| jbs28. 08. 2026 17:43:49 |
Včeraj tudi midva z mlajšo hčerjo na Grosser Hafner, zanjo prvi 3 tisočak . Sem bil v dilemi, ali v kombinaciji s kolesom kot je dal idejo Samuel, ali peš iz doline po varianti, ki jo je nedavno objavil Zapp, pa še pes bi šel lahko zraven. Vseeno me je kolesarska varianta mikala že od Samuelove objave, tako da sva izpeljala to različico, s tem da sva jo malo podaljšala, saj sva avto pustila nekoliko nižje, pri slapu Fallbach, kjer se cesta že začne blago vzpenjati, s kolesom pa sva šla do vrha, do jezu Kolnbrein, saj naju je tudi ta zanimal za ogled.
Za tunele je obvezno imeti luči na kolesu, še posebej za prvega, ki je dolg dobrih 500m in je povsem neosvetljen ter kar nekoliko tesnoben. Še posebej zoprno je, ker zjutraj po cesti gor vozijo gozdarski šleperji in njihovo hrumeče prehitevanje v temnih tunelih res ni prijetno. Zato je res pomembno, da si na kolesu dobro osvetljen, še najbolje pa se jim je umakniti ob rob. Cesta je sicer res slikovita in je tudi sama po sebi zanimiv kolesarski cilj.
Pri hotelu na vrhu nad jezom pustiva kolesi in nato peš naprej. Začetno prečenje do planine Krumpenkar je kar sitno, vseskozi malo gor-dol, višine ne pridobiš skoraj nič, poleg tega je zelo blatno in zrito od krav, zato se težko hitro premikaš. Posledično se kar vleče, še posebej potem nazaj grede je kar nekoliko »odveč«. Gor grede nisva hodila do koče Kattowitzer, sva prečila kakšnih 500m prej po travah navzgor in se priključila poti od koče na višini 2550m. Na grebenu si od koče hitro. Greben je zahtevnejši na začetku, kjer je nekaj vrvi (zanimivo, da je vrv namesto jeklenice), potem prideš na znani del s pokončnimi kamni (tudi sama sva dodala dva ), kjer se greben razširi in je nezahteven do vrha. Strinjam se s komentarji, da je oznaka poti »zelo zahtevno« pretirana, saj je greben nekoliko zahtevnejši samo v začetnem delu, kjer je tudi ožji in bolj izpostavljen. Oznaka poti »zahtevna« bi bila čisto ustrezna. Ni pa greben povsem nezahteven, saj je na začetnem delu še kar zračen in ima par delov, kjer je potrebno bolj prijeti za skalo.
Čeprav je bilo jasno, pa zaradi puščavskega prahu ni bilo lepih razgledov. Na poti in vrhu je bilo kar nekaj ljudi, tudi precej Slovencev. Zjutraj cestnine niso pobirali, kar je razveselilo skupino štirih simpatičnih mladcev s Koroške, ki sva jih srečala. Vračala sva se mimo koče, cene so presenetljivo ugodne (pivo 5,5 eur), pa ni niti ceste niti žičnice do gor. Pri koči je tudi korito s tekočo vodo iz potoka (s »tipično« tablo, da voda ni pitna), tudi sicer je na več delih poti kar nekaj potokov, tako da se da vodo marsikje natočiti. Ko sva bila nazaj pri jezu, sva šla še na turistični ogled jezu in razgledne ploščadi, ki je kar adrenalinska.
Tura je zelo lepa, dinamična in razgledna. Je pa tudi precej naporna, saj skupaj nanese 2400 višincev in 50 km, od tega 34 s kolesom in 16 peš. Časovno se pot kar zavleče. Do vrha sva od avta potrebovala 6 ur, kar je bilo kakšno uro več kot sem planiral, razlika je nastala zaradi sitne prečke od jezu do planine Krumpenkar, kjer v vsako smer »izgubiš« vsaj eno uro. Spust s kolesom je uživaški, je pa popoldan nazaj grede kar prometno, nekateri tuneli so tudi izmenično enosmerni, zato je potrebno čakati na semaforjih tudi 10min ali več.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32
| (+9) |  | |
|
|