| palček plezalček17. 05. 2026 18:25:09 |
Do dobro obiskanega vrha gre tudi raziskovalno in samotno.
Pantharej, zahvaljujem se za opis stezice, ki se je danes znašla med prehojenimi.Če je nisem povsod pohodila pravoverno, ampak sem v svojem slogu tu in tam preveč sledila nosu, pa prosim za korekcije. 
Če bi še koga zamikalo raziskovanje, ki ga je Pantharej opisal, naj pogleda sem: https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/storzic_/3/725
Na koncu Bašlja stopim mimo nogometnega in košarkarskega igrišča ter pumptrack-a po gamsovi poti ob Belici in po njej vse do gozdne ceste, na katero se priključim pod Gradiščem. Po njej do dobro vidne steze, ki vodi na vrh. Ker sem na tem staroslovanskem gradišču iz 5. in 6. stoletja že stala, ga tokrat ne obiščem. Raje se vtihotapim na stezico levo in ji sledim do prvega odcepa desno. Nekaj mi ne diši, zato se zanj ne zmenim in tako še ene 2 ali 3-krat, ko slednjič le zavijem na desno dosežem poseko, onstran katere me čaka možic. Vijugajoče se vzpenjam naprej in večkrat se ustavim na pomolčkih, s katerih so razgledi odlični. Ko se desno pred mano prikaže travnata grapa, si polglasno rečem: "Aha, tu bo zmanjkalo poti," in že zagrizem po travi navzgor. Rada imam odprt svet, a čez čas me tako premami dobro vidna pot v desno, da zavijem čez 2 grapi v gozd. Ni bil težko prehoden, še lažje pa bi bil, če ne bi bilo na mestih podrtega drevja. Vsake toliko stopim na krasno pot, ki je žal, kakor je prišla tudi odšla oziroma izginila. Igri skrivajočih poti navkljub privijugam na markirano pot nekaj deset metrov vzhodneje, kot sem jo pred tednom zapustila. Na Storžič ne grem, ne morem s podplati, s katerimi bi mi bilo lažje v zlizanosti Slovenskega (PIPS) kot v snegu. Uberem jo desno in z nemirom čakam na grapo, ki je bila ob mojem prejšnjem obisku usodna za vse, ki sva jih takrat s prijateljem srečala. Nama jo je sicer uspelo prečkati brez praske, a bolj po sreči kot po pameti. Tokrat je prehod pravi mačji kašelj. Pridne roke so naredile na obeh bregovih nadelan dostop v/iz grape, ob tem pa je njeno dno prekrito z mnogo več materiala, tako da ni globoka. V nadaljevanju dospem do smrekovega gaja z izvirom, kjer sem bila že zadnjič in nekaj trenutkov višje me objame močan veter, ki zavija čez Bašeljsko sedlo. Do istoimenskega vrha me je ločilo le še nekaj sunkov vetra in malo zdrsavanja po zasneženi poti. Tu si znova v civilizaciji. Prikazali so se kolesarji, ki so bili namesto z rukzaki otovorjeni s kolesi. 
Sestopila sem mimo doma na Kališču in nato strmo po grebenu navzdol, ter malo po markaciji, malo brez nje vse do izhodišča.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21
| (+7) |  | |
|
|