| rok.si30. 08. 2026 22:17:15 |
Evo, tura je uspela! Bila je kar doživetje in bi ga rad podelil še s kom ! Lepi kraji, lepe gore, lepe poti, res super je bilo.
Prvi dan sem se pripeljal v Zajzero v lepem sončnem dnevu, pričel hoditi okrog enih iz najvišjega parkirišča in sledil prvi tabli "Stuparich 2h", ki sem jo videl... tako sem neplanirano obiskal tudi kočo Grego ter se moral nato še malo spustiti. S težkim nahrbtnikom tega nisem bil najbolj vesel  Prišel sem do bivaka Stuparich in se pričel vzpenjati proti Montaževi steni do pričetka Vie Amalie. V popoldanskem času je bila pot že večinoma v senci, nikjer ni bilo žive duše, strmi vzponi čez kamine, nekatere vlažne od dežja prejšnjega dne so mi pričarali vzdušje kakega Prisanka. Previdno je šlo, prišel sem na spodnjo in nato zgornjo krnico, prečil proti grebenu, kjer je pošteno pihalo, prišel do trav s pogledom na Dunjo, ki se je zdela neskončno globoko. Šel sem pod veliko obokano votlino v steni Montaža, po prijateljičinem opozorilu sem budno iskal veliko rdečo piko zgoraj, ki označuje pot k bivaku in jo tudi našel. Nekaj metrov poličke, rdeči bivak in trenutek resnice: a bo prostor ? Štirje italijani so že v njem, jupi, dobil sem častno mesto na tleh ! Zdaj je čas za zasluženo večerjo, za razgledati se naokoli, spoznati z rogatimi domorodci. Ker je sonce že na odhodu je bilo mrzlo, tudi pošteno je pihalo. Naredil se je čudovit sončni zahod, ki smo ga skupaj s cimri in kozorogi opazovali, potem pa spat. Vso noč je pošteno pihalo, tako da je bil to zelo slab spanec.
Jutro pa je bilo brez vetra, brez oblačka, super. Odpravili smo se po Findeneggu navzgor in ob osmih zjutraj sem v lepem sončnem jutru stopil na vrh te res mogočne gore, katere rastočo senco sem lahko opazoval po poti. Urica na vrhu je hitro minila, odpravil sem se naprej, namesto po Pipanovi lestvi sem odšel na sosednji Vrh Brda, od koder je lep pogled na Montaž in njegov severni stolp. Po stari potki sem se spustil navzdol - Pipanova lestev mi pred leti ni bila prav nič všeč in sem jo tudi zdaj izpustil, čeprav je nova. Po poti so se že vzpenjali pohodniki, neke strašne gneče pa tudi ni bilo. Pričela se je pot Leva, ki je estetsko prečila pobočja, malo gor, malo dol, veliko po brezkončnih policah. Spust v Škrbino nad Cijanerico je bil kar zahteven, na škrbini pa me je očaral kamniti obraz v stebru nad mano. Skočim še na Špik Hude police, tu je kar veliko ljudi na vrhu in po poti, je pa lep razgled (kot pravzaprav po čisto celi poti  ) Spustim se na začetek poti Ceria-Merlone, ki najprej pelje čez res čudovite police do Škrbine nad Tratico, ki mi je posebno lepa. Občudujem Špik nad Tratico v obliki srednjeveškega gradu, a mislim, da mi še ni dosegljiv. Tu si privoščim na travici pavzo, na kateri me obišče radovedna kozorogica. Nadaljujem po poti proti Špiku nad Nosom, res so lepi konci tu. Pri (zaklenjenem) bivaku srečam skupino Slovencev, ki so šli po poti Ceria-Merlone v nasprotni smeri in že kujejo načrte o pivu v koči Brazza. Jaz imam malico, potem pa se odpravim naprej na bližnji Špik nad Špranjo. Plezanje iz sedelca ni kar tako, je sicer nekaj možicev a vse skupaj je kar izpostavljeno, ko snamem težki nahrbtnik in ga pustim na poti pa je lažje. Vrnem se nazaj in nadaljujem po poti C-M - začne se najlepši del, ko pridejo Nižnji vrhi in čudovite police, ki jih kar ni konec. Po taki poti res še nisem hodil ! Po poti