lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Jaz mislim, da tam ni časovnih odpustkov.

Hvala, Marko!
Tudi jaz upam, da bo šlo vsaj še nekaj časa tako naprej. Sicer pa s pohvalami malce pretiravaš, saj omenjena tura ni nič kaj posebnega.
Srečno in varno tudi tebi.

Ker je veter odpihnil višji cilj, se zopet poslužim zlate rezerve - Vel'ke. Od opreme rabim le dve cunji, ki ju zbašem v najmanjši tekaški ruzaček in pri Calcitu vključim avtomatskega pilota. Mehanskih ovir na poti ni bilo, ptičje petje in dišeče rastje me spodbudijo, da se na cilju močno približam 'predkolenskemu' času. Privoščim si pol ure horizontale v zavetju koče, čebljanje šestošolcev mi prepreči, da bi zadremal. Ko se podam na odprto, proti Gradišču, sem zadovoljen z današnjo odločitvijo, saj so mi posamezni sunki vetra zapirali sapo in sem se moral ustavljat. Pot nihalke se je nahajala v zatišnem območju, zato obratovanje ni bilo niti malo vprašljivo. V avtobusu do Calcita edini potnik.

Matija, '83letniki spadajo že med ozkovidno generacijo, zato mu ni za zamerit.

Ni bojazni, @keti, snega ni več. Tule je slika od prejšnje srede.

Drži. Če ne bo preveč vleklo nameravam v sredo gor čez Kačji jezik. (zadnja slika)

Prvotni plan je bil drugačen, saj sem v petek na Brani ugotovil, da zadnji novozapadli sneg v visokogorju ni niti pomrznil in bi utegnil biti zahteven, zato se včeraj odločim za malo nižji hrib.
Na malem parkirišču v Kranjski gori pred mostičkom sta parkirana že dva avtomobila. Točno ob šestih krenem ob Pišnici, po dvajsetih minutah zavijem levo v strmo vlako, zrak za hojo je odličen. Pot čez Kačji graben je prijetna, jeklenice so zimo dobro prestale, bi bil pa dobrodošel kakšen manjši lisičji rep, saj kar nekaj vejic štrli čez pot. Prvi sneg srečam šele malce pred izhodom iz gozda in ker so temperature tudi ponoči pozitivne, ni bil nikjer pomrznjen. Sklenjena snežna odeja se začne šele na 2200 metrih, navežem si dereze, čeprav bi šlo tudi brez njih. Plezalni del Špika je popolnoma kopen, ravno tako tudi vrh. Zgoraj se zadržim v družbi šestih planincev kar nekaj časa, saj ni mraza in je veter minimalen. Med obiskovalci spoznam prijetno in zgovorno gospo iz Škofje Loke. Ob sestopu se je sneg že toliko ojužil, da je bilo drsanje po njem pravi užitek.
Zaključek v Jasni, kjer mrzla snežnica ne dovoljuje prav dolgega namakanja...

Razjasnitev je bila napovedana šele tekom dopoldneva, zato štartam z Jermance relativno pozno za v hribe. Cesta v dobrem stanju, pot še lepša. Dober filing in z lahkim ruzačkom sem v dobri uri pri koči. Zunaj vleče, zato koristim za en šluk in preoblačenje zimsko sobo, kjer malica tudi četverica planincev. Na poti do Brane so še trije snežni jeziki in krajše snežišče, kjer priporočam vsaj cepin. V vertikali je do 'strehe' še par manjših snežišč, ki pa niso ovira, problematično je edino čisto zadnje, ki je zelo strmo, ravno tako tudi skala poleg njega, zato že kakšnih 30 metrov prej skrenemo desno po nezahtevnih suhih skalah, in dosežemo prej omenjeno streho in s tem izhod iz vertikale malce nižje kot sicer.
Meglice na vrhu so še kar vztrajale, jaz pa ne prav dolgo, ko s kavko sneva sendvič, se od vrha oba posloviva. Za dol je bil sneg še mehkejši, v nekaj toplih dnevih, ki jih obetajo, ga bo pobralo.

