dprapr - Zadnja sporočila

Pri zgornji temi v Novicah (Razpasla se je navada, da turo začenjamo...), sem zasledil to izjavo:
"Planinstvo ima kar velik ogljični odtis, ker se po navadi precej daleč peljemo do vrha," je še sklenil Rovan."

Ker tam ni mogoče komentirati, bi tukaj prosil, da gornjo izjavo podprete tudi s kakšnimi podatki, če že objavljate nekaj. Ne kar tako na pamet.
Me prav zanima, kakšen ogljični odtis (podatki) puščamo tam zgoraj, če se pripeljemo z avti do najvišjega izhodišča. V primerjavi, seveda, z vsemi drevesi, ki tam rastejo in ta ogljični odtis odpravljajo. Če resnično povzročamo s tem tveganje za ljudi in planet, predlagam, da te ceste zasujete, da nihče ne bo več "delal škode".

Ko sem pogledal vmesni rezultat ankete, nisem mogel verjeti.
Tu gor na tem forumu so vam glavni problemi privezani ali neprivezani cucki, plačilo parkirnine, kako goljufati po zaprti cesti, po kakšni ceni bosta ričet ali čaj v koči, zakaj je koča zaprta, a je dovolj lojterc na markirani poti, kako je kdo opremljen,..
Ko pa vam želijo dobesedno zabetonirati Pohorje, biser vzhodne Slovenije, pa vas je 47% odgovorilo z DA, 10% pa vam je vseeno.
Že v času kovida sem ugotavljal, kakšni so novodobni hribovci na tem forumu. Sedaj se to samo še potrjuje. Hvala pa vsem, ki vam je še mar za naravo.Samo 44% nas je trenutno.

400 višincev je že kar dober tempo, če je tura “visoka” več kot 1200 višicev. Pri hribih do cca 1200 višincev, pa bi teh 400 na uro lahko kar veljalo kot nek normalen tempo.

Glede na to, da ljudje vedno bolj “čečkajo” tudi po sebi, se sploh ne čudim, da to počnejo še drugje. Grafiti so na vsaki prazni steni. Se spomnim, da so nam pred leti v službi policaji svetovali, da prazno, veliko steno zapolnimo s svojimi napisi. Tako naj bi se rešili pred tujimi packanji!? To naj bi bila za njih rešitev problema.
Žal se to sedaj prenaša tudi v gore. Pa ni nujno, da to počno samo “verski fanatiki”. Konflikti se običajno zakuhajo na več načinov.

Dokler je tako zasneženo, nikoli ni bila shojena. Pod Latvico moraš biti v tem času zgoden, ker sonce takoj obsije hrib zgoraj in začne padati in se kotaliti proti Škafu. Sem že to doživel in se potem raje vračal preko Okrešlja. Tam je v takšnih razmerah objektivno bolj varen dostop.

Danes zopet v mojih najljubših koncih. Po srednji poti na Kopo, po zgornji nazaj in po stezici pod stenami na srednjo pot in v dolino.
Snega je na teh potkah malo, krnica pa je še lepo zalita. Tudi Krnička gora je polna snega.

Glede vpisov na vrhovih, verjamem, da se na frekventnih vrhovih marsikdo ne vpiše. Že zaradi gneče se nekateri ne vpisujejo. Razumljivo. Tudi, če bi se komu kaj zgodilo, je to na frekventni poti.
Da pa se ne vpisujejo na vrhovih, ki jih letno obišče nekaj deset ali še manj, je pa bolj malo verjetno. Zanikanje vpisa je običajno posledica hvalisanja o vzponu, češ, saj ni bil nič posebnega. In neodgovorno v primeru nezgode, če se res ni podpisal.

Tudi ta greben nad ovinkom Drave je zanimiv in razgleden. Šla sva iz Rute, z desne strani, preko Lobnikovega in Štiblerjevega vrha in še naprej po grebenu, skoraj do Predve, skalnega osamelca na kraju grebena. Od tam navzdol proti Dravi, kjer sva vmes ulovila stezico do železniške proge. Malo pred progo je stezica izginila neznano kam.

Izredno lep dostop do Kranjčeve ravne in pečine je po grebenu med Šturmovo grabo in Pecljevim grabnom. Začnemo takoj za označenim parkingom v Šturmovi grabi desno na greben in po grebenu navzgor.
Vračamo se lahko po markirani poti in desno navzdol po grebenu mimo Volovšenka. Vse skupaj cca 3,5 h in 650 višincev.
Prvič sem v tem delu opazil muflona.

"Kdor hoče z Vršiča naskakovati okoliške "kuclje", naj pohiti, dokler je sploh še kaj parkingov."
Mladi in tisti z malo več kondicije tudi v prihodnje ne bodo imeli težav. Bo se pač startalo iz doline.

