Poseben dan za naju…zato je morala biti tudi turca včeraj nekaj posebnega…novega….
Dolgo so naju mikali. Zahodni Julijci. Pa ne »klasika«, ampak tisti odmaknjen, samoten in divje romantičen svet še zahodneje od Strme peči. Mikal naju svet nad Patokom – šarmantno in očarljivo vasico, ugnezdeno na sončnih pobočjih nad temačno dolino Reklanice.
Tega sveta tudi naši pisci planinskih vodičev skoraj ne omenjajo. Še Mihelič mu je namenil en sam in čisto zadnjih odstavek v svoji »bibliji« o Julijskih Alpah. Takole je napisal med drugim: »Ta divji kot spada med najmanj znane in obljudene predele Julijskih Alp.«. Nekaj za naju…sva si mislila…
Iz Patoka sva se po poti 620 v približno uri povzpela do stika s staro vojaško mulatjero, po kateri poteka Visoka Reklanška pot (Via alta Raccolana), ki se začne že daleč vzhodneje na planini Pecol pod Montažem…
Pot je prelepa, mehko in udobno vodi skozi čudovite borove gozdove, pridih resnosti in zavedanja o mogočnih silah narave pa ji dajejo številne grape, ki jih je potrebno prečiti. V nekaterih je pot »podrta« in tam previdnost ni odveč. Med potjo je opaziti nešteto ostankov prve svetovne vojne. Takrat je bil vrh namreč topniška trdnjava, od koder so granate letele po avstrijskih položajih v Kanalski dolini.
Na vrhu pa…ne vem, če si lahko prestavljate, kakšne razglede lahko ponudi »hribček«, ki komaj vidi čez 1500 m. Najbolj impresivna in izstopajoča je seveda podoba Montaža…daleč bolj resna in veličastna kot tista, ki jo večkrat gledava s Pecola.
Gotovo prideva spet. Kot je v PV napisala M. Stritar: »Nemogoče se je ne zaljubiti v Patok.« Se mi zdi, da je »Amorjeva puščica« malo oplazila tudi mene…
. Mogoče se naslednjič lotiva katerega od divjih »Jovetov«…
Vrhovi nad Patokom niso markantnega obličja in niso manekenske postave…niso za »lovce« na dvatisoč in več visoke »trofejne vršace«…to je svet za »malo odštekane« gorske romantike in sanjače…in če ste eden od njih, vam obisk toplo priporočava….