No, časa ni bilo prav na pretek, ravno toliko, da sva se v Aljaževem domu v miru ohladila z mrzlo pijačo.
Se nama je pa dan začel bolj vroče in poskočno, saj nama je ob štirih pod smučiščem pred nosom speljal Vandrovec in sva ga v popolni opremi (v gojzarjih z ruzakom) v kratkem sprintu pri postaji Mercator z lahkoto prestregla in se kot edina potnika pripeljala v cilj.
Že ob 4.40h startava izpred Šlajmerja in v zmernem tempu v prijetnem hladu slabo uro z lučko na glavi. Nekaj sva jih opazila na triglavskem grebenu in Tominškovi poti. Pri štirici kratka pavza, pohodnike prehitevava vse do Škrlatičine rame, kjer se spustiva v krnico 'V kotlu'. Snega ni več, plastenko vtaknem za balvan, mokre cunje pa zložim nanj. Palice sva vzela s seboj, saj naju najprej čaka strmo melišče, nad njim jih odloživa. Tu iz ruzaka roma tudi čelada, saj je bilo višje slišati neko 'kamnito' dogajanje. Kot bi trenil sva na sedlu, tam res vidiva družino kozorogov, ki s skakljanjem prožijo v vedno bolj strm ozebnik peščeno lavino, vmes tudi skale velikosti pralnega stroja. S tiste strani je pristop zares nemogoč in smrtno nevaren, ozebnik je uporaben le, ko je pod debelo snežno odejo.
Vito vriska od veselja, saj je na sedlu prvič v življenju, nošnja mojega štrika pa je zanj malenkost, saj je mladenič močan kot bik. Z iskanjem prehodov nisva imela težav, le vročina je bila malce v nadlego. Zgoraj uživava v razgledih, ker je nedelja, so vidni obiskovalci tudi na nekaterih sosednjih vrhovih. Ker je spremljevalec potrjen alpinist in ima ravnanje s štrikom v mezincu, ga uporabiva zaradi množice sidrišč večkrat, kot če bi šel sam.
Sem pa medtem, ko se je on še spuščal po predzadnjem raztežaju, jaz prosto preplezal zadnjega
, prvič od mojih devetih obiskov te gore.
Ker je Srednji Rokav veliko bolj enostaven, sem šel jaz gor le s telefonom, Vito pa se je v moj štrik že kar zaljubil in ga tudi ponesel s seboj. Zgoraj se ne zadrživa dolgo, le vpiševa se in malce pofotkava, ter po prijetni senci nazaj na sedlo. Nekaj previdnosti je zahteval še spust z njega, ter po melišču ekspress v kotel, kjer je bilo res vroče kot v kotlu. Od tam se je bilo potrebno spet povzpeti na Škrlatičino ramo in ker sem imel občutek, da so noge še relativno sveže, jo namesto dol, brez ruzakov ucvreva gor do križa. Tam mi dodatno dvigne pulz pogled na skrinjico, kjer je v njej popolnoma razpadla stara vpisna knjižica. Kot blato, (drek) z umazano vodo na dnu skupaj z razpadlimi svinčniki zmečem ven, vendar vso vodo nisem mogel pobrati, ob prvem dežju se bo zopet nabrala, saj pokrova nisem nikjer zasledil. Nova knjižica je v zdelani ponivinil vrečki in ker sem gor prišel brez vsega, jo žal nisem mogel dati v novo. Apeliram bodoče pohodnike, da vzamejo s sabo vrečko, najboljše so od Ikee z dvojno zadrgo, da se ohrani knjižica, dokler markacisti ne poskrbijo za novo skrinjico. Tiste na Rokavih so zares fantastične. Pa še na nekaj bi opozoril pohodnike. Tik pod delom poti, kjer delajo največ selfijev je klin, ki se bo v bližnji prihodnosti izpulil, zato ga med uporabo nikakor ne vleč proti sebi (ima že kar nekaj cm prostega hoda) ampak le obremeniti navzdol. Pri bivaku se popolnoma pregvantam, vanj nisva šla, saj bi si pokvarila razpoloženje ob tujcih, ki namesto v planinskih kočah 'organizirano' bivajo celo poletje. PZS praktično ne ukrene nič, odgovorni so enako mlačni, kot pri zagotavljanju prostega dostopa do domačih gora slovenskim planincem.
Vito, še enkrat hvala, da si se odzval na moje zgornje obvestilo in mi z nošnjo štrika prihranil ogromno moči.