lijaneja - Zadnja sporočila

V soboto, 21. 3. 2026 vabljeni na 34. Arničev zimski pohod na Raduho!
https://pzs.si/dogodki/24351-34-arnicev-pohod-na-raduho/

V nedeljo, 22. 3. 2026 pa na Memorial za smučko in cepin na Kamniško sedlo.
https://www.pdkamnik.si/dogodki/smucka-in-cepin-2026/

Oba dogodka sta že tradicionalna in ju ne gre zamuditi.
Prisrčno vabljeni!

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Včeraj, seveda! Bo že držalo, kar trdiš, v nedeljo in ponedeljek sem imel zahtevni tekaški aktivnosti, pa sem moral dati na brezvetrni torek kolenu nekaj počitka. No, saj tako hudo le ni bilo, kar se očitno opazi na številu slik, že med Kranjsko in Štajersko Rinko je bila razlika očitna, pri bivaku pa za kratke rokave, kot jih omenjaš.
Tudi jaz moram enkrat gor z 'one' strani. Turski žleb mi je na enem od pristopov pred mnogo, mnogo leti ponudil posebno doživetje, saj je bila pot v steni z jeklenico kar nekaj metrov v snežnem tunelu.

Lepi dnevi kar vabijo na bele vršace. Mesec (pa tudi uro) pozneje kot lani, zapustim parking pred žičnico in se podam v strmino Žmavčarjev. Pot prijetna, suha, na nekaj mestih kar preveč listja (ki je bilo ob sestopu precej moteče), nedavni močan veter je podrl tudi nekaj bokali. Neznan dobrotnik je zamenjal uničeno spodnjo jeklenico s tanko, svetlečo zajlico, upam, da bo dolgo služila svojemu namenu. Naj omenim še zgornjo - bolje se je ne dotikati! Sneg se začne malo nad izhodom iz gozda, pri votlinah. Upal sem, da bo vsaj malo pomrznjen, pa nič od tega. Namestim gamaše, udiranje do kolen, pa tudi višje. Ali odnehat, ali vključit reduktor. Na srečo ga dobro vzdržujem, višje so se razmere malce izboljšale, pod dolgo, zadnjo flanko pred bivakom si namestim tudi dereze. Groza. Do bivaka sem potreboval kar dve uri in pol. Naj omenim, da sem v srednjem delu zgoraj omenjene rahlo poledenele flanke v zadnjem momentu odskočil 'hitro približajočemu' se kamnu, ki bi bil za golen ali koleno ob stiku lahko hudo usoden. No, vsaj pri povratku te bojazni nisem imel, ker sem vedel, da bo takrat sneg že mehak in bodo kamni obtičali v snegu. V bivaku zamenjam cunje, spijem en pir, poslikam okolico in v super razmerah proti mojem venčku Rink. Ja, da ne pozabim. MALOMARNEŽ-I so zopet pustili oboja vrata bivaka odprta, čeprav sta oba zapaha lepo popravljena, le malce se je treba potruditi, da se zapah lepo zaskoči. Zares ne razumem jaz takih neodgovornih ljudi.
Če vremenarji niso zadeli temperature, so pa veter, ki je bil nad 2200 kar moteč, posebno na najvišji Kranjski Rinki, ki jo obiščem najprej. Vidljivost fantastična, oblačka nobenega, časa na pretek, zato se odločim, da obiščem vse štiri ljubice. Razen skupinice na Turski gori in mlad parček, ki je plezal v Koglu, nikjer žive duše.
Slik spet kar precej, upam, da se z njimi preveč ne ponavljam.

Še nekaj današnjih slik.

Danes je imel veter spet mlade in sem imel srečo, da ni blo treba dol pešačit, saj nihalka načeloma ni obratovala.
Že na bližnjici proti Primožu mi podrta smreka prekriža pot, višje namesto ptičjega petja, občasno tulenje vetra. Zahvaljujem se projektantu Jarškega doma, da sem lahko pol urce podoživljal poletje Popolno zavetje in toplo sonce, razen klopca bi bila lahko tapicirana.
Že na Malem Vršiču 1552 bi brez zimske kape in toplega puloverja tanko piskal, edino za prste ne najdem nobene druge rešitve, kot da jih vtaknem v hlače. Sneg lepo hrustljav, gamašice so bile odveč. Edini človek, ki sem ga danes videl na hribu, je bil upravljalec nihalke.

Mislim, da tu med šodrovci ne boš dobil koristnega odgovora. Za nas je Špik ena, Mala Ponca pa druga gora in vsaj jaz si ne zamišljam direktne povezave med obema, saj težavnost presega četrto stopnjo. Povprašaj na alpinističnem forumu, mogoče se je tam komu utrnila podobna zamisel.
Srečno!

