lijaneja - Zadnja sporočila

Vreme v hribih briljantno, dnevi so še dolgi, zato se odločim za brezpotni venček gora v kraljičinem kraljestvu.
V jutranjem kombiju ni drena, je bil pa na parkirišču v Vratih, vsaj vsaki tretji avto je bil razsvetljen, okrog njih pa mrzlične priprave planincev za na pot. Upal sem, da bo vsaj kakšna lučka skrenila desno proti Šlajmerju, pa nič od tega, jaz pa letos že tretjič na to pot. Polna luna, vendar v gozdu daje premalo svetlobe, zato slabe pol ure koristim lučko. Štirka še zaprta, tudi še s Kuclja (2372), kjer si privoščim prvo daljšo pavzo, ne zasledim nič 'živega'. Tam se hribovsko opremim, se spustim na melišče in po drugi strani gor do prvih skal Rakove špice. Malce navpično, potem pa daaaleč desno po skoraj neprekinjenem melišču, kjer poiščem prvo primerno mesto, da skrenem proti grebenu. Skale pošodrane, oprimki majhni, tako, da sem se kar zamudil, preden dosežem vrh. Nazaj skoraj po isti trasi, Škrlatici sem se še malo bolj približal, kot pri vzponu, saj so me premamili možici. Najbrž skrbi zanje alpinist, ki je gor prinesel knjižico in je kar nekajkrat vpisan, od leta '21 so popisani štirje listi. Spustim se do najnižje točke kjer je še sneg, se umijem, odžejam in dopolnim z njim plastenko. Po strmem melišču dosežem stezo za Rdečo škrbino, v petminutni plezariji brez ruzaka sem že na Rogljici, kjer v pol ure na lepi skali posušim prav vse cunje.. Počasi dol, oprtam ruzak in sprehod do Dolkove špice, kjer se mi pridruži prijazna gospa. Malo počebljava, ona nazaj, jaz pa po grebenu proti Spodnji Dolkovi špici. Zopet sem nekajkrat meril višino z aplikacijo Locus Map, ki se je z 2538 metri kar precej približala številki na kartah.
Še zadnji del sestopa, kjer pa je z vso močjo spet udarila moja hiba z orientacijo in spominom , kar potrjuje podatek, da sem namesto z avtobusom ob petih, parkirišče zapustil s kombijem ob sedmih.....

Včerajšnjo pot sem imel v planu že kar nekaj let, končno je prišel dan uresničitve. Kaninu, Mrzli gori in Kanjavcu sem dodal še eno 'long' izvedbo. Pot dobro poznam, tudi glede opreme se nisem uštel, saj je Planjava ob tem času ponavadi še vedno zimska. Cepin 'skrijem' v ruzak, da se eventuelnim jutranjim pohodnikom Primoža ali Vel'ke izognem komentarjev. No, teh prav veliko na poti ni bilo, saj sem štartal iz Stahovice že ob petih. Gojzarji in težak ruzak s supergami in ledvičko seveda niso primerljivi, zato Gradišče zapustim šele po treh urah. Spustim se do Dola in ponovno v breg - na Konja. Hoja po gozdu užitek, za kratek čas se ustavim pri Mlakarjevi bajti, na sončnem Konju pa vsaj četrt ure. V ruzak pospravim palice in se ob dobro vzdrževanih jeklenicah spustim do Presedljaja, vmes srečam pohodnika. Tretjič v breg, tokrat le za 300 višincev. Ta pot se kot ponavadi zelo vleče, ruševje je lepo obrezano, sneg le še v vrtačah. Pri studenčku, ki je nekje na četrt poti do Praga se odžejam. Voda tako hladna, da sem moral pri petem 'kravjem' požirku odnehat, ker me je že zapeklo grlo. Kratek spust do Korošice in ker Mojce ni bilo, da bi me postregla, močno olajšam vsebino plastenke, da bi bil za naslednjih 550m ruzak čim lažji. Od Sedelca pristopita dva mladeniča, par besed in že sta na poti proti Pragu. Do vrha Ojstrice skoraj ni bilo treba stopiti na sneg, začele so se preganjati meglice. Vrh pa kot na morju. Toplo, brez vetra, v samoti uživam vsaj pol ure. Se pa Planjava ni niti enkrat prikazala.
Pri sestopu na prvem odcepu zavijem proti Škarjam, nekaj megle, nekaj snega, po nerodnosti mi po strmini zdrsne palica. Draga, štiridelna, na srečo ni bilo treba daleč dol. Od Škarij naprej se razmere slabšajo, megla, s snegom so zalite velike površine, v nekem momentu izgubim orientacijo. Reši me Lucus Map, vidim, da sem se od poti kar precej oddaljil. Malo po strmem snegu in skalah, iz 'Debelega snega' pridem ven v bližini Srebrnega sedla. Vsaj ura in nekaj dodatne moči je šlo po zlu. Tu snega ni več, se je pa zbudil mrzel in močan jugozahodnik, ki se do vrha Planjave močno krepi. Nekaj posnetkov, preden mi zmrznejo prsti in nov incident. Z glave mi veter spuli dobro zasidrano kapo s šilkom, odloži jo 40cm pred prepadom. Spet sem imel srečo Že tretjič se vpišem, knjižica nova, skrinjico dobro zaprem. Iz neprijaznega vrha hitro sestopam prav zimsko oblečen, malce se zamudim pri Hillarijevi stopnji, kjer sneg ovira lahek prehod. Nekaj gibov trojke po skalah in že sem mimo. Kot bi odrezal je tudi veter pojenjal, za trenutek se utavim šele na vrhu Sukalnika. Hitro spoznam, da je bila odločitev o cepinu na mestu, saj je prečenje snežne strmine v dveh grapah brez njega zelo riskantno. Še sprehod do Kamniškega sedla, kjer spregovorim nekaj besed s prijazno mladenko in še zadnji, najtežavnejši del-sestop do Doma v Kamniški Bistrici. Malce planiran avtobus sem zaradi mnogih peripetij zamudil za dve uri in pol.

