V četrtek se zgodaj zjutraj zapeljem na bivši mejni prehod Učja nato pa po malo smotani makadamski cesti, ki se odcepi tik pred slovenskim mejnim objektom, do nekje pol poti do planine Božca in v gozdu pri ovinku kjer stoji tudi neka brunarica, pustim kolo.
Nato se z avtom zapeljem nazaj do mejnega prehoda in na italijanko stran do par km za sedlom Tam na meji. Tam parkiram in se odpravim po poti 710. Sprva še makadam(ne vem ali se sme zapeljati še kak km višje) se potem spremeni v gozdno pot, ki po kake dveh urah pripelje na greben. Splača se potruditi v hrib po morda ne tako zanimivi poti kajti na vrhu se začne sedem ur neprekinjenega uživaškega grebenskega pohajkovanja.
Greben je na kar nekaj mestih ozek in/ali izpostavljen, ni pa nobenega plezanja le tu in tam se je treba(predvsem na italijanski strani) malo bolj prijeti za kako skalo. Vse skupaj nekje v rangu 'delno zahtevne poti' po lestvici tega portala.
Ko pridem na vrh grebena se mi tudi odpre lep razgled. Na severu seveda markanten(in belo poštupan) Kanin po katerem bi kar segel z roko, zraven njega v daljavi Triglav. Zahodno se na italijanski strani lepo vidijo Muzci pa zraven greben Lanež-Veliki Kamran, ki me tudi še čaka in ki je tehnično nekoliko zahtevnejši. Lepo se vidi sedlo Predol in prehod na Mali Kamran nad Guminom(Gemona). Južno pa je bila Padska nižina v megli, zaradi katere se ni videlo morja, malo se je sicer videl Videm. Tudi Posočje je bilo v megli.
Ko pridem na greben se torej usmerim na levo. Za Kaninom se počasi začne odkrivati Montaž, vidi se tudi vse več naših Julijcev(npr. prilično markantno Razor in Bavški Grintavec, nad posočjem pa seveda nezgrešljivi Krn). Po kaki uri pridem na Brinico od tam pa naprej do sedla z velikim križem. Od tam nadaljujem proti Ricovero Monteaprta(neoskrbovana koča s kakimi 2o posteljami). Od tam malo iščem nadaljevanje na greben, sledim nekim rdečim oznakam a se moram vrniti in iti nazaj do odcepa za Breški Jalovec(Punta di Montemaggiore).
Od sedla naprej postane greben manj izpostavljen in od Ricovera do Breškega Jalovca lep tričetrurni sprehod. Spotoma vidim da se priključi še ena pot iz Ricovera. To je bila ta pot po kateri bi prišel, če bi našel nadaljevanje od njega. Morda so bile tiste rdeče oznake prave.
Na vrhu Breškega Jalovca se zopet malo razgledujem, pomalicam, vpisati pa se nisem mogel ker se škatla z vpisno knjigo ni dala odpreti.
Potem se odpravim naprej proti meji. Najprej se spustim za par deset nmv nato pa pridem do zadnjih smerokazov na italijanski strani. Nadaljujem naprej, nobenih markacij več...
Tu bi se moral začeti slovenski del. Nadaljujem po grebenu brezpotno nato pa skrenem malo levo v gozd in po naključju res zagledam slovensko markacijo. Pot(zaradi listja slabo vidna) se seveda nadaljuje od tistih dveh smerokazov naprej, vendar se niti naši, niti italijanski markacisti niso potrudili za tistih 200 m okoli meje. Ja, vem, obmejno področje, bog ne daj da bi se na tujem kaj malalo,...
Italijani bi lahko vsaj postavili še smerokaz za Slovenijo(iz naše strani je nadaljevanje bolj intuitivno).
No, ko končno najdem pot nadaljujem skozi gozd oz. po poti, ki gre pravzaprav vse do konca grebena malo po gozdu malo po golem. Tako pridem do prvih smerokazov na naši strani(prvi odcep za Breginj). Piše da je do Musca še eno uro. Res, po ene toliko časa pridem do vrha za katerega mislim da je Musc pa se čudim da ne vidim bivaka. No izkaže se da je to Gabruc in po kake deset minutah res pridem do njega. Treba bo kar prenočiti tu. Ura je bila 15.30 in ne bi se izšlo do Stola in do Planine Božca.
Vreme je bilo prvi dan lepo a so se tekom dneva vedno bolj pogosto pojavlajle meglice, ki same hoje sicer niso ovirale so pa jemale razgled. Popoldne so sploh prevladovale, no občasno se je lepo zjasnilo. Takrat se je spodaj videla pokrovka oblakov kot pri poletu z avionom.
Naslednji dan je bil ves oblačen in meglen. Sonca praktično ni bilo.
Počakam torej da se znoči in ker so se slučajno megle razjasnile grem na Gabruc opazovati sončni zahod nad Padsko nižino. Zraven so se v sončni zarji kopale špice Dolomitov.
Proti severu se je sedaj jasno in nezgrešljivo videl Montaž v svoji podobi kot se vidi iz npr. Pecola, proti našim alpam pa že tudi Mangrt in Jalovec. Vse pod okriljem večernega mraka. Zelo lepo.
Jasno se je videlo tudi zvezdnato nebo.
Noč v bivaku je bila bolj naporna. Spal sem bolj malo, armaflexi so bili trdi
, no dek za pokriti se je bilo na pretek, saj je bilo zunaj kar hladno.
Zjutraj se odpravim naprej na Musc in na Stol, do koder je še kako uro in pol. Ta pot je zopet mestoma nekoliko strmejša, predvsem je malo napornejši vzpon na predvrh Stola ko je treba tu in tam pošlatati kako skalo, vendar še vedno v okviru 'delno-zahtevnega'. Tako pridem na Stol, od tam pa direkt dol na Planino Božca(vmes je razcep: za Breginj sledimo napisu SEDLO za Božco pa napisu UČJA).
Na Božci pomalicam in od tam me čaka še kako uro do kolesa. Po tisti smotani cesti je z navadnim trekking kolesom šlo kar malo mučno, no kmalu se pripeljem dol do našega mejnega prehoda, od tam gre do italijanskega prehoda(kake 2-3 km stran) vuuuš navzdol, od njega naprej pa cca. 6 km gonjenja v sicer blagi klanec, ki pa se je kar vlekel.
Od vrha prelaza Tam na meji pa spet 2-3 km vuuuuš do avta.
Takoj se dopeljem do Žage, kjer se v Merkatorju malo napojim saj sem bil že kar malo žejen. Ker me je Garmin potem vodil preko Predela, sem se ustavil še v Trbižu na sladoledu in v Ratečah na pumpi na piru potem pa domov.
Ti kraji so lepi in tudi izlet mi bo ostal v lepem spominu.