Včerajšnjo pot sem imel v planu že kar nekaj let, končno je prišel dan uresničitve. Kaninu, Mrzli gori in Kanjavcu sem dodal še eno 'long' izvedbo. Pot dobro poznam, tudi glede opreme se nisem uštel, saj je Planjava ob tem času ponavadi še vedno zimska. Cepin 'skrijem' v ruzak, da se eventuelnim jutranjim pohodnikom Primoža ali Vel'ke izognem komentarjev.
No, teh prav veliko na poti ni bilo, saj sem štartal iz Stahovice že ob petih. Gojzarji in težak ruzak s supergami in ledvičko seveda niso primerljivi, zato Gradišče zapustim šele po treh urah. Spustim se do Dola in ponovno v breg - na Konja. Hoja po gozdu užitek, za kratek čas se ustavim pri Mlakarjevi bajti, na sončnem Konju pa vsaj četrt ure. V ruzak pospravim palice in se ob dobro vzdrževanih jeklenicah spustim do Presedljaja, vmes srečam pohodnika. Tretjič v breg, tokrat le za 300 višincev. Ta pot se kot ponavadi zelo vleče, ruševje je lepo obrezano, sneg le še v vrtačah. Pri studenčku, ki je nekje na četrt poti do Praga se odžejam. Voda tako hladna, da sem moral pri petem 'kravjem' požirku odnehat, ker me je že zapeklo grlo. Kratek spust do Korošice in ker Mojce
ni bilo, da bi me postregla, močno olajšam vsebino plastenke, da bi bil za naslednjih 550m ruzak čim lažji
. Od Sedelca pristopita dva mladeniča, par besed in že sta na poti proti Pragu. Do vrha Ojstrice skoraj ni bilo treba stopiti na sneg, začele so se preganjati meglice. Vrh pa kot na morju. Toplo, brez vetra, v samoti uživam vsaj pol ure. Se pa Planjava ni niti enkrat prikazala.
Pri sestopu na prvem odcepu zavijem proti Škarjam, nekaj megle, nekaj snega, po nerodnosti mi po strmini zdrsne palica. Draga, štiridelna, na srečo ni bilo treba daleč dol. Od Škarij naprej se razmere slabšajo, megla, s snegom so zalite velike površine, v nekem momentu izgubim orientacijo. Reši me Lucus Map, vidim, da sem se od poti kar precej oddaljil. Malo po strmem snegu in skalah, iz 'Debelega snega' pridem ven v bližini Srebrnega sedla. Vsaj ura in nekaj dodatne moči je šlo po zlu. Tu snega ni več, se je pa zbudil mrzel in močan jugozahodnik, ki se do vrha Planjave močno krepi. Nekaj posnetkov, preden mi zmrznejo prsti in nov incident. Z glave mi veter spuli dobro zasidrano kapo s šilkom, odloži jo 40cm pred prepadom. Spet sem imel srečo
Že tretjič se vpišem, knjižica nova, skrinjico dobro zaprem. Iz neprijaznega vrha hitro sestopam prav zimsko oblečen, malce se zamudim pri Hillarijevi stopnji, kjer sneg ovira lahek prehod. Nekaj gibov trojke po skalah in že sem mimo. Kot bi odrezal je tudi veter pojenjal, za trenutek se utavim šele na vrhu Sukalnika. Hitro spoznam, da je bila odločitev o cepinu na mestu, saj je prečenje snežne strmine v dveh grapah brez njega zelo riskantno. Še sprehod do Kamniškega sedla, kjer spregovorim nekaj besed s prijazno mladenko in še zadnji, najtežavnejši del-sestop do Doma v Kamniški Bistrici. Malce planiran avtobus sem zaradi mnogih peripetij zamudil za dve uri in pol
.