| LidijaJesih23. 09. 2013 18:26:58 |
Koča Wolayersee se zjutraj zbuja ob 7.00, no, takrat je mogoče dobiti kavo in zajtrk. Umivalnica, nove sanitarije, topla voda in tuš... po naše navajeni skoraj ne veš, kaj bi z vsem tem komfortom počel. http://www.wolayerseehuette-lesachtal.at/
Včeraj smo se vzpeli na Rauchkofel (objava tam), danes na gospodov nas čaka prvak Karnijcev. Začnemo ob obali jezera proti dolinici med obema vrhovoma, kjer smo hodili že včeraj. Sledimo oznakam za Rauchkofel in Valetintörl, na vratcih je tudi s tablicami označen odcep za Hohe Warte. Je pa odcep tudi že prej, le slabše opazen. Preden smo se vzpeli na sedelce je na desni odcep za severno steno, treba pa je pogledati malo desno dol, na velikem balvanu je tablica. Sledi vzpon proti melišču, kjer se razcepita obe poti. Levo še malo preči melišče naša današnja pot, imenovana Prunner-Koban, starejša, prvotna pot po severni steni, naravnost gor pa gre pot 26iger (26.lovskega bataljona), novejša, bolj ojekleničena, ne vem pa koliko odstopa po zahtevnosti, saj po njej nismo šli. Obe sta označeni s črno piko na smerokazih. Na melišču pod vršno steno se združita v eno. Prunner-Kobanovo pot zaznamuje precej proste plezarije, čeprav se na nekaterih delih pojavi tudi jeklenica. Težko jo primerjam s kakšno od naših poti. Bolj je zahtevna od Mrzle gore, daljša od nje, čeprav bistveno manj krušljiva. Smer je označena z rumenimi puščicami, je sledljiva, možno je poiskati tudi kakšen svoj prehod, mislim pa da enke nikoli ne preseže, morda je kje na robu z 2. Zahteva pazljivost, saj je zlasti preden stopimo na zgornje melišče občasno posuta z drobirjem, nam pa je dodatno pot popestrilo tudi nekaj cm snega po poti, ki pa ni bil pomrznjen. Je pa bilo za spolzko skalo čisto dovolj. Tudi prečenje po melišču do stika z potjo 26iger je bilo sneženo. Ko se poti združita se jeklenica kar kmalu začne neprekinjeno. Pot tudi tam še zahteva sem in tja malo razmisleka in iskanja oprijemov ali stopov, a ni zelo težka. Kljub mrzlemu vetru na severni strani je bilo na južni toplo, pogledi z vrha pa prelepi. Vršaci, ki so mi slabo poznani, pa kakšen znan vmes, tam daleč zadaj tudi Očak, pa Viš in Montaž, tu bližje pa od znanih le Peralba. Za več še ni bilo priložnosti... Po polnjenju duše in teleščka se spustimo po južnih meliščih in prečimo do koče Marinelli, ki ni nič počivala, ampak je bila v sončnem popoldnevu polno zasedena, nato pa po poti mimo sirarne Morareeti direktno po stopničkah v čakajoči avtobus. Prelepa dvodnevna tura PD Medvode, 13 nas je bilo, kraji, kamor je in bo še vleklo srce.
 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22
| (+2) |  | |
|
|