je že izogibanje ponekod oteženo, pa praviloma ni problem najti primernih točk za slikanje skoraj navpične stene tik nad AC. Na strmem vzponu ne škodi čelada, sploh če sumimo, da je nad nami kakšen "štor", ki nehote brca kamenje po pobočju navzdol. Predvsem v drugi polovici so prisotne "zajle" in klini za držanje, vsaj na enem mestu nas "zajla" usmeri okoli neke skoraj prepadne stene, tako da če je kdo vrtoglave sorte...

Pot pripelje do oddajnikov na Pleši, ki so zaprti in varovani, čeprav je tam tudi neka tabla o muzeju analogne oddajne tehnike. V "luknji" pod oddajniki najdemo Vojkovo kočo, ki zna biti po količini miz in klopi naokoli sodeč kar oblegana. Beseda "luknja" se nanaša na tiste, ki ne zmorejo brez takojšnjega objavljanja fotk na družbenih omrežij ali ostalih širokpasovnih aktivnosti (npr. nalaganje digitalnih zemljevidov). Prav okoli koče je bil namreč signal operaterja, ki gostuje v omrežju A1, silno slab, poleg odajnikov pa seveda čisto druga pesem.

Kam naprej? Če me slučajno kdo sledi , verjetno že ve, da sem usekan na kulturne in podobne spomenike. Torej poskusimo najprej priti do cerkvice sv. Brica oz. Brikcija. Ko se odpravimo proti Suhemu vrhu, je na začetku ostalo še nekaj krpic snega, ampak dobesedno res samo za vzorec. Spočetka še kar lepa pot do razcepa za Suhi vrh, nadaljevanje proti Stranam in Predjami pa... pot je prav po meliščasto zasuta s kamenjem in dokaj zoprna, očitno tudi ne prav posebej obljudena. Zato pa vsaj vodi pod mogočno navpično Votlo steno, ki si jo lahko tudi ogledamo nekoliko temeljiteje kot s strme poti iz Razdrtega,kjer nam zgolj za kratko pokaže svoja "nedrja". Pričakoval sem sicer ruševine, ampak cekvica sv. Brica je sveže obnovljena.

Pot do sv. Brica se je zavlekla bolj od pričakovanj, zato se odločim izpustiti Suhi vrh, ki glede razgledov menda niti ne ponuja neke "dodane vrednosti" v primerjavi s Plešo, za bližnje okno pa ni čisto jasno, ali se sploh da varno priti do njega. Torej nazaj do koče, nato pa po t.i. položni poti. Ki spočetka namesto po vzporedni makadamski cesti vodi tik ob robu z razgledi na Vipavsko dolini. Na desni se ponudi neporaščena Grmada, očitno brez nekih uradnih markiranih poti. Ker trava še ne raste, jo lahko uberem počez, dokler ne najdem neke ne najbolj uhojene stezice v travi, ki pripelje do vrha s škatlo za vpisno knjigo. Tu tudi prvič ugledam naslednjo tarčo, cerkev sv. Hieronima. Po slabo uhojenih stezicah torej nazaj na "položno pot", ki sicer ne pripelje prav do cerkve, ampak od markacij na razcepu (še proti Podnanosu) ni težko najti poti do nekoliko večje cerkve, okoli katere je znova kup klopi. Nato je pa počasi že čas za vrnitev v Razdrto...

Ime "položna" ali ponekod tudi "lažja" pot sicer obeta, ampak... Spodnja pribl. polovica je še epa, ampak preostanek do razcepa pri sv. Hieronimu je pa večinoma skalnat ali kamnit, ponekod tudi strm, predvsem pa zoprn, z vipavske HC pod nami se sliši hrup, zaradi gozda ni pravega razgleda, predvsem se pa vleče in vleče. Za nek družinski izlet z majhnimi otroki tudi ni ravno primerna. Hmm, morda bi za takšne primere prišla v poštev še tretja možnost, markirana pot iz Velikega Ubeljskega pri Razdrtem?

Ob povratku je parkirišče bilo že nekaj bolj zasedeno, seveda še daleč ne polno. Zanimivo, kakšnih pol parkiranih avtov je imelo it. tablice, verjetno mednje sodita tudi dva, ki semjju srečal ob vračanju in sta odzdravila v neki bolj priučeni slovenščini. No, vsekakor napredek od časov, ko so po Nanosu sestankovali TIGRovci. A ja, saj res, pripravlja se popolna zapora vipavske HC v smeri od Razdrtega proti Vipavi. Promet bo seveda preusmerjen na "staro" cesto, kar bo verjetno kar precej povečalo promet skozi Razdrto. Očitno pričakujejo tak "ruker", da že pripravljajo semafor na AC priključku Razdrto.

