dprapr - Zadnja sporočila

Včeraj malo na sneg in sonce. Začela sva na parkirišču Seyfried v Triebentalu (zastonj).
Najprej čez travnike in deloma po zasneženi cesti in ob Bärenbachu do Triebenalma, kjer se vršni greben pokaže od blizu. V belini levo proti Triebener Törlu in naprej desno po grebenu na vrh. Greben je bil že na nekaj mestih kopen, še vedno pa lepo zasnežen. Razgled se že izpod sedla naprej kar odpira. Ponuja prekrasen pogled na Haller Mauern, Gesause, Ture, posebej pa še na bližnje vrhove. Še štajerski Matterhorn se lepo odkrije.
Razmere so bile odlične. Navzgor trdo, navzdol mehko. Kavica v Triebnu pa tudi ok.

V iskanju sonca in pomladi, sva se v torek zapeljala preko Buchauer Sattla do zaselka Pölzau, kjer sva parkirala na majhnem parkirišču na koncu hiš pred gozdom (zastonj). Je sicer še eno manjše parkirišče višje v gozdu, vendar je bila gozdna cesta deloma poledenela in izvajajo se gozdna dela v tem času. Pot poteka nad potokom Schleirelbach in po cca 1,5h pride na plano pod Kreuzmauerjem, tik pod nekakšnim
razglednim prostornim sedlom oziroma planino (Admonter Höhe).
Tam se odpre pogled na pogorje Haller Mauern z izstopajočim Hexenturmom in nazaj proti Kleiner Buchsteinu.
Pot za planinskim stanom zavije navzgor skozi redek gozd na travnati greben in po njem proti vrhu. Snega je na tej strani malo, teloha pa že precej. Ko pridemo iz gozda, se odpre pogled, ki nas ne pusti ravnodušne. Od Tamischbachturma na vzhodu pa vse do Großer Priela na zahodu. Panorama, podobna tisti na Dovški Babi. Ogromno vrhov, večinoma že poznanih in prehojenih.
Vračala sva se po isti poti.
Vrh je, kljub nizki višini, vreden obiska.

Nekaj snega je še.

Sedaj potrebuješ cepin in verjetno tudi dereze.

V petek zopet na sneg in sonce. Hrib pa je postregel še s čudovitim razgledom.
Nanj sva se povzpela s Pötschenpass Straße, ker je bila tista stran bolj kopna in tudi pot ob Rotengrabnu se lepo v ključih vzpenja na Sarsteinalm. Začne pa cca 260m nižje od sedla na velikem, brezplačnem parkirišču. Tik pred zadnjim velikim desnim ovinkom nad Bad Goisernom.
Skoraj do planine je bila pot kopna, naprej pa trd sneg in prekrasni razgledi. Od Hochköniga, Schafberga, Traunsteina, G. Priela, Grimminga, Hoher Dachsteina, do koničastega G. Bischofsmütze. Najbolj pa se pokaže v vsej belini pogorje Dachsteina. In seveda jezera v dolini, Altausee, Grundlsee in Hallstatt See.
Vrh, ki kljub svoji nizki višini, očara z razgledi. Sicer je pa po tej poti cca 1200 hm.

Neverjetno, kako je oblikovan obraz na sliki 10.

Danes obiskal domači hrib. In ponovno ugotavljal, da je pri nas bolj varno v hribih, pa čeprav so zahtevni, kot na slovenskih cestah. Zakaj je temu tako in zakaj ti isti objestneži takoj čez mejo vozijo umirjeno, je sicer tema, ki ne spada sem, pa sem jo vseeno moral dodati. Ni mi to sicer pokvarilo dneva, le kako bi mi ob ponovnem obisku lepotice Matkovega kota.
Še vedno je delno odeta v belino in še vedno pusti močne občutke, kljub večkratnim obiskom. Zadnje čase jo sicer zanemarjam, ampak danes je bila samo moja. Pravzaprav tudi od kavke, ki me je poskušala nafehtati za čokolado in od gamsa, ki me je od zgoraj nezaupljivo opazoval. Drugi je žal žalostno končal na gozdni cesti, ki jo uporabim za povezavo s srednjo potjo, po kateri sem pristopil. Na vrhu sem se kar zadržal in le stežka začel sestopati. Prečil sem proti Jevševcu in pod stenami zavil nazaj na srednjo pot. Zame je to najboljša sestopna varianta.
Velikonočni jajčki, ki ju je, predvidevam, pustila Antonija, sta ostali nedotaknjeni. Morda bo kdo drug bolj potreboval kaj sladkega za več energije.

Kot, da bi poslušal vaške opravljivke.

Bojan B., žal nisem dovolj pameten, da bi postavil novo uganko. Naj kar nadaljujejo drugi.

…

Peak Finder bi to rešil v trenutku!

Zgleda, da je res težava v počasnem odpiranju ugank. Sicer pa za uganko itak potrebujemo čas za razmislek.

Lepo, Tone.

A ni bil nekaj časa tudi na Kamniškem sedlu?

Tone, lepo si nabral višince. Dobro dnevno povprečje.

V Avstriji je marsikje na parkiriščih, izhodiščih ali blizu njih koča. Ko se ta zapre, se običajno zapre tudi cesta do nje. Razen tam, kjer so smučišča.
Parkirišča so dobro označena, marsikje zastonj ali po razumni ceni. Cene so višje v frekventnih, turistično bolj obiskanih izhodiščih.
Pa morda v vednost, letos sva z Vinkom za parkirnine in ceste do izhodišč v Avstriji in v Italiji odštela 84 evrov. Za cca 35 dvatisočakov. V večini primerov sva se pripeljala kar visoko. Povprečna višina vseh izhodišč je bila 1237m. Povprečna parkirnina pa 4,4 evra.

V iskanju sonca sem včeraj zopet obiskal dva od teh vršacev.
Izhodišče je pozimi nekaj sto višincev nižje, ker ni odprta cesta proti koči Klinke. S parkirišča Kaiserau (6 evrov) sem odšel naravnost navzgor proti Kreuzkoglu. Na cca 1400m so me že božali sončni žarki. Na tej, sončni strani, je bilo praktično kopno. Z vrha Kreuzkogla je res lep razgled na vse strani, še posebej v tem času. Znamenje je nekoliko pod vrhom, na razgledni točki, od koder se lepo vidi Admont. Če ne bi bilo spodaj megleno morje, bi pa se res videl. Ampak ravno zaradi tega je bil pogled naokoli še lepši.
Z vrha sem nadaljeval po zaledenelih, globokih stopinjah po grebenu na Rifflspitz. Pod vrhom so mi bile v pomoč jeklenice, ki niso bile pod snegom. Tudi tam sem martinčkal kar nekaj časa. Potem pa najprej po snežiščih in pozneje po kopnem do Klinker Hütte in po zasneženi cesti nazaj na Kaiserau.
Bil je res lep dan v decembru. V dolini pa sivina, ki sem jo odpravil z dobro kavo na postanku nasproti katedrale v Admontu.