Včeraj sva si s sodelavcem Bojčem vzela dopust in ker še ni bil na Mangartu, sva se podala tja. Vožnje je kar nekaj iz Štajerske, km pa tudi, vendar pred jutranjo konico že ven iz Ljubljane. Na izhodišču sva bila 7.30. Vreme lepo, volja tudi, oprema kompletna in štart. Takoj naju preseneti odrasel kozorog pod sedlom, nekaj časa pozira, nato izgine. Kasneje ga zagledava na polički, kjer se zadovoljno pase. Od sedla na začetku melišča zajetno snežišče, vendar s previdnostjo neproblematično po stopinjah predhodnikov. Na prečnici tri kratka snežišča neproblematična. Na vrhu razgledi omejeni le do Jalovca, Loške stene, Rombona, Jerebice, Kaninskih podov in Montaža, na drugi strani Dobrač, za Poncami se več ne vidi nič proti očaku. Škoda. Na vrhu toplo in brezvetrje, opravima vpis, se pofotkama za spomin, pomalicama in po 1 uri sestop na izhodišče. Bojča presenetim še z ogledom Belopeških jezer z druge strani, kjer ob zgornjem jezeru doživi res veličasten pogled na Mangartovo verigo. Kar ne more verjeti veličastnosti gorskega masiva. Spotoma še obiščeva muzej PZS v Mojstrani, kjer sva oba prvič. Največji vtis name naredi simulacija nevihte v lesenem bivaku, kjer podoživim kar nekaj let nazaj nočno nevihto v Vratih, ko sem prenočeval v Aljaževem domu. Sledi vožnja domov, na poti pozno kosilo in zaključek celodnevnega izleta.