Ta lep greben me je že dolgo mikal. Bil sem že posamično na Poldašnji in Dveh špicah, prečenje pa je prišlo na vrsto letos. Lepo jesensko vreme na srečo spremlja solidna telesna pripravljenost, tako da ni bilo ovir.
Ker sem imel na voljo le en dan, je odpadla varianta z Dunjskim vrhom in Lipnikom, tako da je bil cilj greben med Veliko planino/Bieligo in Poldašnjo špico.
Ker sem bil sam, sem se seveda srečal s problemom izhodišča in zaključka, ki sta daleč narazen. Pešačenje ali tekanje po asfaltni cesti, dobrih 10km je vmes, mi res ni pri srcu, zato sem si pomagal s kolesom. Avto sem pustil na Rudnem vrhu in se s kolesom zapeljal do izhodišča poti 601 malo nad zaselkom Chiout. Dve uri pešačenja se je tako spremenilo v dvajset minut lepega spusta. Kolo sem skril v grapi in nadaljeval peš.
Pot 601 do Bielige me je navdušila. Med drevesi se zložno vzpenja preko strmega terena nad grapo. Mašina se tako lepo počasi ogreje brez kisanja nog že na začetku.
Na Bieligi zavijem na pot 649. Glede na kažipot me čaka 6 ur in pol. Ker nisem prišel tekat, bo s počitki in fotkanjem seveda naneslo več, a dneva je bilo še dovolj, s Poldašnje pa gre dol tudi v temi.
Gozdna cesta se kmalu spremeni v mulatjero, pod Brdi pa stezo nadomestijo dobra varovala, ki omogočijo prehode preko podrtih grap. Kakšen gradbeni projekt je bila ta pot pred več kot 100 leti, si lahko le predstavljam.
Kmalu se pot spet sprememni v čudovito mulatjero, ki preko sedla Čez Vančelo pripelje do Cuel dei Pez. Skok na vrh s poti je kratek, razgledi pa izjemni. Seveda krasni razglednik zahteva malo počitka. Cilj se že sramežljivo kaže v daljavi.
Pogled na greben proti vzhodu pove, da kaj dosti grebenskega prečenja ne bo, treba bo globoko dol pod skalovje. Na spustu je nekaj zoprnih mest, kjer je pot odnešena, a se pod Monte Gosadon-om izboljša. Se pa ta del precej vleče. Na višjo od Dveh špic me čaka okrog 300m vzpona, malo pofotkam in odbrzim naprej. Polico in tunel sem poznal že od prej, mimo bivaka, kjer srečam prve ljudi, se spustim na sedlo Čanalut in naprej dol do odcepa proti Piparjem. Spet novih 300m vzpona po vse lepši potki in na najvišjem vrhu Piparjev je spet čas za daljši počitek. Navidezna bližina Poldašnje sicer malo vara, ker je vmes še en zoprn del, a je vseeno, časa je še dovolj.
Spust v grapo je najbolj zoprn del prečenja, a so varovala v redu in kmalu sem na mulatjerci proti Poldašnji. Pri bivaku zavijem navzgor, noge malo cvilijo, a duh je neizprosen. Uspe mu udeti pravo pot in kmalu se z vrha ozrem na prehojeni greben. Za Strmo pečjo nekaj grmi, zato bo čas za povratek. Mimogrede poberem še kolo in se poln vtisov odpeljem proti domu.