Kako že pravijo. Mi o volku. No pa sva se srečala. Ampak sem se spomnila nanj po opisu poti z Razdrtega . Tam se gre nad vetranco. Sva danes šla z Maksijem. Potem zavila na tisto pot , ki jo je opisoval Matej Trobec . Da greš po skalah. In se višje priključi strmi poti. Pot je od začetka vseskozi speljana v strmino. Danes je tam veter kar dobro vlekel. Da sva se morala z Maksijem vsake toliko ustavit in počakat, da je sunek vetra pojenjal. Pri koči je bilo začuda mirno. Tam sem srečala Mateja , ki je bil z večjo skupino . Sva poklepetala. Midva s psom sva sestopila po poti domačina. (po Janezovi poti) na izhodišče. Prav lepo izkoriščen popoldan . V nedeljo. (6.4. 2025)

Kje se pa ta pot odcepi in v katero smer? Glede na slike in glede na to, da je bil zraven pes, sklepam, da ne gre za pot, ki jo Trobec imenuje "Modrasova".

Že pot , ki gre za vetranco , kot ji pravijo , je sledljiva. Ni označena . Sem šla že nekajkrat po njej. Gor višje kjer zavije nekoliko levo se vidi še ena potka še slabše sledljiva in gre bolj v desno. Sva šla s psom pogledat , ali ta pot gre naprej, ali se konča. Se je dalo iti dalje. Nekje po vrhu. Po skalah. Se priključi strmi poti višje. Matej mi je danes pravil, da je ta pot mogoče modrasova ali kot jo imenujejo. Jaz jo ne poznam. Poti pa nisem ravno dosti poslikala, ker je bilo v tem delu , ki gre bolj po robu kar vetrovno. Več pa ne vem.

Hvala.

Strane - Vojkova koča na Nanosu (24.4. 2025)

Nanos

Današnji utrinki s lepe poti po Nanosu.Izhodišče v vasi Strane.
Iz Stran nadaljujemo proti grebenu in naprej čez Vrh stene,Maj-a do naravnega okna-Votla stena in naprej do Suhega vrha.Po krajši pavzi na Suhem vrhu nadaljujemo do Vojkove koče na Nanosu.Od koče sestopimo po strmi poti proti Ubeljskem,malo pred vasjo zavijemo po Jakobovi poti do izhodišča.Čudovita pot.

Lep gorniški pozdrav.

Lep krog. Meni najljubši.

Nanos naju je vlekel že kar lep čas nazaj, predvsem naju je zanimala obnovljena koča. Pa pojdimo, včeraj za 1. maj, da bo vzdušje bolj veselo.
Sva začačkala kar nekaj zadev, naredila veliko več kilometrine, kot pa da bi šla po grebenu. Na Suhi vrh sva prišla okrog riti v žep, potem dotalka do vasi in potem še nekaj časa do izhodišča Strane.
Priznam, bilo je naporno, že vstajanje ob 4. uri zjutraj, več kot 2-urna vožnja do izhodišča.
Hotela sem pač še na Vojkovo kočo, ki pa ne daje kaj posebnega videza.
Predvsem klopi pred kočo - potrebne obnove.
Morda še pride čas za ponovno raziskovanje Nanosa.
K tvojim fotkam skala 123 dodajam še neko malenkost.
LP!

Ja včeraj je bilo dosti pohodnikov na poti na Nanos. Mi štirje smo šli okrog desete ure z Razdrtega. Da se nismo drenjali po strmi poti, smo pri odcepu zavili na pot domačina . (Janezova pot. ) Pri koči in v koči je bilo polno . Na tako lep dan je tudi prav tako. Sestop po položni poti kot je navada. Oskrbnika v koči pa zelo prijazna.

Ja, res pohodnikov pri koči veliko. Na najini poti, na Suhi vrh iz vasi Strane, 2 avtomobila, na poti sva srečala 3 pohodnike, nazaj v dolino - Ubeljsko nobenega. Takšne poti so mi vedno bolj všeč.
Navadno sva bila za 1. maj na Čemšeniški, vsako leto fešta, harmonika, tu pri domu pa še niti radio ni igral.
LP!

Včeraj iz Razdrtega po strmi poti na Nanos, nazaj po položnejši. Obiskovalcev veliko. Vreme sončno in vetrovno. Lepa kratka tura.

Parkirišče na Razdrtem nas je pričakalo z močnim smradom iz prenapolnjenega zabojnika, ki obiskovalce odvrača od parkiranja. Da o podganah ne izgubljamo besed. Odgovornih pa ni in ni

Malo počakaj, ko bodo začeli pobirati visoko parkirnino, kot drugod, bo vse drugače.