Seznam forumov / Slovenija / Julijske Alpe / Mala Ponca 1925 m / Stran 4

Mala Ponca 1925 m

Natisni

ločanka16. 07. 2019 20:25:01

Mala Ponca je bila že večkrat v planu, a kaj ko so jo vedno povozili drugi načrti.
Skromno čepi pri robu svojih mogočnih sestra in ne daje slutiti, da te, če se napotiš proti njenemu vrhu, čaka čudoviti visokogorski izlet, saj si se napotil v prava gorska nebesa.
Kljub temu, da stopiš na vrh, ki nima niti 2000 m, občutiš razkošje visokih gora, pa kako ga ne bi, saj strmiš v velikane, ki se strmo in drzno dvigajo nad Mangartsko dolino.

Od lepote kar strmiš, ko se po čudoviti potki vzpenjaš skozi pravi macesnov gaj, obračaš oči nazaj in se čudiš lepoti, ki je nisi pričakoval.
Kakšna lepota pa čaka pohodnika, ki se nameni po tej poti v času jesenskih, zlatih macesnov, si pa že nisem mogla več predstavljati, saj si bo potrebno to predstavo v živo ogledati še v tej jeseni nasmeh

.

Opravila sva krožno pot od sp.Mangartskega jezera, se seveda najprej povzpela na Vratca, kjer sva pogledala preko meje na slovensko stran. Nadaljevala pa po krušljivi grapi proti vrhu. Sestop pa nadaljevala mimo koče Zacchi nazaj do avta.

Bila sva si enotna, da sva naredila res čudovit planinski izlet, vreden ponovitve nasmeh

Špik, preko njegovih melišč pa prejšnji teden

viharnik, ki vztraja na grebenu Visoke Ponce

veselo pri koči Zacchi, slišala se je tudi Avsenikova pesem

Vevnica, spominja me na vhod v Amfiteater

(+10)

panda17. 07. 2019 07:24:29

Ja, pijača je kar draga pri koči. Tudi spodaj ob jezeru nič manj (4,50 eur za veliki pir).

(+1)

bos25. 07. 2019 12:25:46

V vsem se strinjam, kot je napisala predhodnica jezik

.
Res, se bo potrebno sem vrniti enkrat jeseni nasmeh

pot, za katero piše: Lieber brennende Herzen, als erloschene Traume!

Mangarski ali Belopeški ali Fužinski jezeri

lep pogled na Poldnik (Kopa) in Jezersko planino z zgornjim jezerom

(+1)

lilyd4. 08. 2019 17:26:34

Pred več kot desetletjem smo bili na Mali Ponci od Belopeških jezer, tokrat pa iz Tamarja. Od doma smo šli štirje, 25-letnik je ubral svojo turo, me tri pa po poti PP (Planica-Pokljuka). Pot sta več let snovala Uroš Župančič in Dušan Vodeb, od leta 1978, je le za izbrance z alpinističnim znanjem, a ta prvi del dostopen tudi planincem z izkušnjami,kot je naša vodnica, idejni vodja, polna znanja in dobre volje, da pokaže še nekaterim...hvala. Pot ni markirana, je le občasno označena z rdečo piko in oznako PP. Najdemo balvan z oznako, blizu smerokaza za Visoko in Srednjo Ponco. Pot je lepo speljana skozi gozd, nekaj možicev, v glavnem lepo sledljiva. V eni točki je bilo malo dileme, hitro vodnica ugotovi, da moramo previdno v desno. Na dveh mestih je v pomoč jeklenica, gozd se zaključi in pridemo v gorski svet. Narava krasna, razgledi tudi, gorsko cvetje, borovnice...Pridemo do platoja Spodnji grunt in do strmejšega vzpona proti škrbini Vratca, kjer je skupina planincev, ki je očitno zgrešila oznako za Visoko Ponco. Vidimo oznako Alpe Adria Trail, a ni povsem jasno, kam vodi. Malo se spustimo na italijansko stran, prekrasen razgled na Mangart, zavijemo desno proti Mali Ponci. Še krajši, strmejši vzpon, kjer je potrebno nekaj več previdnosti in smo na vrhu. Tri ure in pol vzpona je za nami, 1.100 višincev. Pogledi super proti Kamnitemu lovcu in Višarjam, proti Dobraču in na Peč tromejo...Uživamo na vrhu, opazujemo naravo. Spust je bil predviden pri skakalnicah v Planici, odcep smo spregledale, morda nas je zavedla nova pot, ki vodi mimo koče SLATNA do kolesarske poti v Ratečah.Še okrepčilo in pot na Vršič, iskat našega mladeniča, ki je predviden vzpon na Slemenovo špico zamenjal za vzpon na zavetišče pod Špičkom, namesto na Vršič, pa se je spustil v Trento...

