lijaneja - Zadnja sporočila

V tem zaporedju sva včeraj obiskala te markantne vrhove. Še dan prej je vremenar po TV obljubljal prelesten dan in nas vabil v hribe. No, jaz mu letos že drugič prisojam nezadostno oceno.
S parkirišča v Bavšci štartava z Vitom četrt pred sedmo, deset do osmih sva že pri lovski koči v Bali. Voda malo pred njo lepo curlja, tam skreneva s poti levo v gozd. Kmalu se na skalah in kamnih pojavijo oranžne packe, višje v travah jih kreator seveda ni imel več kam malat. V upanju, da se bodo megle počasi le razkadile, upočasniva tempo, pa so se le-te celo krepile, tako sončna očala, krema in arafat ostajajo v ruzaku. Tik po deseti stopiva na vrh Briceljka, upanja na lep dan je bilo vedno manj, istočasno pride na vrh mlad alpinist z druge strani, to je bil edini človek, ki sva ga ta dan srečala.
Sušenje cunj tokrat odpade. Naredim nekaj meglenih posnetkov in po trasi vzpona sestopiva do sedelca s Stadorjem. Brez ruzakov se povzpneva na njegov vrh, stezica je od vsega začetka lepo sledljiva. Spust je bil malce zoprn zaradi delno mokrih trav, težavnost dvojke ne preseže. Čakal naju je spust v kotanjo in velik ovinek proti Morežu. Jaz sem ga naredil skoraj do Konjske škrbine, Vito pa se je odločil za plezarijo, s sabo je imel vso potrebno opremo. Kljub temu sem bil na vrhu Moreža malo pred njim, saj so ga po njegovi oceni precej zadržele dve ali tri 'štirice',in jih naslednjič vsekakor ne bi ponavljal. Se je pa močno veselil Votlega vrha. Od mojega obiska je minilo že dvanajst let in dva dni, zato sva malce iskala sestop z grebena, pa je Vito hitro našel sidrišče in se spustil do sedelca. Jaz tokrat nisem imel ne ambicij, ne opreme za spust, sem se pa veselil njegovega srečnega obraza, saj je ob prvem obisku Loške stene od njenih petnajstih dvatisočakov odkljukal že najtežjega.
Kratek sestop do Konjske škrbine, kjer sem pa v odločitvah naredil veliko napako. Misleč, da je sestop čez Lepoč proti Lanževici in na markirano pot, ki pripelje od sedla Čez Brežiče enostavnejša, jo nikomur ne priporočam v kopnih razmerah, saj je tam hoja ena sama muka. Markirana pot je dokaj udobna, kratek postanek pri lovski koči, odžejam se s pristno studenčnico in čeprav je ura že pet, se vse meglice še vedno niso razšle.

Veter se je v visokogorju polegel, saharski prah več ne ovira vidljivosti, zato se včeraj spet s prvim Vandrovčkom zapeljem v Vrata. Poleg mene še pet potnikov, vsi izstopimo na zadnji postaji. Usmerim se proti Luknji, na vseh treh poteh v smeri očaka je bilo po lučkah sodeč kar živo. Prvi del poti mi s svojo svetlobo pomaga svetleča polna luna, lučko sem imel prižgano skoraj do sedla. Snem prvo banano in zamenjam majici in lahkotno zagrizem v steno. Vidljivost odlična, zrak še boljši, bojazni, da bi kaj dol priletelo, nisem imel, saj so bile 'opazovane' lučke daleč pred mano. Ko pridem prvič na sonce, kar malo postanem, tako mi je prijalo. V spominu sem imel kar nekaj zadnjih tur čez Plemenice vetrovnih ali pa meglenih.
Prvo vzpetinico na današnji turi, Glavo v Zaplanji, dosežem ravno ko njen vrh obsije sonce. Na njej se dolgo zadržim, uživam kot na plaži, s pogledom na promenado na triglavskem grebenu, na vrhu pa se je obiskovalcem že pridružila megla. Sestopim s hribčka, pod Triglavsko škrbino se spuščam po dolgem melišču ob steni Rjavca do škrbine, kjer po kratki plezariji dosežem vrh. Tukaj občasno tudi mene zakrije senca megle, sicer pa fantastični razgledi. Prvotni namen, da sestopim v Triglavski kot, zaradi šodra in strmine opustim, zato poskusim v smeri Planike in se kar namučim, preden zapustim steno. Do koče niti ne grem, ampak prej zavijem levo na pot, ki vodi na Mali Triglav. Po nekaj serpentinah jo zapustim in skrenem desno, po skalah in melišču pridem na grebenček, ki me po kakih stotih metrih pripelje na neizrazit vrh, na katerem še nisem bil - Triglavski Vogel. Mir in tišino moti ropot delavcev in strojev na Kredarici, ki je oddaljena le malo večji lučaj, ob večkratni meritvi višine, mi aplikacija vsakokrat prikaže pet metrov več, kot je na kartah. Sestopim direkt proti Planiki, v zg. delu udobno melišče, nižje pa skalna strmina z drobirjem, tako da sem se zopet kar namučil. Okrog Planike nenavadno veliko ljudi, usmerim (spustim) se še proti zadnjemu današnjemu vrhu, Mokri skali, na kateri tudi še nisem bil?? Z nje lep razgled proti Konjskemu sedlu, od kjer ljudje še trumoma prihajajo, dan pa se je prevesil že v drugo polovico. Nazaj do Planike in na Kredarico. Najprej sem imel namen iti čez Mali Triglav, ker je krajša pot, pa sem se premislil, saj sem bil pri postanku na Rjavcu kar dvakrat priča, ko je množica sprožila kamenje in sem samo čakal zvok helikopterja...
Zgoraj še zadnja malica in sestop proti Pragu, vmes me je presenetil zopet delujoč Begunjski studenček. Pri izviru Triglavske Bistrice se do pasu osvežim, ter natočim super hladne izvirske vode v prazno plastenko. Sonce me je izza luknje ravno toliko še počakalo, da sem se posušil, zadnji avtobus, katerega edini potnik sem bil, me je že čakal.

