Bandzo - Zadnja sporočila

Včeraj štart s Kolovca, do LD po cesti in nato po grebenu na Veliki vrh. Idealne razmere za gaženje, čisto suh sneg in lep sončni zahod.
Spust mimo Lukove bolnice in nazaj po cesti

Z družino preživljamo krajši oddih v karnijskih alpah. Te so me osvojile že ob prvem obisku tu, zdaj pa me vedno znova očarajo še bolj, vsakič ko se potikam tu naokoli.

S triletnikom je potrebno malo potrpežljivosti in skrbnega planiranja ture (tako za skupne kot tudi za tiste, kjer se “ata” in “mama” zamenjava )

Odpeljemo se do prečudovite vasi Collina, kjer občudujemo razgled na prvaka Karnijcev, od tam pa še malo dalje do Rifugio Tolazzi.

Tam pomahava mami v slovo, da na hitro skoči do prelaza Volaia, medtem ko midva raziskujeva pot proti planšarijam nad kočo.

Vreme je zdržalo, tako da sem lahko tudi sam hitro skočil pokukati v Avstrijo, predno smo se odpeljali nazaj proti Tolmeču.

Pot od Rif. Tolazzi je zelo slikovita, prijetna in razgledna. Pa tudi precej kratka (malo več kot 3 km v eno smer in 600 višincev), tako da omogoča hiter dostop z užitimi polnimi pljučami lepot!

Sveža informacija od danes: cesta je prevozna brez težav.

Odličen potep po teh koncih, sploh med Pircevim in Ravnim se skriva marsikatera naravna lepota.

Vprasanje - zakaj se nista odlocila za direkten spust z vrha grebena Ravnega vrha po južnem grebenu, ki se na zadnji tretjini Ravnega vrha spusti direktno do Prekop?

Če sta pa že prišla ravno do konca travnika na Ravnem - se je videla kakšna stezica na S stran v Konjsko dolino?

To raziskovanje me še čaka.

Krasna tura in zelo lepo brezpotni dobršen krog 👍

@Vlajko,

Smer najinega spusta je smer tvojega vzpona. Ko prideš do soteske slapu Beri greš v njo, nato pa nekih 5 min naprej od mesta, kjer prečkate grapo s podorom, opazuješ na nemarkiran in slabše viden odcep desno navzgor. Strmi poti slediš do začetka asfaltirane ceste na Stador, nato pa po 3 min hoje na cesti opaziš oznake za Kobiljo in po označeni dalje.

Srečno,
Ben

04.04.2026

Cilj ture je bil narediti krožno pot preko Kobilje glave v zgodnje-pomladanskem vzdušju. Namen dosežen.
Izhodišče: parkirišče pri slapu Beri.

Najprej do Žabč mimo Sv. Marka in potem na označeno pot po mulatjeri do vrha Poloje s simpatičnim razglediščem. Od tu dalje je pogled proti Kobilji glavi nekje vmes med motivacijskim/demotivacijskim glede na razdaljo

Od Poloja dalje po označeni poti, ki poteka bolj kot ne naravnost pod Tolminskim Triglavom hitro prideš do Planine Lom. Ampak midva sva bila kar počasna, ker sva se tolikokrat ustavila in občudovala lepoto poti in razgledov.

Od Loma dalje kar direktno strmo v breg na Vrh Klonic in dalje po grebenu na Kobiljo. Kljub počasnemu tempu in veliko pogovarjanju sva na vrhu v manj kot 4h.

Nepričakovano in predvsem prekrasno pa je bilo spoznanje, da je od Planine Lom pa do vrha Kobilje polno žafranov, ki pa so vsi (oz. 90%) beli!

Kaj takšnega še nisem videl in kar nisem mogel prenehati občudovati, kako se narava spreminja in riše s svojimi barvami.

Sledil je spust do planine Stador in po markirani poti dalje do ceste s pogledom na Kuk pri Poljubinskih Ravnah. Tam pa sva krog sklenila tako, da sva zavila na neoznačeno pot (ki jo je težko useti, a ko jo udaneš ji brez težav slediš) ki se je strmo in prepadno spuščala v sotesko, direktno do avta. Ta del poti je bil siten in nevaren za zdrs (še posebej v mokrem), so pa na poti tudi gostje iz tujine, ki hodijo “to the antenna”

Po videnem danes, se nam obeta dobra turistična sezona v Posočju.

16 km in 1420 višincev se je nabralo po poti.

Lepe praznike vsem in varen korak,
Ben

Krasno Matej!

Prekrasno je vsako doživetje, za katerega se moraš (vsaj malo) potruditi 😉

Danes čez dol. Kopno do 1100m, nato na najbolj strmem delu dolskega grabna ledena podlaga ki zahteva kar nekaj previdnosti.

Strnjen sneg se začne na prehodu na planino Dol (10 cm). Od tam proti Planini Rzenik eksponentno narašča in pri Mlakarjevi bajti sva že do jajc v snegu. Razpoložljivi čas je bil ključni faktor, da sva 80 višinskih metrov pod Rzenikom zaključila z (mučnim) vzponom, bila nenadejano nagrajena s 15 sekundnim razgledom iz megle na prvake KSA in nato pomalicava in se vrneva po poti vzpona.

