lijaneja - Zadnja sporočila

Včerajšnjo pot sem imel v planu že kar nekaj let, končno je prišel dan uresničitve. Kaninu, Mrzli gori in Kanjavcu sem dodal še eno 'long' izvedbo. Pot dobro poznam, tudi glede opreme se nisem uštel, saj je Planjava ob tem času ponavadi še vedno zimska. Cepin 'skrijem' v ruzak, da se eventuelnim jutranjim pohodnikom Primoža ali Vel'ke izognem komentarjev. No, teh prav veliko na poti ni bilo, saj sem štartal iz Stahovice že ob petih. Gojzarji in težak ruzak s supergami in ledvičko seveda niso primerljivi, zato Gradišče zapustim šele po treh urah. Spustim se do Dola in ponovno v breg - na Konja. Hoja po gozdu užitek, za kratek čas se ustavim pri Mlakarjevi bajti, na sončnem Konju pa vsaj četrt ure. V ruzak pospravim palice in se ob dobro vzdrževanih jeklenicah spustim do Presedljaja, vmes srečam pohodnika. Tretjič v breg, tokrat le za 300 višincev. Ta pot se kot ponavadi zelo vleče, ruševje je lepo obrezano, sneg le še v vrtačah. Pri studenčku, ki je nekje na četrt poti do Praga se odžejam. Voda tako hladna, da sem moral pri petem 'kravjem' požirku odnehat, ker me je že zapeklo grlo. Kratek spust do Korošice in ker Mojce ni bilo, da bi me postregla, močno olajšam vsebino plastenke, da bi bil za naslednjih 550m ruzak čim lažji. Od Sedelca pristopita dva mladeniča, par besed in že sta na poti proti Pragu. Do vrha Ojstrice skoraj ni bilo treba stopiti na sneg, začele so se preganjati meglice. Vrh pa kot na morju. Toplo, brez vetra, v samoti uživam vsaj pol ure. Se pa Planjava ni niti enkrat prikazala.
Pri sestopu na prvem odcepu zavijem proti Škarjam, nekaj megle, nekaj snega, po nerodnosti mi po strmini zdrsne palica. Draga, štiridelna, na srečo ni bilo treba daleč dol. Od Škarij naprej se razmere slabšajo, megla, s snegom so zalite velike površine, v nekem momentu izgubim orientacijo. Reši me Lucus Map, vidim, da sem se od poti kar precej oddaljil. Malo po strmem snegu in skalah, iz 'Debelega snega' pridem ven v bližini Srebrnega sedla. Vsaj ura in nekaj dodatne moči je šlo po zlu. Tu snega ni več, se je pa zbudil mrzel in močan jugozahodnik, ki se do vrha Planjave močno krepi. Nekaj posnetkov, preden mi zmrznejo prsti in nov incident. Z glave mi veter spuli dobro zasidrano kapo s šilkom, odloži jo 40cm pred prepadom. Spet sem imel srečo Že tretjič se vpišem, knjižica nova, skrinjico dobro zaprem. Iz neprijaznega vrha hitro sestopam prav zimsko oblečen, malce se zamudim pri Hillarijevi stopnji, kjer sneg ovira lahek prehod. Nekaj gibov trojke po skalah in že sem mimo. Kot bi odrezal je tudi veter pojenjal, za trenutek se utavim šele na vrhu Sukalnika. Hitro spoznam, da je bila odločitev o cepinu na mestu, saj je prečenje snežne strmine v dveh grapah brez njega zelo riskantno. Še sprehod do Kamniškega sedla, kjer spregovorim nekaj besed s prijazno mladenko in še zadnji, najtežavnejši del-sestop do Doma v Kamniški Bistrici. Malce planiran avtobus sem zaradi mnogih peripetij zamudil za dve uri in pol.

V soboto, 21. 3. 2026 vabljeni na 34. Arničev zimski pohod na Raduho!
https://pzs.si/dogodki/24351-34-arnicev-pohod-na-raduho/

V nedeljo, 22. 3. 2026 pa na Memorial za smučko in cepin na Kamniško sedlo.
https://www.pdkamnik.si/dogodki/smucka-in-cepin-2026/

Oba dogodka sta že tradicionalna in ju ne gre zamuditi.
Prisrčno vabljeni!

Pol leta Gospodovega je že mimo, moja statistika kaže št. trideset. Danes lahkih nog v svežem jutru, ne ljudi ne rožic le ptički so me spremljali do izhoda iz gozda. Po Lidijinem hladnem pivu in v suhih cunjah z Jarškega turistično po grebenu na Gradišče. Tam večinoma tuji turisti, opoldne z nihalko zapuščava Šimnovec le dva, v avtobusu do Calcita sem sam. Dežja ni bilo ponoči ne doma, ne tam, je bilo pa občutno hladneje, kot prejšnje dni.