Ste imeli s seboj poleg vina še kakšna druga sredstva v primeru srečanja z medvedi, sedaj, ko še niso šli spat?

Včeraj se je po štirih dneh zaključila iskalna akcija Srbskega mladeniča pod Triglavom. Na tem mestu izrekam iskreno sožalje njegovim staršem, sorodnikom, prijateljem, sošolcem..., saj je bil v množici opisov predstavljen kot prijeten mlad fant, ki je bil na študiju v naši državi.
Kot že mnogokrat doslej, me ob podobnih gorskih nesrečah moti dejstvo, da naši mediji, GRS, PZS, RTV, pa celo družbena omrežja s podatki in komentarji ter priporočili močno skoparijo, namesto da bi podoben dogodek izkoristili za napotke in priporočila tudi za širšo javnost, da se kaj takega ne bi več zgodilo.
Na prvo mesto bi dal podatek, da se v hribe (gore) hodi zjutraj.
Če si planinec začetnik, nikar sam v visokogorje , še posebno pa ne v zimskem času, ko je dan kratek, temperature so nizke, podlaga snežena ali pomrznjena.
Pred štartom napolnjen telefon, na dnu nahrbtnika pa polnilec zanj, čelno svetilko, v zimskem času dobro kapo in nepremočljive rokavice, ter rezervno obleko, v najboljši termovki pa liter vročega čaja (jaz sem ga nemalokrat prinesel domov še polno flašo).
Pred turo je nujno spremljati ažurne vremenske napovedi (temperatura, veter, padavine), tudi še za naslednji dan.
Ob odhodu je treba vsaj nekomu od svojih bližnjih povedati kam greš, ter kje je tvoje izhodišče. Seveda se moraš te trase in cilja tudi držat.
Še veliko pomembnih stvari je, ki jih mora pohodnik za varno gibanje v gorskem svetu obvladat.
Zares mi ni jasno, kaj je pokojnemu mladeniču rojilo po glavi, da je odložil nahrbtnik in brez njega nadaljeval pot. Vsekakor pa je naredil usodno napako, potem, ko je reševalcem podal svoje koordinate, potem pa to točko zapustil...

Zares super. Lepo je videt, kako megla prekipeva nad Kamniškim sedlom.

Kdor lahko, ali hoče, pa naj plača.
To piše pod sliko. Kaj ti ni jasno?

Kar nekaj strani sem pregledal, Brane, pa ne najdem nič kaj spotakljivega. Če pa sem spregledal in nočeš, da tu razpravljava, mi prosim piši na zs.
P.s. Če misliš tisto o pivu, naj ti povem, da hribovci, ki me malo bolje poznajo vedo, da alkohola ne 'absorbiram' že slabega četrt stoletja.

Na PZS grejejo svoje 'riti' z našo članarino, in dokler bomo tako masovno polnili njihovo skledo, se ne bo nič zgodilo. Že pred mnogo leti, ko se je GRS odcepila od njih, sem opazil njihovo negativnost, do roba dolito olje pa predlanskim, ko ob 300% podražitvi parkirišč niso niti z mezincem mignili. Kimovčki, profesionalni kimovčki.

Drži, Aljoša, tako naj bi bilo etično obnašanje pri vstopu v kočo. Obstaja sicer ogromna razlika med letnim in zimskim obiskom, ko v prvem primeru niti v kočo ne moreš, v drugem pa sem bil velikokrat tudi samo jaz v njej. Tako pozimi iz spoštovanja in vljudnosti, če do mene pristopi vremenar ali vojak naročim čaj, čeprav ga imam s seboj tavelko termovko. Ker pa so se tam gor ljudje očitno zamenjali (večer pred obiskom sem namreč skušal izvedeti po telefonu, če so pod kočo potrebne derezice, pa se ni nihče oglasil), me je pri obisku ta vljudnost minila in sem prihranil tri evre.
Ti le pojdi gor (ko bodo seveda spet dobri pogoji za to) in sam presodi, če boš tem zlatarjem debelil denarnico.
Srečno!

