BananaBronson - Zadnja sporočila

Lani jeseni so v okviru tekaške poti Life on Mars Trail na vzhodnem koncu Paga odprli tudi novo športno ferato. Izhodišče je plaža Ručica pri vasi Metajna, dostopa je za eno uro. Ferata je brez višinske razlike, dolga naj bi bila 100 metrov. Ocene nisem sposobna podati, se pa večino časa visi v previsu. Nadelovalci poti priporočajo samovarovalni komplet z zanko za počivanje. Zaradi obešanja na jeklenice so gotovo dobrodošle rokavice. Sama sem se varovala bolj improvizirano, padec se pa v najslabšem primeru konča s štrbunkom v ne prav nevarno morje, ki je čistu blizu spodaj. Kot lahko preberete v mojem doživljajskem spisu, se da na polovici ferate tudi premisliti.

Od ferate lahko nadaljujemo po markacijah do lepe plaže Malin, po želji pa brezpotno po ubijalskem paškem skalovju vse do rta Krištofor.

Najvišji vrh Apeninov (2912 m), v skupini Gran Sassa, z dodatkom lahko dostopne Monte Aquile (2495 m). Poročilo na [url=https://www.mojstr.si/2020/08/najvisji-corno.html]https://www.mojstr.si/2020/08/najvisji-corno.html[/url].

Včeraj, 3. 9. 2023, je bila pot brez posebnosti - vsaj za prvo uro vzpona, torej do tistega skoka pod Velikim grebenom oz. votlin nad njim. Tudi naprej se ni zdelo, da bi bilo kar koli uničenega. Cesta v Konec je pa tudi v redu.

Midva sva bila pa v nedeljo na MMP pred dežjem, s sestopom za Akom. Nekaj slik in kratko poročilo tule.

Tudi jaz sem se v soboto čudila nazobčanim sledem predhodnikov v Šentanskem plazu. Zakaj bi kdo v trenutni oz. tedanji čofti uporabljal dereze, mi res ni jasno. Jaz sem brez težav prišla gor brez (in s cepinom na nahrbtniku, da ne bo pomote), pa se mi ni zdelo niti najmanj tvegano. Še največja nevarnost je bilo ugrezanje do pasu v vršnem delu ...

Mi smo bili januarja, pred sneženjem. Koča je izgledala zapuščena.

Za Snežnik ne vem, med prazniki pa smo bili na sosednjem, hrvaškem Snježniku. Vse je bilo kopno, le nekaj zaplat snega okrog vrha. Vsa zimska oprema bi bila odveč. Predvidevam, da se od takrat ni dosti spremenilo.

V soboto sva si pristop od Račkih vrat na Raduho končno privoščila tudi midva. Težko dajem objektivne ocene, ampak subjektivno - lepše poti tega težavnostnega razreda pri nas zaenkrat ne poznam! Očitno pa je tam okoli še toliko variant, da se bom z veseljem še vrnila ...

Nekaj vtisov je pa tule.

Tudi sama sem imela včeraj podobno izkušnjo. Tabla, da je parkirišče polno, je gorela tako pred šesto zjutraj kot ob enih popoldne, v obeh primerih pa je bil na parkirišču prostor. Vsaj v taki izvedbi je taka tabla torej kontraproduktivna - ne glede na to, kaj piše na njej, se očitno splača iti pogledat, ali je v Vratih prosto ... Trenutno bi bilo bolje, da je sploh ne bi bilo.

Očitno sva prva, ki sva po Igorjevem zapisu pred 8 leti obiskala to čudovito, samotno karnijsko goro. Lotila sva se je kar po Zlodejevi smeri, kot sva ji dala ime, ker gre normalni pristop očitno še bolj z vzhoda. Sicer pa je vse skupaj kar kompleksna pustolovščina, priporočljiva za vse, ki imajo radi osamljene vrhove, opuščene poti in krušljivo plezanje do II. stopnje. Pa nekaj smisla za izvohanje prave smeri morajo seveda tudi imeti.

Slike in poročilo pa na blogu.

O Semidah je v PV pisal Andrej. Sama sem o tem pisala na svojem blogu, ki je v veliki meri že pokojen, kaj bi se pa še našlo tule: https://www.mojstr.si/2010/09/leto-izpolnjenih-hrepenenj.html

Ja, žal na izbiro ture prepogosto vplivajo tudi nehribovski dejavniki, pa se potem vse ne izide v terminu, ki bi bil najboljši. Svet je res divji in samoten, tisto prečno pot proti Primožu pridem še pogledat, samo res ne poleti, hehe.

V soboto sva šli na Malo planino po gverilsko označeni poti iz Žage mimo Krvave peči in Kisovca. Zanimiv, samoten pristop, ki ga pa v tem letnem času ne priporočam. Klopov mrgoli! Več pa tule.

V soboto sva na Setičah uživala v soncu in si obenem privoščila še dvojno zanko: po vzhodnem grebenu do Krive peči in sestop skozi Vabučnikov graben. Več pa lahko preberete tukaj.

V soboto sva naredila polmaratonski krog na Mrzli gori: skozi Matkov kot gor, čez Okrešelj dol (in peš skozi Logarsko nazaj do avta). Obe poti sta normalno prehodni, pod Matkovim škafom je zoprn, a izvedljiv prehod v grapo. Bolj doživljajski zapis pa lahko preberete na blogu.

@bagi se strinjam! Je pa za tešitev korzikatožja morda bolje počakati kako leto, letos je bilo res ogromno ljudi. V Restonici smo hodili skoraj v strnjeni koloni ... Je pa res, da je bilo okoli Porta bistveno bolje. Na Capu d'Orto nas je bilo tisto dopoldne vsega kakih sedem.

Capu d'Orto (1294 m) je ne prav visok, a zelo fotogeničen vrh nad Portom na zahodni obali Korzike. Običajna pot nanj pelje od vasi Piana, če želi kdo iz takih ali drugačnih razlogov odšvicati nanj od morja, se pravi iz Porta, pa si lahko pomaga z mojim zapisom.