Hja, vsako pomlad imajo mlade.

Misliš Skodlco 1919 blizu planine Lopučnice na Komni?

Danes kondicijska turca tja gor. V izogib vročini štartam od lovskega doma že ob pol sedmih, pa mi sonce prvič posveti v oči šele ob zaključku ruševja. Nizka oblačnost je več ali manj vztrajala, Julijci so bili ves čas zakriti. Ko pridem na vrh in gledam proti Avstriji me je rahlo 'segrelo' ob misli na lansko doživetje. Ljudi ne na vrhu, ena in druga koča popolnoma prazni. Pred vhodom v Prešernovo je 'zrasla' čudovita terasca z ličnimi novimi klopcami. Pošpegat sem šel tudi v Valvazorja, pa sem dobil občutek, da je oskrbnik še sam sebi odveč. Pri Završnici vse zagrajeno, malce me spominja na Gonars. Da ja ne bi pustil avta na napačnem mestu ali poteptal travnika.

Ni blema. Kdor dela, greši. Je pa dobra ideja in boš marsikoga vzpodbudil za večji obisk naših gora. Očitno si za množico podatkov potreboval ogromno časa in znanja. Jaz niti ne vem, če bi znal zadevo uporabljat brez 'upustva za uputrebu' in spisek razširil vsaj na 406, bi se še jaz aktiviral. Na netu obstaja kar nekaj podobnih hribovskih vzpodbujevalcev, jaz sem se že pred leti 'priklopil' na neki svetovni link, kjer si beležim vsa moja hribovska dogajanja.
https://www.peakbagger.com/climber/climblistc.aspx?cid=32409&__cf_chl_f_tk=qDKBIRjlftP66f4bcXbTx44a0qMQkdBe_lMfAx6Si_k-1782759997-1.0.1.1-.Jr.xYu2M117ccCsxmlR1RnZlmTbuNLJNXhK_eEs4.0

Zihr je bil na delu pastir, da se njegove krave ne bi opijale. Zares bedno dejanje.

Jaz za kaj več kot sem gor nisem bil pri volji, je bil pa že čas, da spet malo pretegnem noge. Na Gospodov dan sem pred Calcitom komaj še dobil prostor, od Primoža se že trumoma vračajo ljudje??. Tudi na Planino jih je šlo nekaj, vendar pri Jarškem, kjer imam postojanko, več ali manj mrtvilo. Razumljivo, saj je od Gradišča, kamor se po zraku pripeljejo (tuji) turisti, pa do teh treh gostiln peš očitno predaleč in si bodo morali umisliti kakšen vlakec za povezavo teh dveh destinacij, ki bi vozil na višku sezone ali vsaj ob lepih vikendih.
No, mene se to ne tiče, še rajši imam samoto in to zimsko z rahlim metežem Ukinili so celo gugalnico na Gradišču, kjer se je gugalo staro in mlado, kiosk na Šimnovcu, ki že lani ni več deloval je podrlo letošnje neurje... Pri nas se zares nič ne splača.
Pa nekaj sličic, da ne bom samo nakladal.

Ja, pa ni še nič siv. Je lepe zelene barve.

Ja, preveč si se desno držal. Jaz sem sestopal s KŠ direkt po sredini (nikjer ne preseže dvojke) na Prode, ko sem se iz njih povzpel na Vrh nad Mužiči. Mimogrede, lepo si jih ujel na sliki. (Mužiče)

Hvala, fantje!
Kar dela človek z veseljem, ni težko.
Matjaž, kolikor te poznam iz skupnih tur, so zate Rokavi izvedljivi, tudi previdnost je tvoja vrlina, le poskusi, dokler si še mlad!
Ja, Drago, zaradi tegale Rokava, sem moral po skoraj šterdesetih letih spet obnavljat 'štrikarska' znanja. Ker v snegu štrika nikoli ne uporabljam (možne poškodbe z derezami) me bo le-ta zagotovo preživel.
Jurij in Janko sta bila zares dobra sopotnika, prav vesel bom, če me bosta na stara leta kdaj povabila na kakšno krajšo zahtevnejšo turco.
CD247, če je težavnost Triglava ocenjena z enko, Škrlatice z dvojko, Visokega Rokava s petko, prisodim omenjenemu grebenu dvajsetico.