Tudi to bi se dalo zabeležit, če bi ujel pravi trenutek, ko je veter nosil sneg in ga odložil v breg.

Volitve so pred vrati!

Zimska sezona je tu (čeprav še brez snega) in včerajšnji dan je bil pravšenj za otvoritev. Cesta je super, proti cilju smo vozili že v mali koloni. Spet sem bil v dvomih glede vremenske napovedi, saj ob pol osmih, na polnem parkirišču v Krmi ni bilo nebesne modrine. Štartam z malim ruzačkom, saj sem od zimske opreme vzel samo kapo in nekaj več cunj, zato me pri hoji ni tiščal k tlom. Z možgani 'na paši' grem pri koritu nad Prgarco kar naravnost, to ugotovim šele po kakšnih petdesetih korakih in lej ga, šmenta, ni se mi ljubilo nazaj, zato nadaljujem proti Konjskemu sedlu. Nič ne de, za kakšnih deset minut sem si podaljšal pot, razumljivo, da tam nisem srečal nobenega človeka.
Nekaj časa se zadržim pred kočo, saj je v zavetju prav toplo, ob vstopu v jedilnico me preseneti spoznanje, da se v njej nahaja le kakšnih pet ljudi - spodaj na parkingu pa vsaj 40 avtomobilov Kljub na momente močnemu in mrzlemu vetru se je očitno podalo na vrh kar nekaj obiskovalcev, ki so se premraženi vračali v kočo. Za dva pira in segedin golaž odložim 36€, h kocki grem poslikat okolico in počasi dol. Vmes se grem malo posončit na Vrh snežne konte, kjer jakno in kapo že lahko pospravim v ruzak. Ob dveh sem pri avtu, parking je še vedno poln...

Žičnica bo še lep čas v remontu, zato sem se danes odločil, da obiščem moj hrib malo drugače. Nobene časovnice ali priganjanja, štart pri Calcitu, cilj pri sp. postaji nihalke. Megla se razkadi že v Kamniku, vremenski obeti - cel dan sonce. Seveda je bilo na koncu daleč od tega.
Že kakšen teden opozarjajo ob cesti proti Primožu table 'cesta zaprta zaradi njene obnove'!!! Ker vem, da je pri nas eno napisano, stanje pa popolnoma drugačno, se vseeno namenim gor. Nobenega človeka, nobenega stroja, ura pa pol devet. Tako se dela pri nas. No, vsaj obvoznice nisem rabil delat po gozdu, saj je bila cesta popolnoma prosta.
Utaborim se na klopci pred zaprtim Jarškim domom, na toplem soncu in popolni tišini tudi malo zadremljem. Prebudi me hlad, saj so napovedano jasnino začeli prekrivati oblaki in temperatura je očitno padla. Do Gradišča se sprehodim po robu, na Zelenem robu zavijem desno, ter preko Konjščice sestopim v Dol. Tam me ogovori mlada Francozinja, saj bi šla rada z mano dol, posodim ji tudi palice. Na parkingu pri žičnici zamenjava vlogi saj me z Rent-a-carjem dostavi do Calcita.
Naj še tu omenim, da ni govora o kakšnem gozdnem poseku pri sestopu iz planine Dol, kreator tega podatka je zadevo malce zamešal.

Dragi fant, @Začnihoditvhribe, ti si naletel na poseko daleč stran od poti, ki pelje v dolino. Najbrž si, ko si zapustil travnik, nadaljeval po cesti,(sicer trenutno res po malce težje sledljivi stezici zaradi obilice listja) namesto da bi se po nekaj metrih usmeril levo in se od ceste ves čas oddaljeval, po treh minutah hoje se le-ta začne strmo spuščati. No, pomembno je, da si našel drugo pot in srečno sestopil.

Danes preverjeno - na omenjeni relaciji ni nobene nove poseke.

Po dolgem času bil danes spet gor. Cesta v odličnem stanju, vmes so zelo dobrodošla tudi nova parkirna mesta. Je pa stezica v četrti petini poti na več mestih presekana z novo cesto, ki jo tam gor gradijo. Koča je ob vikendih odprta, nimajo pa stalnega oskrbnika in se menjavajo dežurne ekipe. Do enajste ure je bilo prav prijetno toplo, snega ni na tej višini praktično več. Čaj še vedno po dva evra, 'Kljuke' se zvesto vpisujejo v svojo knjigo. Povratek je zaradi obilice listja kar zoprn in so gležnji v nizki obutvi kar na preizkušnji.

A je poseka že na samem začetku, po izstopu s travnika? Dobra rešitev za podobne primere je brezplačna aplikacija Locus Map, ki te pripelje na željeno mesto (če je dober signal in dovolj energije v telefonu)