bagi - Zadnja sporočila

Prima Pala spada med manjšo gorsko skupino Pal di San Lucano. To so še vedno Dolomiti, a bolj po imenu kot videzu. Tu je vse veliko bolj zeleno in poraščeno, kot so običajne predstave o tem gorovju. V bližini so po videzu veliko bolj dolomitske Pale di San Martino, kjer sva pred časom uživala na vsakem koraku (tukaj).

Tokrat sva štartala v vasici Pradimezzo, ki ima na začetku manjše parkirišče za obiskovalce. Višje jih je še več, a so namenjena le prebivalcem tega zaselka. To je tudi nedvoumno označeno. A kakšne potrebe po kršenju predpisov ni, saj je pot skozi vas kratka in dobro označena. Prava planinska pot pa se priče na robu gozda in je vseskozi dobro sledljiva. Je kar strma, saj je potrebno premagati veliko višincev v le malo kilometrih. Presenetila me je tudi pokošena steza, saj bi v nasprotnem marsikje ožemala hlače in še kaj. Kapo dol takim zanesenjakom .

Od planine d'Ambrosógn postane pot bolj visokogorska in tako je do vrha, kjer stoji bivak Bedin prav posebne sorte. Poleg spalnega dela ima tudi dnevno sobo, od koder so menda čudoviti razgledi na okoliške mogočneže. Menda zato, ker sva imela povsod naokoli meglo in se ni nič videlo. Se zgodi.

Povratek je potekal po smeri dostopa, ker druge smiselne povezave ni. Vroče nama ni bilo, saj je nebo nepričakovano poskrbelo za vodno hlajenje. Dežno opremo imava na srečo vedno s sabo, tako da nama ni bilo hudega. Kmalu sva bila na izhodišču, kjer je bil parkiran le še en avto. Ti kraji niso tarča množičnega turizma in tudi zato imajo poseben čar. Sledila je le še vožnja domov, smrk, smrk, a še prideva .

Koordinate izhodišča (Pradimezzo) : 46.3395247N, 11.9708036E

Cima d'Auta spada v predgorje Marmolade in ima dva dostopa. Eden je *Via normale*, drugi pa je zelo zanimiva ferata Paolin Piccolin iz daljnega leta 1969. Je precej nepoznana, saj množic tu zagotovo ni. Za to je zaslužen predvsem dolg dostop, saj je od zadnjega parkirišča potrebno premagati več kot 1000 višincev. A kdor se potrudi sem gor bo nagrajen s krasno ferato in čudovitimi razgledi .

Midva sva po običaju vse skupaj povezala v krožno pot, tokrat celo v osmico. Razlog je bila odprta koča Baita dei Cacciatori, kjer sva si ob povratku z vrha privezala duši. Zjutraj se nisva pustila motiti in sva se kar takoj odpravila do ferate. Ta ima dva dela. Prvi del poteka po žlebu, drugi del pa po ostenju Cime d'Auta. Ferata je kar zahtevna, detalj dosega C/D težavnost. Jeklenice so vseh sort, od stare ohlapne šole, do kot struna napetih. Pogrešala jih nisva nikjer in brez večjih težav sva zlezla na vrh.

Sestopila sva po *Via normale*, ki kljub imenu ni ravno sprehod. Tudi tu je precej izpostavljenih mest, ki pa so dobro varovana in povprečnemu gorniku ne bi smela predstavljati težav. Ta pot je pokrajinsko zelo lepa, saj poteka na področju z obširnimi razgledi. Midva sva nekje na sredi poti zavila nazaj proti koči, lahko pa bi nadaljevala še odcep ali dva naprej. Naj ostane še nekaj za naslednji obisk . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Colmean) : 46.3783822N, 11.8940033E

Dan 1 ...

Ravnokar prehojen Camino Krk je narekoval tudi izhodišče za Via Apsyrtides. Zapeljala sva se v luko Valbiska, od koder ima trajekt redno linijo na sosednji otok Cres. Avto sva pustila malo pred luko, saj ga na oni strani nisva potrebovala. To se je izkazalo za velik plus, ker sva bila prva na trajektu in ga prva tudi zapustila .

