dprapr - Zadnja sporočila

Včeraj sva zavila na Tauplitzalm. Tja vodi plačljiva (16,00), razgledna cesta iz Bad Mitterndorfa. Zgoraj je več parkirišč, namestitev, smučarskih prog in predvsem lepih jezer. Kar 6 jih je. Za hiter ogled vseh bi potreboval vsaj 3 ure. Tudi votlin je nekaj.
Midva sva si mimogrede ogledala Großsee, Tauplizsee in Steirersee.
Od Steirersee sva zavila navzgor mimo markantnega, težko dostopnega Sturzhahna, čez kamnite pode s številnimi globokimi brezni, naokoli po dolgi poti na Großes Tragl. Vzpona ni veliko, je pa zato razdalja precejšnja. 17km in 950 višincev, 5,5h. Markirano je seveda več, penzionisti smo malce hitrejši.
Z vrha sva potem sestopila 55m in se povzpela še 35m na Kleines Tragl, s katerega je lep pogled v dolino in na bližnji Grimming.
Sicer se pa z vrha vidi marsikaj. Celo do Schafberga. Dachstein je pa itak na dlani. Počasi se približujeva njegovemu pogorju in goram za njim. Načrti za naslednje leto…
Vračala sva se po isti poti in po kavici pri Hollhausu nad parkiriščem takoj domov. Žal se nama je mudilo, čeprav si je zgoraj mogoče ogledati marsikaj. V penziji pač ni časa!

Od kjerkoli sem ga gledal, mi je padal v oči. S Hochtora lani je bil videti kot prava konica na drugi strani doline. In čeprav je nizek, celo pod 2000m, kot naša Matkova kopa, se z njega vidi daleč. In tudi povzpeti se nanj ni enostavno. Do travnate rame Sparerriegel še vodi potka, mestoma bolj stečina, zadnjih 130m pa se predstavi kot pravi lepotec, za katerega je potrebno obvladati strmo II. stopnjo plezanja. Ko sva sedela na vrhu, sem imel podoben občutek, kot na Rigljici. Tam je sicer nekaj več poplezavanja, v težavnosti in v dostopu pa ni neke velike razlike.
Dostopila sva iz Mühlbacha, kjer je nekaj sto metrov od glavne ceste zastonj parkirišče. Za parkirišče je odcep pred gradom Kassegg. Potem pa ob potoku in gozdu navzgor do Otterriegla, kjer se levo odcepi pot proti Tieflimauerju in Ennstalerhütte. Od tam naprej je bila potka praktično uničena z več kot meter globokimi hudourniškimi jarki. Ujme tu niso prizanašale. Na prvi rami se pogled odpre proti zahodu in pot zavije strmo navzgor do druge rame Sparerriegel, kjer nas gornji del gore naravnost očara. Kar sedel bi tam in ga občudoval.
Vendar tam še ni konec poti, zares se prične za travnato polico pod steno. Od tam nas rdeče pike vodijo strmo navzgor, po mestoma strmi dvojki. Vmes se sprehodimo po polici in poplezamo po skrotju, v drugem delu pa po poklini naravnost navzgor. Ko priplezamo na greben, nas desno pod vrhom čaka še strm skokec. Vrh je na nagnjeni, veliki plošči. Seveda je tam tudi križ. Precej manjši, kot je to običajno na avstrijskih vrhovih. Je pa bližnji stolpič v smeri Großer Buchsteina nekoliko višji (cca 2m), vendar je gladek in težko dostopen.
Na vrhu sva kar obsedela in uživala v spokojnosti in razgledu. Povsod naokoli so bili znani vršaci, precej je že prehojenih, nekaj pa še nagledanih. Včeraj en novi, St. Gallener Spitze, ki nama je takoj padel v oči.
Navzdol sva plezala enako, kot navzgor. Lepo v navezi, kot se za penzioniste spodobi. Stena ponuja dovolj varovalnih klinov. Še celo par navadnih, velikih, podobnim tistim s planinskih poti, se pojavi na najbolj zahtevnih prestopih.
Vsekakor je to vrh, ki je vreden obiska. Še posebej za brezpotne sladokusce.

Današnje, točno 2kg.

Ne morem objavljati, ker jih imam vedno polne roke.

Par slik za orientacijo do sedelca med vrhovoma...
Fotografirano na turi l. 2007 (L.R.).

“Pač...odraz družbe, v kateri živimo oz v katero smer gre ta družba.”
V katero pa bi naj šla? A v tisto, ko eni prostovoljno in zastonj delajo, drugi pa kasirajo? Ta čas je, upam, minil. Tisti, ki bi radi imeli vedno zastonj pošlihtane poti, se lahko kar prijavite med markaciste oz. prostovoljce.
Opreme in nadelave je kvečjemu preveč na poteh. Ne bo nič narobe, če nekaj vrhov ostane samo slabo markiranih in nezavarovanih.

Vinko je imel res močno voljo, še posebej, ker se je vozil iz Maribora na enodnevne ture.
Sva se ravno včeraj med varovanim plezanjem pogovarjala, kako so potekale ture. Nekajkrat sem bil z njim na turi in varnost ni bila vedno dovolj upoštevana, seveda na račun hitrosti. Tega smo se zavedali. Če si hotel opraviti z dolgim grebenom, s številnimi vrhovi, si res moral včasih zamižati na eno oko in se potem pri Aljažu zahvaliti za srečni povratek s ture.
In bilo je nekaj tur, kjer tudi varovanje ni bilo najbolj učinkovito. Verjetno Mali Prisank spada mednje. Že to, da si zelo težko dobil vodnika, pove veliko.
Čestitam za vztrajnost in opravljeno turo.

…

Ne vem, kaj bi tam počel s cepinom. Morda pozno jeseni, ko pomrzne trava in prst.
Lepa tura!

Čestitke obema.

Tone, kaj si kupil telefon za penzioniste, da so tako velike slike?

To je res krasen greben. Lepo.

Tu pa se je že nabrala pajčevina, pa tako lepi hribi so tam.
Po Spitzmauerju v četrtek, sva se v petek odpravila še na najvišjega v Totes Gebirge. Po običajni poti, ker je Vinko dejal, da ni o…a.
Ob sončnem vzhodu, lepo ležerno, po prenočevanju v koči Prielschutzhaus. Že leta nisem prenočil v kakšni koči, pa moram reči, da so me prijetno presenetili.
Po 3 urcah sva prispela na vrh z gromozanskim križem in dobrim razgledom na vse strani. Počasi bo zmanjkalo zanimivih hribov v teh koncih. Ob povratku sva se mimogrede še povzpela na lahek, brezpotni vrh, Brotfall (2380m).
Sestop je bil globok, vsega skupaj je naneslo čez 2000m do avta v dolini. Pred parkiriščem pri kampu sva zavila še levo do jezera Schiederweiher, ki je turistično obiskano. Predvsem zaradi lepega pogleda na zatrep doline, kjer se bohotita Spitzmauer in Großer Priel. Posledično je tudi parkirišče malce dražje, 9 evrov dnevno ali 18 evrov tedensko.

Po kakšnih pravilih? PZS, zavarovalnice,…?

Skratka, vse pod kontrolo.
Kje so zdaj tisti, ki so se bali covid aplikacije?

Na moji razglednici se je vaša ovčka levo vključila v čredo, če vas to ne moti, jo lahko dobite. Mislim pa, da je slikana prav takrat. Lp

“Sestrične in bratranci” s Štajerske…