še splezam na kakega od vrhov, pri Vrhu nad Krnim dolom pa se pot prevesi na drugo stran proti Špranji. Spuščam se, v globini se pokaže Škrbina Prednje špranje in ob njej nekaj postav, po barvah prepoznam tri cimre iz Suringarja, s katerimi smo se po poti še malo srečevali in so tudi imeli načrt prespati v Mazzeniju. Vendar samo stojijo, ko pa sem že kakih 20 minut od škrbine pa se obrnejo proti Sella Neveii in začnejo sestopati, smo se potem na daljavo s kričanjem sporazumeli, da se jim zdi spust v škrbino prenevaren, da je notri skok brez varoval in da bodo šli v Sella Neveo in zjutraj na avtobus. Jaz se odločim, da bom šel sam pogledat, kako in kaj. Pogled v škrbino res ni lep, vse podrto. Vendar previdno se da spustiti. Tudi tisti skok (z dvema zmečkanima klinoma) ni tako strm, tako da nadaljujem s spustom. Pri tem, da bi mi uspelo varno priti v dolino, me spodbuja družina kozorogov. Ker ne znajo ploskati, navijajo s kamni in po grapi veselo donijo "rolling stones" - kakor za koga ! Najgrši del je mimo in bivak že blizu. Pri praznem bivaku Dario Mazzeni (Darko Majcen) si privoščim večerjo, potem pa se prikaže še četrti cimer iz Suringarja, ki pa se je iz vrha Montaža spustil po Via Amalii, naslednji dan pa je čez Škrbino Prednje špranje namenjen še na Viš. V primerjavi s prejšnjim večerom, ko sem spal na tleh, se zdi to bivak s polčetrto zvezdico - polovico pete pa je odgriznila miška, ki, po drekcih sodeč, tam prebiva.
Zbudiva se v sivo vetrovno jutro, jaz preskočim zajtrk in se odpravim po poti Carlo Chersi proti Nabojsovi škrbini. Lepo in slikovito pot že poznam od lani, a me spet navduši mogočna okolica, v kateri se človek res počuti kot bucika. Na škrbini si ogledam še veliko kaverno iz prve svetovne vojne. Nadaljujem na Nabojs, dan je vedno lepši, le občasno piha kot pri norcih, tako da sem bil kar malo zaskrbljen, da me ne bo odpihnilo iz jeklenic na vrhu. Pa ni bilo tako hudo, pridem do križa in celo uro občudujem čudovite razglede, tako na domače Julijce kot na Viš in podanike, najbolj navdušeno pa na Poliške Špike, ki mi jih je bilo dano včeraj prehoditi in preplezati. Pri začetku jeklenic vidim nekoga nekaj šariti po nahrbtniku, potem pa ga kar ni hotelo biti na vrh, kar izpuhtel je. Spustim se in si oddahnem, mlad fant je sedel je ob poti, pravi, da se mu je zdel vzpon prenevaren brez SVKja, mojega pa tudi ne vzame na posodo. Skupaj se spustiva z vrha do koče Pellarini, kjer si privoščiva pivo, jaz pa še lečino juho. Ricardo se poslovi in pravi, da mi je tole on častil kot dobrodošlico v njegovi Italiji - hvala ! Malo še posedim, naročim še kavo (vse je servirano v embalaži za enkratno uporabo, od "krožnika" za juho do "kozarca" za pivo in "skodelice" za kavo, na vratih pa nek plakat o trajnosti in nepuščanju sledi  ) ter se odpravim proti dolini, pri studencu pod kočo še dopolnim zaloge vode, ki so mi skopnele. Mimo lepega slapiča se spuščam proti dolini, tam po potkah zavijem mimo zanimive kaverne, kjer je predstavljeno življenje v času prve svetovne vojne, nato pa končam na velikem prodišču, ki sem ga še nedolgo tega občudoval iz vrhov in po njem pridem do mostu, kjer me na parkirišču čaka avto. Kava v Valbruni, sladoled v Trbižu, čof v Rabeljsko jezero, potem pa še slabe tri ure cest in avtocest in sem že doma, težkih nog a z lahkim srcem !
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42
| (+22) |  | |
|
|