Brezpotje, ki da ti vse, a zahteva predanost v zbranosti.
Štart v Lučki beli pri tablici za markirano pot.
Kjer se v dolino spusti velik melni jezik čez strugo in navzgor po meleh prepredenih z vsemogočim rastjem. Nikarte naravnost, vseskozi rahlo desno proti grapi, ki bo na koncu privedla na markirano pot na začetku J grebena Lučke Kope.
Ko se ti pod nogami ne podira vsled labilnega grušča, se poskušaš čim bolj elegantno spustiti in na drugi strani povzpeti preko od vode razjedenih kanalov. Včasim malo zaplavaš skozi ruševje in drugo grmičevje, nato se razveseliš skale, kjer si privoščiš nekaj metrov plezanja.
Ko razvozlaš uganke pobočja in zadeneš pravo grapo, ki se večkrat cepi - v njej po levih krakih -, se naposled znajdeš na travnati zaplati in skozi ruševje dosežeš enako majhno melnato. Za njo zaslišim s kakih petih metrov levo vzhičeno: "Požagano ruševje," in nekaj 10 višincev pod markirano potjo vemo, da je tod nekoč že hodil človek, morda pastir ali lovec.
Z markirane poti nemudoma zavijemo na greben in kmalu dosežemo Lučko kopo. Po sestopu na Presedljaju zavijemo na vzhodno stran proti dolini Lučke bele, a se po kakšnih 50-70 višincih usmerimo levo in začnemo s prečenjem proti Staim stalam - kar dolgo je to prečenje čakalo v malhi želja.
Na Starih stalah sendvič pade kot naročen, voda v sledovih pa tudi zadošča, da si osvežiš lice. Nadaljevanje v iskanju in previdnem vijuganju do spodmola, v katerem je še nekaj prastarih desk. Svet je zapeljiv, prvobiten, divji. Tik pod Grofovim štantom je narava poskrbela še za potrebo po dodatni previdnosti, saj je pod nogami nekaj zraka, peski pa drobni in drseči. Velik vzdih ob macesnu na štantu in neizmerna hvaležnost, da smo in lahko vse mogočnosti hribov pijemo kot nektar življenja.
Spust je bil po predvidevanjih slalomirajoč med, po in čez podrta drevesa, tudi strmine ni manjkalo.
Ko končno čevelj stopi na belo cesto, se na ustih souživačev rišejo nasmehi in spokojnost s pridihom utrujenosti.