Ko se malo nagledaš domačih gora, te firbec in vtisi drugih slej ko prej pripeljejo v Zahodne Julijce. Vršaci s planine Pecol so za marsikoga logično nadaljevanje, a kaj se skriva za široko steno Montaža in kako mogočna je njegova podoba z druge strani, nad Dunjo, da je tako začarala poeta Kugyja?
Dobro uverturo v ta bolj kot ne samoten in zelo divji svet ponuja prav planotast vrh Cuel de la Bareta oz. Baretka in čeprav je na samem repu Julijcev, lahko s svojo višino (1.522m), (ne)zahtevnostjo, sprotnim raziskovanjem in postopnim spoznavanjem okolja pomeni nov začetek.
Na sami poti do Baretke se v dveh mesecih od zadnje objave in tudi prejšnjih ni kaj dosti spremenilo. Malega počivališča ob cesti 2km pred Klužami in malo za mostičkom prek reke Bela ni težko najti, ko ga prečiš in zaviješ desno pa se kmalu usmeriš v breg po označeni in zgledno vzdrževani poti 619 v ozko sotesko potoka Cadramazzo. Strma, divja in kar ozka je razumljivo v senci, vendar se po mulatjeri s pogledi na slikovit potok in strmali na njegovi drugi strani hitro vzpenjaš do razpotja, kjer desno zavije pot v vasico Potok. Tu bomo šli krožno nazaj, do vrha je sicer še pol ure širše in bolj položne poti. Malo pod vrhom nas končno poboža sonce, sam vrh z mizo, klopco in zanimivim obeliskom pa ob ostankih žičnice in topniške utrdbe zvrtane pod celotnim vršnim delom ponuja res čudovite razglede na vse štiri strani. V daljavi kraljuje Montaž in že malo bolje razumem Kugyja. A ne le Montaž, desno si navdušen nad Strmo pečjo, levo nad veduto Naborjetskih gora, od vrh Dunje do Poldašnje špice, na drugi strani sta Lopič ter markantni Zuc dal Bor v Karnijcih, naposled pa še najbližje občuduješ divji in težko prehoden svet Jovetov. V sončnem in toplem vremenu je vse skupaj idila, načrti za naprej pa lažje skovani.
Vrnemo se do stika s potjo 620 proti vasi Potok (2h) in če je bila nekoč to trasa za gorske romantike in sanjače je zdaj bolj po meri pustolovcev. Predhodniki so dobro opisali situacijo, na večini delov proti vasi je dobro biti previden (sploh ob podoru pri prečenju potoka Fontanis), saj erozija tudi s pomočjo požara med nekoč mogočnimi bori pospešeno načenja položno panoramsko pot nad prepadnimi pobočji pod Sflamburgom. Ne glede na to je vredno narediti krog nad globokimi prepadi in kjer se pot zajeda v mnoge grape in grapice, sploh proti koncu zaradi slikovitega Potoka, nad katerim se pne lična cerkev. Ob strugi potoka Potok sestopimo proti Reklanici, malo pred mostičkom pa z malo pozornosti najdeš tisti odcep v desno, ki precej skrajša pot nazaj po kolesarski stezi. Ta del poti je sledljiv brez težav, tehnično brez posebnosti, vmes sta dve jeklenici. Kdor (zunaj sezone) išče samoto in nekaj novega, bo najbrž navdušen nad čudovito in mestoma divjo turo v tem odmaknjenem svetu.