V petek, 31.7.2015, sem bila ob 9.00 še namenjena na Nanos, ob 9.40 pa sem sedela na avtobusu za Kobarid. Sprva sem nameravala na štop do Drežnice ali Pl. Kuhinja, a sem imela do vzhoda lune časa na pretek, zato sem se odpravila na Krn kar iz vasi Ladra (207 m.n.v.) pri Kobaridu.
Na pot mimo kamnoloma oz. peskokopa me je usmeril prijazen šofer avtobusa, ki je iz Tolmina do Kobarida peljal skozi vasi na desnem bregu Soče.
Pot do Drežnice, ki jo označujejo količki Poti miru, se prijeto vzpenja skozi gozd po vzhodnem pobočju Ladrskega vrha in se proti severu vije nad strmo strugo potoka Ročica. Sprva po slabši makadamski cesti, nato po stezi in naprej po starem kolovozu do vasi Drežnica, ki sem jo dosegla po dobri uri umirjene hoje. V vas sem prišla pri gasilskem domu in zavila po cesti desno do kapelice, kjer se prične markirana pot na Krn. Namesto 4-ih ur sem do vrha s postanki potrebovala 5,5 ur, iz Ladre s postanki dobrih 7,5 ur. V zadnjem delu je kar zmanjkovalo moči, kar ni čudno, saj sem premagala več kot 2.000 višinskih metrov. Več v opisih pod fotografijami.
Pot iz Drežnice (541 m.n.v.) po začetnem puščobnem začetku hitro pripelje na razgledne planine. Pri prečenju zadnjega pašnika sem napačno zavila levo ter prišla na makadamsko cesto iz Drežnice in bila tako deležna prelepih razgledov (planinska pot gre čez pašnik desno in se priključi na cesto pri tabli Triglavski narodni park). Po prečenju potoka Ročica se prične pot vzpenjati skozi gozd, ki nudi senco vse do travnatih pobočij pod Kožljakom. Do tu so bili okljuki stare muletjeri še prijetni, vzpon do sedla med Krnom in Kožljakom, kjer se pot priključi na tisto s planine Kuhinja, pa je bil že prav mučen. Kljub neštetim serpentinam iz doline, sem bila tistih, ki so me še čakale do Gomiščkovega zavetišča, prav vesela. Odslej bo pot s planine Kuhinja prav razveseljujoča.
Z občudovanjem vzhoda lune in zahoda sonca ni bilo nič, ker je bil vrh Krna do teme zavit v oblake. Nekaj več sreče je bilo s prebujajočim se soncem, ki pa se je kmalu po vzhodu zagrnilo v koprene. Prijetno za hojo, slabo za razglede in fotografije. Pot me je čez Batognico in pod Vrhom nad Peski vodila čez Prehodce do kasarn Za Lepočami. Po nekaj urah lagodne hoje po neskončni muletjeri je bil vzpon na Bogatinsko sedlo prav naporen. Tokrat zaradi pomanjkanja sonca in dokaj hladnega vremena manj kot sicer. Za konec še dolg spust po neskončnih okljukih do koče pri Slapu Savica (653 m.n.v.), kjer sem komaj še ujela avtobus do Bohinjske Bistrice, in nato z vlakom do doma. Včeraj sem imela za nekaj mesecev serpentin vrh glave, danes pa bi že šla nazaj.
Rada bi pohvalila prijazna in pozorna oskrbnika v Gomiščkovem zavetišču na Krnu. Nasmejana, zgovorna in polna energije, sta lepo poskrbela zame.