lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Po dobrih treh mesecih so danes končno spustili v obratovanje nihalko. Navkljub malo slabšim vremenskim pogojem sem šel preverit, in res, ob 12.02 že režemo zrak po novi, varni nosilni vrvi.

Pri Calcitu ob pol devetih pri pozitivni temperaturi in tokrat za spremembo v gojzarjih mimo Primoža, Mickine bajte, kjer se začne sneg, čez Pirčev vrh do Jarškega doma. Razen zajčjih, prav nikjer nobenih svežih stopinj. Enako po Planini, kjer šele pri zg. postaji sedežnice naletim na tri ljudi, ki so hoteli z mano opravit intervju. Ni šans, hitim na nihalko in kamera in mikrofon so ostali brez hrane.
Snega toliko, kot ga je bilo včasih maja, sonce je le nekajkrat pokukalo, mraza pa ni bilo. Kljub dvem minutam zamude sem avtobus vseeno ujel in ob 12.20 pri Teranu že žulil mrzel pir

Aa, se mi je zdelo nekaj takega. Italijansko znam samo kaj je birra.

Če si Indonezijec in živiš v Sloveniji manj kot dve leti, ti vse tole odpustim in želim še veliko veselja v naših hribih.

Super. Hvala za dobro novico.

Včeraj sem izkoristil tekaško tekmo za ta idealen smučarski razglednik, ki se nahaja skoraj 1400m nad parkiriščem. Proge še niso vse aktivne, zato kot pešak smučarjev nisem ogrožal, itak se z verižicami da lepo tik ob smučišču. Le-te pridejo prav tudi v zgornjem delu poti (preden dosežeš zg. postajo kabinske žičnice in cesto), saj je na stezici še kar nekaj ledu. Čeprav šele drugi dan obratovanja, je bilo 'na plaži' zelo živo. Sonce je pripekalo, vetra nobenega, zato se nas kar nekaj odloči za obisk vrha, kjer pa je bilo za odtenek hladneje.
Nekaj sličic z nedeljskega dopoldanskega utripa.

Drago, ta okrašeni mož je lesen. Neverjetno, kako ga uspejo ohranit, jaz sem bil gor pred več kot tridesetimi leti in se ga močno spominjam.

Oo, groza.

Pa Prešernova koča lepo v soncu.

Ker je za Vel'ko to moja druga najljubša hribovska destinacija, sem se že snoči brez oklevanja odločil za sedlo. Avto na spodnjem parkingu zapustim pri minus treh stopinjah v družbi kakšnih šestih vozil. Hitro se ogrejem, saj je že prvi korak v strmino. Pravi sneg se začne pri Pastircih, ki z višino eksponentno narašča. V dobrih stopah uživam skoraj do Kamrce, ko mi jih dva mladeniča ob vračanju porušita. Od tu naprej rabim pri vzponu veliko več moči, ogromno je napihanega snega, nemalokrat gre palica do ročaja v sneg. Močno zadihan dosežem kočo po skoraj dveh urah hoje. Topla mala pečka in čaj, menjava cunj, ter slasten sendvič in hitro ven, na sonce. Obvezno za rob, kjer poškljocam vse, kar mi je zanimivo. Moji stari, kalcinirani prsti kljub soncu in brezvetrju začnejo bojkotirat, seveda jim ustrežem, vtaknem v žep in odpujsam v dolino...

Nazaj ne bo šel, ampak na slabše, kar je velika razlika.

Ja, Žarko, počasi ne bo nobena stvar več zastonj. So pa parkirni prostori vse od daljnovoda navzgor zares lično urejeni z eno pomanjkljivostjo za mene. Nikjer nobene špranjce, kamor bi vrgel kovanček. Tako sem avto pustil spodaj ob cesti, izven začrtanega parkirnega prostora. No, slabo vest sem tako vsaj prepolovil. Da ne umažem superg, se ves čas držim asfaltne ceste in po dobrih 40-tih minutah že srkam topel čaj v prijetni koči. Peč zakurjena in ker ne premoremo nobenega slalomista, je TV ekran prevevala črnina. Obiska kar nekaj, dol po bližnjicah, ki so večinoma blatne in spolzke.

Ja, slabih 20% trase pretečem, če so seveda pogoji za to.

Ni sile, Lino. To so kratke razdalje, kjer vreme skoraj nikoli nima vpliva na izvedbo.
Imaš pa nekoga na drugi strani, ki v super vremenu na vrhu hriba spije pir, napravi selfi in zavrže vse užitke, ki jih nudi gora večini obiskovalcev.

Danes samo do Mickine bajte. Snega je pol manj kot v torek, je pa popolnoma gnil.

Včeraj se zbudim v prvi pravi sneg, ki smo ga bili deležni tudi v dolini. Iz omare izvlečem gojzarje, v nahrbtnik vržem eno majico več in že uživam v nedotaknjeni zimski belini. Do Primoža je še kapljalo z drevja, višje samo še z vejic, katerih sem se dotaknil. Ni vetra, mraza ali padavin, sonce je le nekajkrat nakazalo svojo lokacijo. V Črnuškem domu spijem najboljši čaj in po isti poti nazaj, saj naj bi nihalka začela z obratovanjem naslednji mesec. Moje stopinje v snegu so dobile družbo, očitno je kar nekaj mojih somišljenikov - ki tudi uživajo v naravi.