Tomo, če bi štartala zjutraj že s kombijem, bi vaju grelo sonce šele na Grlu. Na Brinovi glavi sem v četrtek sestavil klopco, nekdo jo je namreč polovico zabrisal v ruševje.

Si pa skrivnosten, kam se boš podal!
Prav vesel bom poročila s ture, Nejc!

V Vandrovčku sem še s tremi mladeniči, ki gredo na Stenar, voznica me odloži na predzadnji postaji, tako, da se moram kakšnih štiristo metrov vračat po cesti. Pot že dobro poznana, pravočasno je treba skrenit na grebenček, prvo pavzo naredim na Brinovi glavi. Strmo melišče malo zacompram, pa gre takoj lažje. Senca je dolgo zaveznik, mislim, da sem po soncu hodil do vrha skupno le kakšne pol ure. Na vrhu popolno brezvetrje, soncu se nastavljam v samih spodnjicah. Čeprav je ob prihodu ravnokar odbila šele osma, imam v petdesetih minutah žehto suho. Ker je dan še mlad, splezam še na vrh Kopic (2399), na travnati Šplevti si privoščim krajše poležavanje, zamikal me je Mali Matterhorn, zato obiščem še njega. Zanimivo, da je bil tako kot v ponedeljek, zadnji hrib najzahtevnejši. Vsem stezicam se da lepo slediti, še najslabša je pod meliščem ekspress od studenčka dol, (prav zanimivo, da v tej suši še prav lepo curlja, flašo se da petkrat hitreje napolnit, kot v ponedeljek na snežišču) kjer se po gozdu stezica izgublja. Listja je na tleh več kot oktobra, kar zmanjšuje vidljivost steze, pa še drsi po njem. Na par gorah sem opazil nekaj življenja, na Dovškem križu pa je bil poleg mene le še en mladenič. Ob povratku bus poln, ovinke je obdelal kot kakšen ferrari.

A si videl, Jurij? Sta tvoji dekleti povzročili kar malo nevihto!

Po slabih štirih kilometrih makadama zakorakam malce pred pol šesto v še en super dan. Tam le štirje avti, le eden ima še mlačno havbo. V izogib kiksu pri zadnjem obisku tukaj, vključim za kratek čas čelko, da pravočasno skrenem levo, saj ne bi rad prišel prav do slapa, kot se je zgodilo zadnjič. Studenček pri odcepu za Macesnovec je bil le še kapljajoč, sonce se pokaže četrt ure nad odcepom za Luknjo peč. Pri Debelem kamnu je čas že za drugo banano, odcepa za Vrbanovi špici in Staničev dom sta hitro za mano. Palice zložim šele nad meliščem pod steno Rjavine, plezarija v senci in prijetnem hladu me kmalu pripelje do sedelca (2480). Z 'glavo na paši' skrenem desno, kmalu se mi je posvetilo, da je glavni vrh levo in sem kiksnil. Nič hudega, deset minut gor ali dol, dan je dolg. Zgoraj si privoščim dolgo pavzo, oblačka nikjer nobenega, čeprav je ura še krepko pred deveto, je sonce močno, po skalah razstavim mokre cunje. Ker je to visok razglednik poslikam vse možno. Na zahodnem vrhu se ustavim le za kratek čas, do vrha Rži porabim kar uro dvajset, saj sam sestop do Dovških vratc zahteva veliko previdnosti. Tudi tu se utaborim kar za nekaj časa, s Kredarice se sliši glasno govorjenje. Do Staniča ni daleč, mladenka lupi krompir, prijazen kuhar čaka goste na klopci pred vhodom. V kočo niti vstopim ne, če je bil radler že leta '24 7€, je letos zagotovo najmanj osem.
Nad očakom se nekaj kuha, kar hitro se usmerim proti Visoki Vrbanovi špici, ki je pravo nasprotje nižje sosede. Med uživanjem v plezariji slednje, sem si za naslednjič zadal obljubo da preštejem skobe, saj število le-teh zagotovo ni primerljivo z nobeno našo drugo goro. Oblaček s Triglava je poslal par kapljic dežja, ruzak zaščitim s futrolo, vendar nič od tega, sonce pa je bilo le zastrto skoraj do sestopa s Spodnje špice. S tajajočega snežišča dopolnim plastenko (0€), saj je spodnji izvirček presahnjen.
Turo (izkušenim gornikom) lepo priporočam, železje na Rjavino iz Pekla je v odličnem stanju, ravno tako je lepo poskrbljeno na SVš, kjer je bilo pred kratkim obrezano tudi ruševje. Dom bo odprt do zadnjega septembra, v primeru slabega vremena pa ga zaprejo deset dni prej.

