Danes ne prav zgodaj se pripeljem do koče pri Košutniku. Parkirnino plačam v koči pri oskrbnici, 3,5 EUR, nato pa najprej skozi gozd, nato goščavo, ki se vse bolj zredči in kmalu preide v melišče. Na melišču se pot izgublja, če ji lahko tako sploh rečem. Pred vstopom v "železnino" si nadenem bojno opremo in.. do vrha vse skupaj uro in štirideset. Sam vstop v ferato in prvih 15 min se mi je zdel kar fizično zahteven, posledično pa tudi psihično. Nadaljevanje je bil en sam užitek, ki ga je zmotil le žvenket kovine ob kovino. Tik pod vrhom dohitim dva starejša domačina. Seveda smo bili veseli srečanja, saj smo se le tako lahko ovekovečili, saj fotoaparata ni kam postaviti. Prijazno me počakata in spustita naprej. Po železnini sestopimo do škrbine, od tukaj pa do grebena Košute pot ni več varovana, tu in tam je treba poprijeti za kako skalco, a previdno, saj vemo, da je Košuta vsa krušljiva. Ko dosežem greben, se usmerim v levo proti Košutnikovem turnu, prečim nekaj ostrih škrbin, ki dajejo videz čeri. Zaradi komaj znosnega vetra in megle izpustim Košutnikov turn in se na sedlu spustim proti mostu - lojtri. Z grebena se seveda takoj začne jeklenica, po kateri se spustim do mostu. Zares daje videz mogočnosti in veličastnosti, hkrati pa zbuja strahospoštovanje. Še posebej po 2-3 korakih, ko se začne majati. Pogled v globino je vse prej kot prijeten. Počasi, korak za korakom ga prečim, na sredini se ustavim in prične se fotografiranje vsega naokoli, nad in pod menoj. Po prečenju pogled takoj uide nazaj, uh, to je bila pa "pika na i" današnje ture. Z mostu se zdaj že skoraj preveč samozavestno vzpnem nekaj korakov po jeklenici navzgor, nato ostro v levo, za ovinkom pa samo še 15 min spusta po jeklenici do melišča. Pot po melišču je kar dobra, zaradi drobirja se hitro spustim v goščavje, ki na koncu preide v gozd in kmalu zagledam Košutnikovo bajto, kjer si privoščim zelo okusno jedačo in pijačo. Poudarjam, zelo okusno, oskrbnika sta bila prijazna in seveda tekoče govorita slovensko. Na poti domov poln prelepih občutkov..