Tudi današnji dan je bila Grinta v znamenju smučarjev, saj sem bil od skupno desetih današnjih obiskovalcev edini pešak.
Od žičnice, kjer je bil samo en avto, štartam malo po pol sedmi uri in v idealnih, suhih razmerah do klopce, kjer se nenadoma začne sneg. Le-ta je trd, uberem svojo pot, saj so globoke stopinje utrujajoče. Kratek postanek na sedlu, v enakomernem ritmu dosežem vrh, kjer je vlekel mrzel jugozahodnik. Utaborim se na preizkušeni zavetrni lokaciji, kjer bi se človek kar zasedel. Pod 'streho' se za kratek čas ustavim, tam srečam planinko, tik pod vrhom pa uzrem četverico, ki je izstopala z jam - za gor sem jih prehitel malo pred Kok. sedlom. Začele so se delati cokle, saj sonce ni imelo ovir, vendar je do sedla še kar nekako šlo. Prava muka je bil sestop do gozda, saj je sonce že opravilo svoje, čeprav je ura ravnokar odbila šele poldne.
Na Grinto (ali pa kam drugam) torej s smučmi ali pa zgodaj z lučko, da se izogneš pikanju po gnilem snegu!