Če bi v četrtek to vedel, bi pa nazdravil na račun Hanzija.

Meni pa ta spisek ni najbolj jasen, oz. kako natančno je to skeniranje. Omenjaš prominenco 30 metrov, na spisku pa imaš dvojne (celo enako visoke) vrhove, kot so Kanjavec, Rjavina, Planja..., ni pa, če naštejem samo nekaj najvišjih : Mali Triglav, Rjavec, Mali Oltar, Široka peč...
Tudi Dovški križ ti je digitalni relief znižal za 25 metrov?
Ah, ne, sedaj vidim, da je dvakrat pisan.

V polsvitu pred Kočo na gozdu kakšnih šest vozil, tako da komot privežem še svojega konjička. Lučka ja ostala v avtu, saj bi mi predstavljala le balast v ruzaku, tako kot cepin, ki ga nisem rabil. V prijetni svežini se hitro znajdem pod steno, pospravim palice in nadenem čelado. Skoraj obveznega tuša tokrat ni bilo, tudi sneg v Hudičevem žlebu ne predstavlja več nobenih ovir. Jaz ga odspodaj obvozim in takoj v breg po strmi suhi skali. Ves čas prijetna senca skoraj do vrha gore - priporočam v teh vročih dneh. Dobre tričetrt ure pavze in po grebenski dol. Vročina je že kazala zobe, med čakanjem na avtobus se je stemnilo in zabliskalo, po petih minutah vožnje pa že ulilo.
To je bila spet ena poznopopoldanska nevihta točno ob 12.05h. Če bi imel avtobus še nekaj dodatne zamude, bi bili vsi čakajoči nanj lepo oprani, saj tam ni nobenih nadstreškov. Sicer pa užas, užas, bi rekli naši južni sosedje. Zgoraj kar trije varnostniki odganjajo vozila, ki hočejo tam parkirati, med vožnjo sem hitro dojel zakaj zamuda, saj je promet za gor in dol ena sama nepretrgana kača. Vsedem se v lepo ohlajen in opran avto pri 22tih stopinjah, med vožnjo mimo Kranja jih je bilo že 38,5.

Ni sile, Jurij! Prste - dlani si že dva dni celim od ostrih skal s ture. Ne bi ti rad kvaril veselja do Rakove špice. Če bi bilo moč kam umestit sidrišča - le trije raztežaji in bi bil na vmesnem melišču, tako pa...
Zagotovo pa prideva z ženo na razstavo tvojih del v Mestno hišo.

Le kaj bi jamral, če nič ne pomaga. Kot veš, sem v času covida močno poškodoval koleno. Rešitev mi je bila gibanje, gibanje, gibanje..., da vsled izgube hrustanca okrepim vezi, kite, mišice okrog kolena. Že peto leto se od Šimnovca vozim dol z nihalko, gor pa špon s palicami, v supergah, z lahkim ruzačkom. Koleno sem utrdil do te mere, da ob nespremenjeni telesni teži in lahkim bremenom ni večjih težav, pojavijo se pri daljših sestopih z obremenitvijo s težkim ruzakom. Tam sem lahko tudi do 50% počasnejši, kot pri vzponu. Po taki turi dam kolenu (nom) vsaj dva dni počitka, pa če je še tako lepo vreme.