(+4)

Tadej6. 09. 2019 08:11:11

Nekaj slik z izleta do Vratic ter vzpona na bližnje Glave.
Pot iz Rateč in od skakalnic je normalno prehodna, je pa v senčnih delih precej spolzka.

Lp, Tadej

Martuljkova skupina, skrajno desno Škrlatica

(+4)

bagi27. 05. 2020 09:20:27

Po dobrem desetletju sem ponovil dostop iz Planice in nekaj malenkosti je sedaj drugačnih. Včasih je bila dobro uhojena smer za skrito lovsko pot takoj ob velikanki, danes je bolj udoben začetek malo naprej od velikega prodišča.

Pot v nadaljevanju zložno premaguje strmino in je lepo sledljiva. Večinoma se izogiba večjih področij nedavno podrtega drevja, kakšen prehod čez je solidno urejen. Bolj dvomljivih je nekaj razcepov poti, kjer sem postavil ali obnovil možice. Njihov rok trajanja je vedno vprašljiv, je pa pri meni na voljo GPS sled. Do sedla med Slovenijo in Italijo ni nobenih resnih težav več, tudi zrak je kljub administrativnim oviram začuda na obeh straneh enak eek

. Končni vzpon na Malo Ponco je v celoti kopen in zimska oprema je tokrat imela prost dan.

Tik pod vrhom pa še prijetno snidenje s pozdravi v italijanščini in slovenščini velik nasmeh

. Po kratkem kramljanju in komentiranju trenutnih razmer smo jo ubrali vsak na svojo stran. Se še srečamo ... nasmeh

Sneg so skrili, da ga vročina ne bi polizala

Udobna, neoznačena pot zložno vodi preko strmin

Vetrolomi so tod okoli naredili kar precej škode

Pot se večinoma izogiba podrtiji, prečenja so solidno urejena

Možici so v spodnjem delu poti redki, zgoraj jih je več

Dobro vidna, težave so lahko samo pri razcepih večih smeri

Možicev je v zgornjem delu poti precej več kot spodaj

Nekaj gnilega snega ne ovira, le hitro padeš v *klet*

Edina markacija na celi poti. Njenega namena ne razumem

Sedlo. Kako se pohodniki po Alpe Adria znajdejo na naši strani, mi tudi ni razumljivo

Pogled nazaj v peščeno grapo. Snega ni nikjer

Vevnica, Mali Koritniški Mangart, Mangart

(+12)

2061alessio27. 05. 2020 19:23:00

slika 17, da razložim: jaz sem 8 let nazaj markiral to pot ker takrat v planu"turizma slo.aut.fjk" je bil prehod v slovenijo doloceno cez to sedlo in po stezi in gozdni cesti do kolesarske blizu RATECE, 2 meseca potem ker sem postavil markacijo se je pa Triglavski.n.p. "oglasil" v temu projektu in ukazal da treba pot izpeljati nekam drugam ( ne komentiram), potem smo morali pot izpeljati cez švabeco in dol po poti 512 in naprej po cesti do kolesarske in do meje z Ratece; ta del poti 512A do sedla pa ostane kakor razgledna tocka za AlpeAdriaTrail.

(+9)

bagi28. 05. 2020 09:51:40

Alessio ... hvala za pojasnilo, imate pa zato lepo krožno pot od jezera do jezera, ki jo z veseljem redno obiskujeva nasmeh

. Uprava TNP-ja dela probleme tudi nam, še več se jih žal obeta v prihodnosti.

Imam pa še eno vprašanje, ki me že dolgo zanima. Ali morda poznaš razloge in približni čas nastanka trenutno krepko propadle varovane poti na grebenu od Ponc do Struga ??? Verjetno je ta odsek del varoval, ki se vlečejo čez Strug proti Koritniškemu Mangartu, vključno s ferato Via della Vita. Morda se tudi motim in to ni ista časovnica velik nasmeh

.

Lep pozdrav iz naših koncev in upam, da se sosedje čim prej srečamo na naših in vaših poteh nasmeh

.

