Andrej Mašera
Ekstremne ferate so tu
Septembra lani sem na tem mestu v uvodniku Nevarna samoprevara razmišljal o
pomenu ekstremnih (športnih, adrenalinskih) ferat, ki so se razbohotile v Avstriji, in napovedal
možnost, da se bodo kmalu pojavile tudi pri nas. Ni bilo treba dolgo čakati! Skupina
prizadevnih feratarjev1 iz PD Vinska Gora blizu Velenja je v bližnji steni Gonžarjeve peči
nadelala izjemno zahtevno športno ferato avstrijskega tipa. Plezalne poti so sicer tema
meseca v tej številki PV, problematika je osvetljena z več različnih kotov.
Problem, ki ga vidim v zvezi z Gonžarjevo pečjo, ni gradnja take ferate, ampak tiči
drugje. Ob otvoritvi poti so izdali obvestilni lepak, na katerem je narisana smer poti,
dodanih pa je nekaj opozoril, ki so žal napisana v bolj nerodni slovenščini ter dokaj samovoljno
in nedosledno prevedena v nemščino in angleščino. Na njem tudi vidimo, da je
pokroviteljstvo nad potjo prevzela PZS, ki jo je uvrstila med svoje učne poligone.
Na lepaku sta v posebnem okvirčku tudi klasifikaciji težavnosti ferate, avstrijska in v
primerjavi z njo še "naša". In – tu je kavelj! Avstrijska klasifikacija, označena z velikimi
črkami (A, B, C … F in naprej) je izrazito umerjena po športnih feratah, saj praktično vse
klasične plezalne poti uvršča v skupini A in B. Stopnja C pomeni že resno plezarijo v navpični
steni, večinoma le ob jeklenici, z malo skobami in/ali klini. Ferat, ki bi ustrezale avstrijskim
ocenam od D naprej, na ozemlju Slovenije sploh nimamo (seveda če izvzamemo
Gonžarjevo peč, ki je ocenjena z D/E)!
Vzporedna slovenska klasifikacija na lepaku označi ferate A kot "zahtevne poti", B in C
kot "zelo zahtevne poti", D–F pa kot "ZAVAROVANE PLEZALNE POTI". To je pa čisto nekaj
novega, nekaj, kar je v popolnem nasprotju z uradno klasifikacijo planinskih poti, ki jo PZS
v naših gorah že dolgo časa uveljavlja tako v pisnih vodnikih kot tudi na smernih tablah.
Če si hitro osvežimo spomin, klasifikacija PZS uvršča planinske poti med lahke, zahtevne in
zelo zahtevne. Vse ferate, ne glede na težavnost, spadajo med zelo zahtevne poti. In ravno
zaradi tega je uradna klasifikacija PZS zelo pomanjkljiva, ker ne diferencira plezalnih poti
po težavnosti, ampak jih vse skupaj stlači v en žakelj. Vključitev vseh ferat med zelo zahtevne
poti pripelje včasih do takega absurda, da je kaka zelo zahtevna markirana pot brez
varoval označena samo kot "zahtevna", dobro zavarovana, sicer nezahtevna ferata, polna
železja, pa kot "zelo zahtevna pot"! Graditelji ferate na Gonžarjevo peč so se nedvomno
zavedali pomanjkljivosti trenutne uradne klasifikacije planinskih poti pri nas in so poleg
avstrijske ponudili tudi predlog nove slovenske klasifikacije. Pri tem pa so nehote povzročili
popolno zmedo, saj so poleg napačnega uvrščanja zahtevnih in zelo zahtevnih poti za
najtežje ferate uvedli naziv "zavarovane plezalne poti", kar je pojmovna tavtologija; ime
implicira, da poti težavnosti od A do C pravzaprav niso zavarovane oz. sploh ne plezalne.
Za plezalne poti (tudi za avstrijske od A do F) pa so varovala osnovna značilnost, ki jih razlikuje
od drugih poti v gorah. Posebej poudarjati, da so nekatere zavarovane, nima pravega
smisla, ampak človeka samo zbega.
Kar zadeva avstrijsko klasifikacijo ferat, moramo ugotoviti, da je njena glavna pomanjkljivost
uvrstitev prevelike skupine plezalnih poti različne težavnosti samo v dve skupini
(A, B). Za večino plezalnih poti v naših gorah je ta klasifikacija objektivno neuporabna.
Pred mnogimi leti, ko sem pisal prvo izdajo vodnika po slovenskih feratah, sem uporabil
klasifikacijo, v katero lahko uvrstimo vse plezalne poti po težavnosti, ki postopno in
enakomerno narašča (PP 1, 2, 3…), z možnimi vmesnimi stopnjami. Po njej ima npr. ferata
na Raduho oceno PP 1 ali največ 2, Kopiščarjeva pot na Prisojnik PP 4, nova ferata na
Gonžarjevo peč pa PP 6 ali še več. Razlike v težavnosti so jasne na prvi pogled, vsak se bo
lahko odločil za vzpon po svojem okusu in svojih zmožnostih.