Včeraj štartam od Calcita kakšno minuto prej kot po navadi. Zahotelo se mi je hoje, zato po 'obvozu' čez Pirčev vrh, pa tudi po Planini sem kolovratil vse tja do Bukovca. Strava mi je namerila skoraj 1400 višincev. Z novimi alpha crossovkami lahkotno po razmočeni trasi nad Primožem, pljuča uživajo z ravno prav hladnim 'gorivom'. Pred Jarškim mrtvilo, na klopci v samih spodnjicah zaležem v toplem soncu.. Novega lastnika zaenkrat še ni gor, se pa poraja vprašanje odprtosti (rentabilnosti) teh treh domov, saj se obeta trimesečna zapora ceste do Kranjskega raka, od kjer 'salonarčki' najraje pristopajo na planino. Tujci bodo seveda še naprej 'žičničarji', ki bodo zmogli le do Zelenega roba, prej omenjeni domovi pa bodo samevali. Tako se gremo pri nas turizem.

Nobenih hudih nalivov ni bilo v kratkem, tako da kar korajžno gor!

Nima imena, Boštjan. Tudi koto, ki bi bila primerna njegovi višini, ne najdem nikjer zapisano. Bom šel letos gor, pa izmeril. Upam, da tistih par metrov ne preseže dosti trojke.

Hvala, Marjan. Vidim, da piše IV+, nič ne bo z obiskom.

Za praznični dan, ki ga je moja generacija praznovala v polni meri, se odločim za obisk meni tako ljubega hriba. Ker so vremenarji grozili že z zgodnjo dopoldansko meglico, štartam od žičnice že ob šestih, kljub temu so tam že štirje avti. Temperatura idealna, steza suha, na sedlu, kjer zamenjam majici začuda nič ne piha. Sem jo pa brez daljšega postanka popihal gor ker vem, da je hoja po trdem snegu desetkrat lažja, kot v predirajočem. Začne se malo nad odcepom za Kočno, sneg fantastičen, kot v dobri, pravi zimi. Skale pokrite, brez vijuganja in ustavljanja lepo po konicah derez. Vendar lejga, šmenta! Tam kjer bi moralo biti po mojem mnenju najtrše, je trda skorja popuščala in zadnjih dvesto višincev ni bilo nič kaj užitnih Na vrhu sta se že izmenjevala sonce in meglice, sendvič je ostal v ruzaku in ga zaužijem šele na suhih skalah, tik pod streho, kjer je bilo sonca več. Mimo gredo tudi že prvi pohodniki, ki sem jih zapustil na sedlu. Koča je bila začasno odprta, nad njo so nameščali sončne celice, ki so jih jeseni odstranili. Na sončni klopci malo zaležim, saj ne bi bil rad doma že pred kosilom.
Dol počasi, saj me ob sestopih koleno vedno znova opozarja, da ne zmore več.
Začuda je dom v Kamniški Bistrici spet odprt in se točen pir ravno prav peni...

Včeraj je bil pravi dan za skok gor. Strmina do ceste po gozdu mastna, palice so odlična pomoč. Krave in konji se že pasejo, samopostrežni čajček na razpolago. Manjkalo je le sonce za dremanje na klopci tik pod vrhom.

Že kar malo slabe vesti imam, ko vidim datum zadnje objave. No, moj hrib še stoji, vsaj enkrat tedensko utrjujem njegove stezice, barve na hribu se menjavajo, močno upam, da se bela ne pojavi več, saj je do prvih štirinožnih obiskovalk le še kakšen teden. Za popestritev sem v sredo pristopil čez Dol, trava je tam že dokaj visoka, vendar krav tudi tam še ni. Upam, da se bo na tej poti v kratkem pojavil kakšen markacist z 'orenk' motorno žago, saj je na poti kar nekaj 'lesenih' preprek. Tokrat sem si 'prerezano' kočo na Konjščici malo bolj ogledal in brez strokovne ocene ugotovil, da jo bo treba do tal podreti.
Malomarnost glede voznega reda nihalke ostaja ""na visoki ravni"".

1500!