dprapr - Zadnja sporočila

Zanimivo, a tu bi se pa zgledovali po Trumpu? Pa toliko imajo za povedati o njem. Ko je treba pobirati denar, pa ni problem.
V EU bo to malo težje izvesti.
Sicer nam pa v Mariboru (vzpenjača) že zaračunavajo več, kot občanom Maribora. Tu že imajo “Trumpa”.

V petek sva obiskala ta dva vrhova, ker je bilo zjutraj in dopoldne višje vse v oblakih in sva spremenila načrt v pogledu na gore. Sčistilo se je šele v popoldanskem času.
Začela sva na poznanem Buchauer Sattel, kjer je večje parkirišče (6 evrov).
Od tam na Grabneralm, kjer sva v koči popila kavo in nadaljevala med cvetjem posejanimi travami na Grabnerstein. Od tam po poti Jungfernsteig proti Admonter Haus. Za škrbino sva zavila na greben in po kratkem poplezavanju obiskala še Admonter Warte, hišni hrib omenjene koče. Od tam navzdol do koče in še naprej navzgor na Mittagskogel (2041m) in na Natterriegel (2065m). Heksenturn je bil v oblakih in v močnem vetru in sva vzpon tam zaključila.
Sestopila sva mimo Admonter Haus in Grabneralm v dolino.
Pred Grabneralmhaus sva si privoščila še sladico in kavo in uživala v razgledu na celotni Gesäuse. Ne pravijo zastonj tej planini balkon Gesäuse.

Pa saj v Yugi je to bilo normalno. Za tujce so bile cene vstopnic višje.
Pri nas pa to sedaj izvajajo lokalno med občinami, ker tujcem zaradi EU ne morejo.

Eni bi še vedno skrivali določene lokacije, ki bi naj bile samo za izbrance?!
Torej zastonj parkirišča za izbrance, skrite lokacije za izbrance, prosti dostopi za izbrance, dostop samo z javnim prevozom za rajo,…, vsi ostali pa koristite tisto, kar vam bomo določili. Tako nekako gre vse skupaj.
Pa samo en video je bil objavljen. Aja, tudi to je samo za izbrance.

Poleti je najboljša varianta dostopa z Oltarja, sestop pa v Kotel.
Tone, tam so še sedaj najbolj hladni dnevi.

Eh, tistih nekaj, ki še imajo denar za drago parkiranje, si bo še lahko najelo tudi vodnika po “brezpotju”.
Sicer se pa stanje duha v Sloveniji prenaša tudi v hribe.

Iz krnice je lepše poplezavanje preko Kobile levo, kot preko gredine na 11.sliki.

Kako kdo objavlja, je čisto njegova stvar!
Običajno pa najbolj kritizirajo tisti, ki sami nič ne objavljajo, drugim bi pa solili pamet.

V tistih izjemah se verjetno najdejo vsi, samo planinci ali gorniki ne.

Zadnji dan, pred odhodom pa še na najvišjo nad Sappado.
Sva imela srečo, da je bila cesta odprta, ker so jo v zadnjih dneh obnavljali. Seveda so bili tudi znaki za prepoved prometa.
Tu se res lagodno pripelješ zelo visoko do parkirišča, na cca 1820m ( zastonj).
Potem po cesti do koče F. Calvi in naprej po ferati Sartor do vrha. Kočo odprejo v soboto.
Razgled je bil zopet bolj tak tak zaradi meglic, ki pa so bile dobrodošle za osvežitev. Gora je res mogočna in odsev nekega časa, ki ni bil tako prijazen, kot je sedaj, ko nam je to dano, pa tega ne znamo ceniti.
Sestopila sva po poti papeža Janeza Pavla II.

Za drugi dan v Sappadi sva si izbrala hišni hrib. Pa bojda ni preveč priljubljen. Vsaj tako sta rekla domačina, s katerima sva se srečala zjutraj na parkirišču pred reko Piave (zastonj) in potem še na vrhu, ko smo se skoraj istočasno znašli na njem. Midva po JV varianti, ona dva pa po S grebenu, ki je podobne težavnosti, vendar ni označen.
Na vrhu je krasen razgled na Sappado in okoliške vrhove.
Spust sva opravila po JZ smeri, ki je lažja in tudi trdnost skale je tam občutno boljša.
Spodaj na planini sva se še osvežila na izviru Siere di Sappade, ki nas spremlja vso pot do doline. Vode je tukaj res veliko in zanjo ni težav.
Cel krog je trajal 7,5h.
V Sappadi pa zopet v lov na odprti lokal. Žal neuspešno. Sva jo potem kar popila v najinem bivališču Albergo Piani di Luzza. Z bivanjem tam sva bila zelo zadovoljna. Prijaznost, domača in preprosta hrana, ugodna cena (65,00 polpenzion). In seveda pogled na gore od Monte Cimona do Monte Siera.

Ko prideš v Sappado, ti takoj pade v oči zid na koncu doline. Levi vršiček izstopa in na tega sva se odpravila z Vinkom. Parkirala sva na parkirišču čez reko (zastonj) in po dolgi dolini Val Enghe (cca 4,5km) počasi napredovala do podnožja hriba. Od tam na sedlo Oberenghe, do koder poteka markirana pot. S sedla pa za rdečimi pikami z lahkim poplezavanjem na vrh. Cca 85m pod vrhom se je v težjem delu nabralo že cel kup štričkov (4) in 1 zajla, ki so jo tukaj že omenjali. Vse brez potrebe!
Razgleda nisva imela najboljšega, zadovoljstvo, da še zmoreva pri najinih letih napore, pa.
Za vzpon in povratek sva potrebovala 8 ur.
Ob povratku sva v Sappadi komaj našla odprti lokal, da sva prišla do kave. Tudi tam je parkiranje do 1.7. zastonj.

Moj prvi vtis je bil, z Okrešlja proti Turski gori in Rinkam.

Čez Prag je pravilni odgovor.

Ne.

Dobro misliš.

Ni tam.