Ta vikend je zaključek smučarsko-skakalne sezone in kot vsako leto, zopet v Planici. Dren mi ne diši, cena vstopnice še manj, zato se podam na mojo gledališko ložo, 800 metrov nad krajem dogajanja.
V izogib drenu na cesti štartam že ob pol sedmih, vendar je bila že krepko pred izvozom z avtoceste kolona, tako, da se vozim od tam, pa do Podkorena, kjer parkiram še vsaj uro in četrt. Ruzak na rame in po smučišču v strmino. Sneg tapravi, pri Mojčinem domu kratka pavza, sonce že močno greje. Med hojo po grebenu čez Vitranc me rahlo skrbi zelo šibka sled predhodnikov, ki je bila malo pred ciljem upravičena. Kljub poznemu štartu in koloni na cesti, sem prvič doživel, da sem moral zadnji del poti pregazit, snega tudi do pol metra. Vedel sem, da bom prvo serijo poletov zamudil, pa nič hudega, saj so bili fantje danes močno pod svojim povprečjem. V naslednje pol ure se je 'nakapalo' kakšnih osemnajst mladeničev, tudi že znana skupina, ki redno peče čevapčiče.
Dekleta in Nikino zmago sem spremljal že doma, saj ni bilo na cesti nobenih ovir. Upam, da si Domen do jutri opomore in ponovno pokaže tisto, kar zna.

Pozor!
Zaradi vzdrževalnih del naprave do sobote ne delujejo!!

Jaz sem nekaj prvih zamudil, pa tudi pozneje nisem bil prav reden udeleženec, tako, da sem včeraj bil v ta namen zgoraj že 24-tič.

Od zadnjega obiska je že dober mesec, današnji obisk povežem s tradicionalnim memorialom 'Smučka in cepin', ki je namenjen spominu na člane PD Kamnik, in so svojo življensko pot sklenili v gorah.
Spodaj je znak o prepovedi vožnje zasukan za 180 stopinj, zato brez slabe vesti, zapeljem mimo njega in parkiram na Jermanci v ovinku pred enakim znakom.:jezen . Tam še štirje avti, ki mi dajo slutiti, da bo v koči vsaj nekaj obiska. Sneg se začne malce pod Pastirci, že malo višje ga je toliko, da je ruševje pod njim. Dereze so ostale v ruzačku, očitno sem bil hudo počasen, saj do koče nikogar ne prehitim. Za pol urce zavzamem mesto za pečjo, malo počebljam z oiskovalci, najbolj vesel sem bil Bojča - alpinistične legende. Za rob ne grem, saj veter tako nosi sneg, da ga tudi videti ni od koče. Ob povratku srečam vsaj dvajset ljudi.

Tradicionalni zimski pohodi, katerih višek je bil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so, kot ugotavlja tudi 'pjotr', definitivno v zatonu. Eden redkih, ki se je obdržal do današnjih dni, je na omenjeno goro. Če ne bi bilo vzporedno z njim tudi smučarskega tekmovanja, bi bilo v koči na Loki (ki je glavno izhodišče za osvojitev vrha) gostov le za eno sobo kljub dokaj ugodnim vremenskim razmeram.
Kot skoraj vedno, sem tudi tokrat štartal iz Luč, v cestnem delu poti me prehiti le nekaj avtomobilov, za spremembo od lani so v zadnjem snežnem delu vidne stopinje samo enega človeka.
Sem pa opazil, da je kar nekaj ljudi pristopilo na vrh čez planino Arto, sestopilo pa proti koči, kar moram naslednjič tudi jaz poskusiti. Pogoji so bili včeraj kar ugodni, megle, sonca in vetra minimalno, rahlo sneženje pa prijetna popestritev. Odličen pasulj za deset evrov, po sobah radiatorji, kar je prijetna novost v koči.
Ob povratku čez Kranjski rak vozim v nekajminutnem močnem sneženju, kakršnega sem to zimo le nekajkrat doživel.

Dajem na vrh, da ne bi kdo zamudil.

Hujšega vetra ni, je pa hladno, krajši sončni obiski so bili prav dobrodošli. Novi sneg nad 1200m, ki ga je na vrhu slabih 15cm. Danes 'rekordni' obisk Planine, saj od Primoža do Šimnovca nisem videl žive duše. Hoja kar zahtevna, saj se je pod novim snegom prediral tudi stari.

Ob ponedeljkih imajo frizerji in hribčki malo miru. No, meni sta že enajsto leto petek in svetek enaka, ko pride neki hrib na vrsto, so zame dnevi brezpredmetni. Ne samo na hribu, mrtvilo je bilo tudi na poti do Primoža. Stezica do Mickine bajte speglana, na Pirčevem vrhu so le še sledovi ledu. Sneg se začne na ravnini pri prvi pastirski bajti, na višini 1500 metrov. Na ravnem in v osojnih legah je zjutraj trd, v prisojah pa rabiš za hojo malce več truda. Ob predvidenih temperaturah bo večinska belina na Planini vztrajala le še do vikenda.
Naj zlijem kritiko na novodobne starše, ki svojim nedobudnežem dovolijo vse, in še več. Ob poti je mulc natrgal šopek rož, za prvim ovinkom so vse žalostno ležale na tleh.

Prvih deset uvrščenih dobi tudi denarne nagrade.

Jaz pa prav uživam na njem, ki ga pa žal prehitro pobira.