Drago, po tisti gredini sem tudi šel, kar je šala mala. In z nje po melišču direkt do snega (še zdej se praši). Težava so rolerji po grebenu in sestop do gredine, kvalitetnih oprimkov praktično ni. Med slikama 28 in 29 je 1h28min.
Hvala, Maks! Kot sem ravnokar odgovarjal Dragotu, na tem hribu ni zame več kruha. Kot vidiš, je sestop časovno absolutno predolg, pri vsaki stopi čiščene peska, preizkus čvrstosti vsakega oprimka...vendar tako je, če hoče človek še kdaj kam. Drago je seveda alpinist in še vedno gibčen kot maček, za to gleda lahko na celotno stvar malce drugače. Žal, Maks, začel sem delat rdeče pike, ki bo pri tej gori in pri sestopu s Spodnje Dolkove špice, za vedno obveljala.
Tako kot praviš, Hamo. In ta mikro lokacija je res tako majhna, da ne rabiš delat prav nobene študije. Seveda pa ne smeš takoj v skalo, prej narediš po ravnem štiri korake.
Filip, zate pa vem, da si sposoben priplezat gor z južne strani, z melišča, tako, kot sem jaz prvič pred enaindvajsetimi leti.

Lepo si "jim" povedal, Vinko! Tisti, ki se zgovarjajo na prominence, iščejo v njih potuho in neke vrste zadoščenje. Tvoj tretji stavek je zakon. Kdor išče le 'svoje' dvatisočake pa tudi prav, čeprav dvomim da ne bo občutil - nekje globoko - vsaj kanček grenkobe.

Da ne odpiram nove teme, dodajam naslovu še Dovški Pihavec, Kriški rob, Šplevta 2382 in Planja.
Jutranji kombi je postalo že moje tradicionalno prevozno sredstvo v Vrata. Četrt do pete v kratkih oblačilih in prižgano čelko štartam izpred Doma. Do odcepa proti bivaku pod Luknjo mi sledi mlad tujec. Tam snedem banano, pospravim lučko (ki bi jo lahko že četrt ure prej)in skrenem proti Sovatni, tujec pa nadaljuje proti Luknji. Naj omenim, da je studenček v Bukovlju popolnoma usahnil. V dolgo strmino z dobrim tempom, saj me ruzak obremenjuje le z vodo in nekaj cunjami. Tudi sonce mi je šlo na roko, saj se je prikazalo šele četrt ure pred vrhom Stenarja, s tem, da sem stopil še na Dovški Pihavec, ki je čisto ob poti in je bil tudi še v senci. Preoblečem se v dolge cunje (zaradi sonca in nekaj odsekov plezarije), na nobenem vrhu še nisem zaznal prisotnost ljudi. Kar razumljivo, saj ura niti osem še ni odbila. Spust do Stenarskih vratc in na Križ, ker tam že dolgo nisem bil, se dodobra razgledam z njega. Kratek spust do Bovških vratic, stezo kmalu zapustim in se zapičim v travnato strmino Kriškega roba. Od tam fascinanten razgled na Indijanca, ki bi ga lahko dosegel v dobri pol uri, tako sem bil pa spet preveč boječ glede sestopa in zaradi obvoza izgubim debelo uro. Po balvanih, velikih zaplatah snega in med številnimi kozorogi (ogromno samic z mladiči), še kratek vzpon na Šplevto (Indijanca), od koder si dodobra ogledam dostop na Razor. Sonce je že močno, melišče strmo, močno zadihan dosežem plezalni del, tokrat sem pristopil na vrh celo malo vzhodneje od idealne smeri, trojko sem 'pošlatal' le na dveh ali treh mestih. Na vrhu nikogar, čez nekaj časa se mi pridruži mlada družina s sedem in desetletnima gamsicama in fantičem, ki je že dobro leto brez pleničk. Vsaka čast in pohvala staršema.
Med sestopom do Pogačnika še kratek obisk Planje in v bajto na pir. Ne gre mi v glavo, da na višku sezone, v lepem vremenu, poleg omenjene družine nisem srečal ali videl več kot deset ljudi. Seveda to ne velja za klopi in ležalnike ob koči, kjer so že ob pol treh dremuckali in poležavali gostje, čakajoč nočitev.
Zaradi časovne stiske, zmanjšane motivacije, predvsem pa vročine, opustim misel na Bovški Gamsovec in po počaaaaaaasnem sestopu ob 6.15h že sedim v avtobusu....

Bravo, Jurij! Dolg obvoz sta delala. Ob takih zadevah (pravopis na uradnih obvestilih sl. 21) pa dobim gnojne mozolje.

Hvala, Lino!
Danes sem bil prav prijetno presenečen, saj bo Jarški dom neprekinjeno odprt do sredine septembra. Tako bo ruzaček lažji še za trideset dek. Kravce prežvekujejo, turisti pohajkujejo, slovenska beseda je redka. Zaradi sobotnega Porezna bolj težka sapa in okorna kolena, rožic ni zgoraj praktično nobenih več. Za dva dni sem dober, potem pa spet filat akumulator.

Ob poti proti Domžalcu sem našel otroška očala z dioptrijo. Pri meni so na varnem, lastniku jih z veseljem vrnem.