Kam pa to vodi? V preteklost, o tem vam že ves čas govorim. Pa pravite, da še vedno živim v SFRJ.

Skoraj bi se srečali.
Midva sva bila na drugi strani. Po grebenu do Puca, na Duh in po grabi nazaj.

"Jaz je ne rabim odpirat,vam pa bo koristila"
Kot, da je ta tema komu koristna. Dolini sta menda zaprti, nabijanje o tem pa ne služi ničemur.
Če pa je govor o omejitvah, potem pa "bučmani" sploh nismo zgrešili teme. Je kar primerna.
Saj ta forum je v zadnjem času predvsem zgodovinski. Ture se komentirajo po več tednih ali mesecih. Ne vem, kako to sodi pod trenutne razmere. Podobno kot SFRJ.

Eni pa mislijo, da so ob Covidu živeli v SFRJ in ob obiskih Blata, Bohinja.
Upam, da vam kmalu odprejo dolini, da nehate s tem jamranjem. Pa šparajte za parkirnino, sedaj, ko je slabo vreme.

Niso se držali vseh točk, ki so navedene! Odvisno je bilo od glavnega pametnjakoviča na karavli. So me s skupino tudi zavrnili pod Olševo in ajd nazaj v dolino. Še leta 1989!
V planinski izkaznici iz leta 1968 so bila samo kratka navodila za prvo pomoč v hribih.
10 let pozneje pa zraven že te sprostitve oziroma omejitve gibanja v obmejnem pasu.

Zdaj si niti zamisliti ne moremo, kakšna dobrina je to, da se lahko gibamo kjerkoli in kadarkoli. Pa nekateri še vedno niso zadovoljni.

Glede na zdajšnje "omejitve" jih je bilo takrat veliko.
Ker vsi nismo imeli te sreče, da bi se vozili z avti, smo ture pričenjali v dolinah. V Mojstrani, v Bohinju, v Kranjski gori, Ratečah, v Črni, Mežici, pri Plesniku v Logarski, v Lučah,... Tu je verjetno sedaj tudi edina omejitev (zaprta cesta v Tamar), zraven ponekod zasoljenih cen parkiranja. Takrat tega nismo razumeli kot omejitev.
"Omejeni" smo bili z javnim prevozom od doma in nazaj. Da o mejnih hribih in prehodih meje sploh ne govorim. Na vsakem prehodu popis opreme v nahrbtniku, od fotoaparata do vrvi. Opremo si lahko kupoval samo v Avstriji ali v Italiji, ali še kje dlje. Seveda si jo moral skrivati pred cariniki. Ali pa si šel čez mejo s starimi čevlji, starim nahrbtnikom, vračal pa z novim.
Se spomnim, da sem dal enkrat v Mariboru za dve puhasti bundi brez kapuce (Toper) celo plačo.
Naslednjo sem si dal šivati pri šivilji. Ni bila poceni, bila pa je z več puha in narejena po želji.
Pri prehodih meje si lahko imel omejeno količino denarja pri sebi. Običajno premalo za turo. Pri prehodu švicarske meje pa si moral imeti večjo količino, da so te sploh spustili naprej!
Spali smo večinoma zunaj. Aha, tu je bila prednost pred sedanjostjo. Ki pa se je zakomplicirala sredi 90-tih, ko so nas že sredi noči vrgli pokonci policaji v Tamarju in smo morali pospraviti tabor. Kljub temu, da so čez dan (bila je nedelja) tam pekli na ražnjih nekateri iz najlepšega mesta.
Bivaki so bili v glavnem zaklenjeni in namenjeni lokalcem. V logarskem koncu sem splezal večino smeri, pa samo 2x prenočil v bivaku.
Na mejnih vrhovih so običajno komplicirali graničarji, posebej pozimi.
Pozimi so bile koče v visokogorju zaprte. Sicer jih nisem pogrešal, je pa razlika s sedanjo odprtostjo koč ob vikendih.
Za kakšno odpravo na drugi kontinent si moral zaslužiti z višinskimi deli. Nisi mogel, tako kot sedaj, kar kupiti letalsko karto in oditi kamorkoli.
Korl, pri hiši pa si vsekal mimo. Nisem bil med tistimi, ki so zapravljali bivšo državo. Še samoprispevek sem plačeval.

Ja, Korl, vse je bilo zastonj. In počeli smo lahko vse, “kar nam je pasalo”. Pa kje si ti živel?
Verjetno v mladosti nisi videl hribov od blizu. Toliko omejitev, kot jih je bilo takrat, upam, da ne bo več nikoli.
In ravno zaradi urejanja poti v nekakšne kvazi ferate, občutno višjega standarda in odprtosti mej, je sedaj ponekod gneča in se uvajajo plačila parkirnin.

Korl bi nam zaračunal še uporabo poti!?
Tiste, ki so najbolj vzdrževane, itak niso več uporabne. Kdo se bo tam drenjal.