Super izkoriščen dan.

Danes iz Zajzere mimo koče bratov Grego do vrha Krniške glavice. Sneg suh razen tik pod vrhom in med kočo ter izhodiščem (glede na osončenje)

Povratek v isti smeri, pot na drugo stran in pod ostenjem vrha ni bila videti shojena in danes se nam “ni dalo kaj več”.

Za povratek so pohodne derezice nujne. Vrh je bil vetroven, gorske orle smo videli, pogled pa je tudi segel preko Zuc dal Bora vse do Antela-a ter Pelma.

Krasen dan v izkušeni družbi.

Res je, a izziv bi bil čez plaz in po gozdu gor, nato pa preskok navzdol na markirano.

Hvala bogu, da nam še kaj ostane za raziskat, da “ni vse na Googlu” 😉

Iz glavnega parkirišča tik ob viaduktu ob zori po cesti do Mangartske planine, tam strmo navzgor proti Stožam. Pot od planine vodi naravnost po gozdu, naj vas zelo uhojen odcep proti plazu (in čez) ne zavede.

Bo pa za raziskati naslednjič Sinji dol, katerega stezo se po pogovoru na planini ob povratku da najti in da je bojda zelo lepa.

Dalje po grebenu vse dokler se pot ne začne spuščati proti planini Kolja njiva, nato pa pozorno v desno in po brezpotju na vrh.

Povratek čez Dren (podučen da naj bi bilo polno ime Drčendrn).

Po nakupu odličnega sira pa jesenske barve odnesti nazaj v sivino dolin.

Skratka, dan in ambient za…
Samo še kavč bi manjkal za komentiranje.

LP,
Ben

Danes na pohodu z imenitno družbo.

Dogodek je krasno organiziran, mi je bilo žal da sem s seboj imel hrano, saj so postojanke in dobrote na njih bile na pravih točkah, da sem skozi imel občutek, da sem sit

V sončnem dnevu je bil to en krasen pohod, ki me še vidi. Ljudi kar veliko!

Edina pripomba na organizacijo:
zadnji žig v občini Zagorje ob Savi je bil na nerodnem mestu in se mi zdi, da nas je bilo kar nekaj, ki postojanki nismo pripisalu, da delijo zadnji žig. Smiselno bi bilo postaviti zadnji žig čisto na koncu poti.

Ajmuht na kuonc je biu pa res duobr!

Obujanje starih poti.

Mimo Svatenškove kmetije a le do ograje, kjer zavijem desno. Poti sledim v loku do travnika pod strmaljo, kjer precim ogrado v desno in udanem lovsko pot, (ki vodi do zgornjih Korosaskih slapov), a le do mesta, ko se zasluti greben in se pot prevali nad dolino struge. Tu zapustim lepo vidno lovsko pot in se usmerim strmo navzgor. Pot se sluti in je prvih nekaj visincev malo manj vidna, nato pa se nam z odpiranjem razgledov odpira tudi pot.

Orientacija ni tezavna, hodis ob grebenu navzgor. Pot je zelo strma, samotna in razgledna. Nad Korosasko podrtijo sem ujel tudi stezo, ki vodi z grebena navzdol do lovske. Raziscem naslednjic.

Dalje po lepih senozetih do Les in nato na Osredkov greben, ki mu sledim preko Planjave, Kamniskega vrha ter po Bosovi siji navzdol do avta.

Samoten prvi del poti, ki me se vidi.

Danes na Špikovo klasiko v zelo dobri družbi (blažen med ženami).

Arsova napoved za danes nas je odvrnila od Skute in tako smo za nadomestno turo izbrali Špik. Ker smo morali veliko nadoknaditi, smo s pogovornim tempom prijetno klepetali, plašili svizce in gamse. Kozorog pa se ni dal motiti.

Dan in vreme sta bila kot naročena.

Čez Lipnico gor in Kačji graben dol. Najhujši spust v Julijcih če mene kdo vpraša

Ko smo se vračali okoli 13.30h je bil parking (upoštevajoč tudi spodnje parkirišče) nekje 1/3 zaseden.

Današnji dan sem v zelo prijetni družbi izkoristil za prijeten pohod nad Krvavcem z zaokroženim venčkom vršacev.

Pl. Jezerce- Pl. Koren - Zg. Fratina - Pl. Košutna po spodnji poti (nad Dedcem a pod označeno potjo) - Košutna - prehod na strmali nad Ovčarijo ter prečno na Mokrico - nato Kompotela - Vrh Korena - Jermanov turn - Greben Ježa - Zvoh - Kržišče - Jezerce

Ni treba izgubljati besed, da je Jermanov turn najlepši razglednik od vseh naštetih. Danes je bilo vreme vrhunsko. Ravno pravšnje za unirjen korak z veliko čveka in občudovanja narave.

Strmali in prehodi pod Košutno proti Kompoteli so pravi bonbončki, razgled na JT pa je bil pika na i turi.
17 km in 1500 višincev se je nabralo še pred zasluženim kosilom

LP,
Ben