Emil & Mateja

(+4)

2061alessio28. 05. 2020 20:18:43

po info ker sem dobil : pot po grebenu se imenuje "via degli Alpini" in so jo postavili leto 1920 ; bataljon " Val Tagliamento" je postavil varovano pot "via della vita" v leto 1940 med 17/8 in 4/9 prej imenovana "via della morte" (smrtna pot), po verjetnosti je pred temu bila samo plezalna pot imenovana "smrtna pot" in potem ko so jo varovali so spremenili ime v "pot življenja", bom se pozanimal še z nekaterimi da mi potrdijo to zgodovino. isto jaz upam da se meje cimprej odprejo ker pogrešam.... slobodo. nasmeh

(+7)

palček plezalček28. 05. 2020 20:59:00

Še nekaj o Vii della Vita - Ferrato so Alpini opremili v 20-ih letih 20. stoletja. Nadelali so jo za varovanje meje s Slovenijo. Njeno ime je bilo sprva Via della Morte, ker je v času nadelave 'poti' in v prvih letih uporabe terjala veliko življenj. Kasneje, ko so njen potek malo spremenili in jo bolje opremili, so ji spremenili tudi ime.

Na netu sem našla tudi tole:

(+4)

Dr.ejči30. 05. 2020 08:23:53

Še nekaj, bistvenega, o Mali Ponci mežikanje

Mala Ponca je mejni vrh, z mejnim kamnom 2/134

Mala Ponca...(katerikoli pristop nanjo zahteva malo plezalnih veščin in ljubezni do zelenja)

(+2)

j.16. 09. 2020 22:51:10

Danes po lovski poti (PP) mimo Glav na Vratica in naprej na Malo Ponco. Sestop na Ovčjo stran (vmes skok na najvišjo Glavo), od tam pa navzdol po stezi ob Mokrem potoku,

Nekaj sto metrov stran od parkirišča se na pešpoti za Tamar združijo tri poti. Kakih 50 metrov pred križiščem sem zavil desno v gozd do skale z obledelo rdečo puščico. Pot, ki se tu prične je dobro vidna a slabo uhojena. Na začetku sledi strmem, včasih izpostavljenem skrotastem grebenčku, nato pa čez več grapic zavije desno v gozd. Tudi ob pomoči dveh starih, precej ohlapnih a čvrstih jeklenic z nekaj klini.

Iz hudih strmin se pot izvije šele pod Glavami. Proti Vraticam nato preči več širokih hudourniških nanosov, kjer so v pomoč številni možici. Na Vraticah sem za hipec postal ob lepo izdelanem Alpe Adria Trail napisu (Alessijev nepriznan in nesprejet trud). Če je verjeti legendam iz davnih dni je ravno tu čez, graničarjem v Tamarju pred nosom, Žuro švercal bicikle velik nasmeh

, ki jih je tedaj pri nas primanjkovalo.

Strmo mesto na italijanski strani je opremljeno z nekaj metrskim prusikom, od tam do vrha je dobrih 10 minut. Na vrhu sem srečal dva fanta in dekle, sicer pa nikogar.

Sestopil sem do grebenčka pod Glavami. Pot proti najvišji Glavi (1760m) se konča čez nekaj deset metrov, od tam sem nadaljeval med ruševjem nekoliko po zahodnem pobočju. Razgled na vrhu, ki tega dne zaradi megličastega ozračja že tako ali tako ni bil kaj prida, sicer krepko ovirajo macesni.

Zahodno od Glav se razprostira krnica Ovčja stran, po kateri vodi nemarkirana pot v Tamar. Označena s številnimi možici je lahko sledljiva. Malo pod Turnčem v južnem rebru Srednje Ponce sem zavil levo navzdol po lovski poti, ki pelje ob Mokrem potoku. Sprva dobro vidna in lepo speljana pot se kasneje malo izgublja. Pa se mi jo je splačalo slediti, saj kar dvakrat (nekako v sredini spusta in na koncu) pelje skozi ruševje, ki bi ga brez poti prečil le s težavo. Na koncu zavije skozi ruševje levo proti globoki grapi Mokrega potoka in se elegantno spusti na njeno dno.

Za presenečenje, prijeten hlad in svežo vodo je poskrbel v teh sušnih časih zelo vodnat in lep slap, visok slabih 15 metrov. S svojo vodo napaja Mokri potok, ki pa kmalu ponikne v pesku. Deluje prvinsko, nedotaknjeno in divje, kar nisem se mogel posloviti od njega. Sestop po grapi potoka, polni čistih zglajenih belih skal in spranih plošč pa je bil pika na i današnjega obiska teh redko obiskanih samotnih prehodov in stezic tik ob planiških velikankah.

Opisano je brezpotje z zahtevnejšimi lovskimi potmi. Primerno je za pohodnike z ustreznimi izkušnjami in občutkom za orientacijo.