Tale čudovita (jesenska) turca je bila »na čakanju« dobro leto…danes pa se le zapeljeva v dolino Dunjo. Ravno, ko okrog 9h parkirava v vasici Chiout, prileze sonce tako visoko, da razlije svojo svetlobo in toploto na to prelepo dolino. Usmeriva se na gozdno cesto, ki pa ji ne slediva do sedla Bieliga, ampak se že po cca. urci hoje pri smerokazih odcepiva v levo in še naprej slediva poti 601, ki naju po »spodnji« poti pripelje na vrh Lipnika. Razgledi za »vikat«. Občudujeva Montaž, ki s te strani kaže povsem drugačen »obraz«…mogočen, veličasten, težko dostopen…Če bi ga prvič videla s te strani, ne vem, če bi se odločila za vzpon nanj
…Mašera pravi, da temu prizoru »v Julijcih ne najdemo para« in da »pogled nanj po lepoti in veličastju prav nič ne zaostaja za znano podobo Matterhorna…«???…
Na vrhu je noro pihalo, tako, da ga po »foto terminu« hitro zapustiva…sestopiva po grebenski poti in si v zavetrju privoščiva dolgo poležavanje na toplem soncu in mehkih travah…
…sestop nadaljujeva do sedla Bieliga in mimo istoimenske planine do izhodišča. V senčnih legah je slana vztrajala preko celega dneva in je posebej na travnatih pobočjih potrebno nekaj malega pazljivosti. Macesni zlatijo, še kakšen teden, pa bodo čisto »ta pravi«
…Tole je bil enkraten dan, srečala nikogar, no, enega gamsa, ki pa ni bil pri volji pozirat
…oboževalcem lepih razgledov in samote to pot toplo priporočava…
P.S. Hojo po cesti si je mogoče popestriti z nekaj bližnjicami, ki so precej strme in slabo uhojene, vendar nekatere celo označene z možici.