| lijaneja13. 08. 2026 18:04:54 |
V Vandrovčku sem še s tremi mladeniči, ki gredo na Stenar, voznica me odloži na predzadnji postaji, tako, da se moram kakšnih štiristo metrov vračat po cesti. Pot že dobro poznana, pravočasno je treba skrenit na grebenček, prvo pavzo naredim na Brinovi glavi. Strmo melišče malo zacompram, pa gre takoj lažje. Senca je dolgo zaveznik, mislim, da sem po soncu hodil do vrha skupno le kakšne pol ure. Na vrhu popolno brezvetrje, soncu se nastavljam v samih spodnjicah. Čeprav je ob prihodu ravnokar odbila šele osma, imam v petdesetih minutah žehto suho. Ker je dan še mlad, splezam še na vrh Kopic (2399), na travnati Šplevti si privoščim krajše poležavanje, zamikal me je Mali Matterhorn, zato obiščem še njega. Zanimivo, da je bil tako kot v ponedeljek, zadnji hrib najzahtevnejši. Vsem stezicam se da lepo slediti, še najslabša je pod meliščem ekspress od studenčka dol, (prav zanimivo, da v tej suši še prav lepo curlja, flašo se da petkrat hitreje napolnit, kot v ponedeljek na snežišču) kjer se po gozdu stezica izgublja. Listja je na tleh več kot oktobra, kar zmanjšuje vidljivost steze, pa še drsi po njem. Na par gorah sem opazil nekaj življenja, na Dovškem križu pa je bil poleg mene le še en mladenič. Ob povratku bus poln, ovinke je obdelal kot kakšen ferrari.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50
| (+8) |  | |
|
|