dprapr - Zadnja sporočila

Včeraj sva se z Vinkom povzpela na štajerski Matterhorn. Vsaj tako ga eni imenujejo. Pred pogledi iz doline se dobro skriva. Še najlepši je pogled nanj s ceste, ki se spušča proti Mooslandlu s kraja Gams bei Hieflau.
Za izhodišče sva si izbrala Radmer an der Hasel, kjer sva parkirala pred gasilskim domom. Majhno parkirišče je zastonj.
Sprva vodi pot skozi gozd, strmo navzgor do skalne pregrade, preko katere vodi atraktivna polica v levo do sedla Gespitzer Stein (1556m).
Od tam pa najprej po gozdu do Lugauer Plana, strmih trav, in po njih na greben. V vršnem delu je greben skalnat. Proti vrhu se greben zravna in ponudi lep panoramski razgled po vrhovih naokoli in globoko v zaprto dolino, od koder sva prišla in proti Hieflau. Na vrhu je kovinski križ.
Pot sva nadaljevala naprej po grebenu, se vmes spustila globoko v škrbino in zopet navzgor na vzhodni vrh (Lugauer Ostgipfel, 2206m).
Od tam pa strmo levo navzdol in spodaj v desno proti Hochpolsteru.Vendar sva že prej po svoje zavila navzdol do gozdne ceste in si s tem skrajšala ovinek. Po cesti sva se potem vračala mimo Kalberleitna nazaj na sedlo Gespitzer Stein.
Po sklenjenem krogu pa nazaj po strmi poti v dolino.
Lugauer je res impozanten dvojni vrh, tehnično nezahteven, kondicijsko pa zahteva nekaj napora.
Najin penzionistični krog je trajal cca 8 ur (cca 1500m skupnega vzpona).

Včeraj sva z Vinkom iskala belino nad Schmelzom. Parkirišče je urejeno, zastonj, do njega vodi asfaltna cesta iz Judenburga. Biti moramo samo pozorni, katere poti so zaprte zaradi vojaških strelišč, ki so v tem koncu.
Na parkirišču nasproti Soldatenkirche je tabla s potmi, semafori in razporedom zaprtja poti za tekoči mesec.
Sneg se trenutno začne hitro nad parkiriščem, vendar ga na cesti proti Hohe Ranachu hitro jemlje.
S Hohe Ranacha sva nadaljevala po grebenu na prvi neimenovani dvatisočak in potem še na tri dvatisočake, v naslovu imenovane. Sneg je bil pri vzponu še trd, v sestopu pa je zelo popustil in so bile krplje v veliko pomoč.
Lahkotna, razgledna, snežna tura, primerna za začetnike. V kopnem pa lahko opravimo krog do Zirbitzkogla in nazaj.

Zadnji dan, pred odhodom pa še na najvišjo nad Sappado.
Sva imela srečo, da je bila cesta odprta, ker so jo v zadnjih dneh obnavljali. Seveda so bili tudi znaki za prepoved prometa.
Tu se res lagodno pripelješ zelo visoko do parkirišča, na cca 1820m ( zastonj).
Potem po cesti do koče F. Calvi in naprej po ferati Sartor do vrha. Kočo odprejo v soboto.
Razgled je bil zopet bolj tak tak zaradi meglic, ki pa so bile dobrodošle za osvežitev. Gora je res mogočna in odsev nekega časa, ki ni bil tako prijazen, kot je sedaj, ko nam je to dano, pa tega ne znamo ceniti.
Sestopila sva po poti papeža Janeza Pavla II.

Za drugi dan v Sappadi sva si izbrala hišni hrib. Pa bojda ni preveč priljubljen. Vsaj tako sta rekla domačina, s katerima sva se srečala zjutraj na parkirišču pred reko Piave (zastonj) in potem še na vrhu, ko smo se skoraj istočasno znašli na njem. Midva po JV varianti, ona dva pa po S grebenu, ki je podobne težavnosti, vendar ni označen.
Na vrhu je krasen razgled na Sappado in okoliške vrhove.
Spust sva opravila po JZ smeri, ki je lažja in tudi trdnost skale je tam občutno boljša.
Spodaj na planini sva se še osvežila na izviru Siere di Sappade, ki nas spremlja vso pot do doline. Vode je tukaj res veliko in zanjo ni težav.
Cel krog je trajal 7,5h.
V Sappadi pa zopet v lov na odprti lokal. Žal neuspešno. Sva jo potem kar popila v najinem bivališču Albergo Piani di Luzza. Z bivanjem tam sva bila zelo zadovoljna. Prijaznost, domača in preprosta hrana, ugodna cena (65,00 polpenzion). In seveda pogled na gore od Monte Cimona do Monte Siera.

Ko prideš v Sappado, ti takoj pade v oči zid na koncu doline. Levi vršiček izstopa in na tega sva se odpravila z Vinkom. Parkirala sva na parkirišču čez reko (zastonj) in po dolgi dolini Val Enghe (cca 4,5km) počasi napredovala do podnožja hriba. Od tam na sedlo Oberenghe, do koder poteka markirana pot. S sedla pa za rdečimi pikami z lahkim poplezavanjem na vrh. Cca 85m pod vrhom se je v težjem delu nabralo že cel kup štričkov (4) in 1 zajla, ki so jo tukaj že omenjali. Vse brez potrebe!
Razgleda nisva imela najboljšega, zadovoljstvo, da še zmoreva pri najinih letih napore, pa.
Za vzpon in povratek sva potrebovala 8 ur.
Ob povratku sva v Sappadi komaj našla odprti lokal, da sva prišla do kave. Tudi tam je parkiranje do 1.7. zastonj.

Moj prvi vtis je bil, z Okrešlja proti Turski gori in Rinkam.

Čez Prag je pravilni odgovor.

Ne.

Dobro misliš.

Ni tam.

Pa naj bo ena po dolgem času.
Na kateri poti?

Tudi ptice vedo, katero grozdje raste brez ffs.

Pod Zabrložnico. Lp

"Po mojem mnenju nekdo ki sam rine po nekem brezpotju (in pri tem polomi ruševje, tepta travo in rastlinje, morda celo naredi kakšen možic) ne dela prav nič manj škode kot nekdo ki si po prespani noči na vrhu speče zjutraj jajca."

Kje si pa našel takšnega brezpotnika, ki tako lomasti?
Po tistih jajcih sledi še sranje, ki ga brezpotnik opravi doma.
Šalo na stran, takšno hitro bivakiranje samo čez noč res ne napravi neke škode. Več je napravijo ti, ki se stacionirajo v bivakih za več dni.

Če začnete iz Maribora, so zastonj parkirišča ob cesti, nasproti Pohorske kavarne, cca 200m pred Pohorsko vzpenjačo. Ob povratku iz Slovenjgradca se zapeljete do glavne avtobusne postaje in z mestnim avtobusom do avta.

Zgleda kot smokulja.

Pa kje to najdete klope? Letos še nobenega nisem srečal.