Še ena na temo psov, pa ne samo v hribih. Priznam, da kar pike dobim, ko slišim stavek " saj ne bo nič naredil". Moj sin je na srečo že dovolj visok, da ga psi ne dosežejo več, ko je bil pa majhen, sem pa imela ničkoliko težav zaradi psov. Moj sin je namreč hud astmatik in na smrt alergičen na pse, zato so bili pasji "poljubi" zanj in zame vedno znova huda preizkušnja. Niti božati jih ne sme brez da si takoj temeljito umije roke. Skratka nobenega stika ne sme imeti. Lahko si predstavljate njegove in moje muke, sploh v hribih, ko si daleč od vode in ti začne zatekati obraz od pasjega poljuba. Saj zdravila sem imela vedno s sabo, ampak to so zdravila za astmo, ki ne pomagajo, če ti tako zateče obraz, da niti oči ne moreš odpreti. In da je to vaš mali nadebudnež, ki se mu to vedno znova dogaja. Da sploh ne omenim tega, da ga imajo psi neskončno radi in najprej vedno pritečejo prav k njemu. Vem, da ljudje o tem ne razmišljajo, in da ne mislijo nič slabega, ampak tako pač je. Zato nad prijaznostjo tujih psov nisem nič navdušena, pa čeprav imam rada živali in sem nekoč tudi sama imela psa.
Do vrh glave imam razlaganja da to, da ne misli nič hudega pač ne zadostuje in da je moj sin na smrt alergičen in da naj za božjo voljo primejo psa, da gremo lahko mimo.
Aja, da še dodam, nisem pristaš, psov na vrvico, samo izšolani naj bodo, pa je stvar urejena.