| Parkeljc14. 07. 2018 21:00:35 |
Kot vsako leto, sva tudi letos petdnevni dopust preživela v Posočju. Se mi zdi, da nama lepih koncev ne bo nikoli zmanjkalo. Vsakič, ko morava nazaj, se nama poraja celi kup novih ciljev.
Za nekatere "na žalost", za druge "na srečo", je v dolini iz leta v leto več turistov. Naju sicer to niti ni motilo, saj je objekt, kjer sva si vsakodnevno po turi nabirala novih moči, precej odmaknjen od turističnega vrveža. Načeloma pa izbirava kraje, kjer je manj ljudi. Cilje sva glede na vremensko napoved prilagajala sproti, včasih bolj, včasih manj uspešno, a za noben dan preživet v teh krajih nama ni bilo žal, četudi kak vrh, ki sva ga splanirala že doma, ni bil osvojen. Za zadnji dan (včeraj) je bilo v igri več vrhov, a nazadnje je zmagal Čisti vrh. Mogoče rahlo utrujena še od prejšnjih dni, sva iskala nekaj krajšega in nižjega ali pa sva celo oba začutila, da morava na ta vrh.
Prijatelj je rad zahajal sem in na nek način bi lahko celo rekel, da sva se od njega končno dostojno poslovila. Zaradi službenih obveznosti nama žal, to ni uspelo lani. Igor, počivaj v miru.
Pot je res odlično opremljena z možici in je lepo sledljiva. Ob poti je kmalu po začetku manjši potok, druge vode ni bilo. In najpomembneje, na vsej poti nisva slišala nobenih motorjev, vpitja, trobljenja,...nič. Na vrhu pa veličastni razgledi na ostenje Velikega špičja, Kanjavca, Triglava, Zadnjiški Ozebnik je skoraj na dosegu roke, tudi Pihavec, Stenar, Križ, Razor, Prisank, Mojstrovke, Jalovec, Pelci, Mangrt, B. Grintavec, Kaninsko pogorje in ostali hribi v okolici Bovca so kot na dlani. Vidijo se koče na Prehodavcih, na Kriških podih in Tičarjev dom na Vršiču, verjetno tudi Zavetišče pod Špičkom, ki ga pa nisem našel. Medveda pa nisva srečala 
| (+9) |  | |
|
|