Super, Jure! Kaj pa regeneracija? Meni je danes šele v zadnjem delu normalno zalaufalo proti Vel'ki.😊

Pazi pri zadnjem klinu, preden smer zavije levo na najbolj atraktivni del, saj ima letos že vsaj 5cm prostega hoda. Že lani sem opozarjal nanj, letos je stanje veliko slabše. Klina ne smeš vleči proti sebi, nanj se opri le vertikalno. V nasprotnem primeru ga bo nekdo z malce večjo silo popolnoma izvlekel in z njim hrbtno odletel v globino.

Lepo si se potrudil s statistiko. Malce sem pošpegal v moje podatke, pa takoj ugotovil, da imava različne kriterije. Kot sem nekje že omenil, je zame slovenski dvatisočak hrib, gora ali vzpetina, ki ima določeno višino in vsaj na kakšnem zemljevidu tudi ime. Poglobil sem se le v Julijce in naštel 41 vrhov, ki jih ti nimaš na spisku, si pa pomotoma dal nanj Dovško malo Kepo in Pungrat.
Lepo bodi!
Tone

Včeraj se je v čudovitem dnevu zgodila še lepša tura. Tako zgodaj mislim, da smo začeli turo le še v Jugovo grapo pred slabimi tridesetimi leti s pokojnim Tomažem Vrhovcem. Nudena mi je bila absolutna komoditeta - prevoz od hišnega praga do rampe pred Aljaževim domom, štrik v Jankov ruzak, Jurček se mi celo ponudi, da mi tovori tavelko flašo vode, kar sem seveda zavrnil, ja kakšen hribovc bi pa potem izgledal? Ja, celo dva fanta sta mi tokrat asistirala in to zelo prijetna in prijazna. Žal mi je le to, da na ta dan nekako nisem imel pravega filinga in svežine, ter pričakujoče telesne moči, saj tudi moč rok cel dan ni bila na mestu. Upam le, da je vzrok prezgodnje vstajanje in izpustitev zajtrka Kakorkoli že, od moje zamišljene časovnice pohoda ni bilo prav veliko odstopanja, najbolj sem se bal povratka od bivaka dol, kljub temu bi ujeli predzadnji avtobusni prevoz, če bi bili vezani nanj.
Čelke ugasnemo po dobri pol uri hoje, proti bivaku nismo nič zavili, okno je bilo zaprto. Prvo flašo tekočine vtaknem pod sneg pol ure pred Škrlatičinim meliščem. Pri balvanu pod njim male oduškam. Dve dami po njem že sestopata, malce pozneje ugotovim, da sta zelo gajsni. Pri prvi jeklenici odložim palice, kar je vsekakor napaka, saj me čakata še dva strma vzpona, to mojo neumnost ublaži jurček in spet sem na konju. Na Škrlaticini rami kratek postanek, ter spust v Kotel, kjer zamenjam cunje in dam v 'hladilnik'še drugo flašo. Vstop v steno zadenemo v prvo, na sedelcu med Rokavoma (2520m) smo že pred deveto uro. Jaz s skoraj praznim ruzakom brez večjih težav preplezam tudi težje odseke, smer nam lepo kažejo možici in vsako leto več štantov, ki se že od daleč lepo svetijo. Na vrhu si vzamemo čas, saj nas le-ta nikamor ne preganja. Prvič, kar hodim sem gor si nadenem pas, štrik uporabimo na treh raztežajih, fanta lepo poskrbita, da je na meni oprema intaktna. Sonce močno pripeka, komaj čakam, da se poženemo v steno srednjega Rokava, kjer je plezanje v senci po hladni skali pravi užitek. Žal kratko, ali sladko. Malce me je namučil sestop s sedelca - mali oprimki, slabi stopi. Žal je sidrišče le v zgornjem delu, spodnji del, kjer bi bilo (zame) nujno potrebno, pa ga najbrž zaradi sestave kamnine ni moč narediti?? Pod steno se v snegu lepo ohladim in po strmem melišču oddrsam do popolnoma suhih cunj v Kotlu. Ponovno v breg, mladca, polna energije 'pošljem' še na vrh Škrlatice, da se ne bi preveč dolgočasila Sledi dolg sestop, najprej do bivaka, vmes poberem le na nekaj stopinj ohlajeno tekočino in počaaaaaasi proti avtu.
In štrik je spet doma, negotovost naslednjega izleta z njim pa se iz leta v leto povečuje.

Ooo, idealno. Najlepša hvala za slikco. Snegec prav do podnožja sedelca. Pa kdaj drugič. Za v četrtek imam že nosača štrika zagarantiranega.

Hvala, super. Da bo ob povratku pir lepo ohlajen