Na prehodu od prvega k drugemu delu je sedaj markacij že kar precej, tako da orientacija niti ni tako težavna. Še vedno ostaja manjša zanka na vrhu vzpona oz. na začetku prečenja - to je sicer označeno, vendar je puščica nekoliko desno od hrbta, po katerem sicer hodimo, tako da jo, če gledamo le v smeri hoje, hitro spregledamo. Na delu, kjer se gozdnati hrbet bliža steni, je treba špegati proti desni, pa se je ne bo zgrešilo. Ne glede na to pa je vmesni prehod daleč najmanj prijeten del ture. Pot sploh ni uhojena, poteka po strmem blatnem gozdnatem svetu. Vzpenjanje po strmem blatu gotovo ni višek užitka. Če bi hoteli to pot dvigniti nad sedanji nivo "polilegale", bi bilo ta del treba vsaj delno nadelati.
Stara zašmirana zajla pa se meni osebno - za razliko od nekaterih drugih komentatorjev - zdi super ideja. V resnici je mnogo bolj zoprna tista nova zadevščina v spodnjem delu ferate - tisto je tako tanko, da je težko dobiti kakršenkoli pravi oprijem. In če združimo tanko jeklenico, ki jo je težko dobro prijeti, pogosto od zemlje umazano in drsečo skalo ter odsotnost stopnih klinov, je jasno, da je spodnji del v resnici kar precej zoprna zadeva. Zgoraj se je meni osebno zdelo bolje. Šmirasta zajla se prime dobro, roke ne drsijo, blata je manj, skala je hrapava, podplati kar držijo. Ja, je težje, ampak sem mnogo lažje prišel v pravi feratarski štih, kjer sem se zanesel tako na noge kot tudi na oprijem na zajli, tako da potem tudi čez previs ni bilo tako hudo. In k temu je prispevala tudi zašmirana zajla, ki ne drsi. Spodaj mi je bilo precej bolj zoprno.