Začetna info tabla za najino pot je že kar takoj v luki Merag. Na njej piše, da je to vstopna točka za Via Apsyrtides, a kot sva kasneje ugotovila niti ni edina. Ta oznaka naju je povedla desno mimo vasice Merag čez hrib in še naprej na obrobje mesta Cres. Markacije so stalnica, tako da sem le redko pogledal na GPS sled. Sledil je postanek za kavico v trgovskem centru Plodine direktno ob poti, nato pa sva zavila desno na sever.

Po široki cesti sva hodila mimo številnih oljčnikov in neskončnih kamnitih zidov. Suhozida je res veliko in obseg dela generacij naredi močan vtis. Kasneje se vozna cesta spremeni v ožjo, a z nenavadno utrjeno podlago. To je bil projekt Napoleona, ki je hotel čez oba otoka vzpostaviti kopensko povezavo v širini kočije. Pot po morju so mu namreč takrat blokirali Angleži. Impresivno, a to cesto sva kmalu zapustila in nadaljevala po precej bolj neudobnih kamnitih stezicah. Vmes sva nepričakovano naletela na skrinjico z žigom, za katere sploh nisva vedela da obstajajo . V tej skrinjici je bil žig s številko 3.

Kmalu je sledil izziv dneva. Vzpeti sva se morala na 639 m visok hrib Sis, kar je izgledalo kot mala malica. A to je bil račun brez krčmarja. Zagrizla sva direktno v strmino, sonce je pripekalo na vso moč, vetra ni bilo niti za vzorec. Kmalu je teklo od naju, kot bi bila ravno izpod tuša. Za povrh je globoko spodaj izzivalno vabilo sinje morje. Zaloge moči so hitro pošle im morala sva vklopiti zasilni program trme . Seveda sva prilezla na vrh in še daleč naprej, a dehidracija je bila tako močna, da se preostanek dneva nikakor nisva mogla odžejati.

Zaključila sva v Beliju, majhni vasici znani po okrevališču za beloglave jastrebe. Tu sva imela na voljo edino prenočišče daleč naokoli, penzion Tramontana. Na Booking-u sicer oglašujejo klimatizirane sobe, ne povedo pa, da to izvajajo s prenosnimi klimami. Ropotajo kot traktor, za povrh pa je bila v najini sobi izpušna cev speljana kar skozi odprto okno. Da ne verjameš . Kdor se vsaj malo razume v te zadeve mu je hitro jasno, kaj to pomeni. Celo uro sem porabil, da sem z zavesami in obešalniki vse skupaj nekako podihtal in za silo ohladil sobo. Vsekakor zanimiv dan, več pa v foto-zgodbi …

Matjaž, če želiš vse v kompletu kar sva prehodila, vključno z dostopom iz Meraga mi pošlji svoj E-mail. Mojega dobiš v profilu

Emil

Via Apsyrtides je novejša tematska pot, ki povezuje Cres in Lošinj. Poteka od rta Jablanac na skrajnem severu do rta Radovan na skrajnem jugu, vmes pa je uradno za 149 km hoje s 4000 višinci. Svoje ime je dobila po starem nazivu za ta otoški arhipelag, označena pa je z VA – stiliziranima začetnicama Via Apsyrtides. Na Cresu in Malem Lošinju se dobi tudi namenski pohodniški dnevnik, kar sva izvedela šele post festum .

Na celotni trasi je 11 žigov, ki so pospravljeni v lične skrinjice. Te stojijo na zelo naključnih mestih daleč od civilizacije, razen v turističnih Lubenicah. In ravnu tu je bil v času najinega obiska žig ukraden, nadomestile pa so ga prazne konzerve in vrečka s pasjim drekom . Prvi žig je na rtu Jablanac, zadnji na rtu Radovan. Tudi markacij in info tabel je ogromno, tako da kakšnih posebnih težav s smerjo ne bi smelo biti. Dvoumna je samo povezava Čunski - Mali Lošinj, kjer je dostop na prvotno obalno pot zaprt z ograjo, nove oznake VA pa te vodijo na pločnik ob glavni prometnici. Začuda markacij potem kilometre ni več, se spet pojavijo in spet izginejo. Nerazumljivo.

Prehodila sva celotno pot in lahko rečem, da sva na njej uživala . Je precej bolj hribovska kot Camino Krk, lepa in razgledna, obenem pa kar zahtevna, tako logistično kot pohodno. Pohodno v smislu terena na določenih odsekih, logistično zaradi izbire izhodišča in povratka nanj. Camino Krk je zaradi krožne poti tu v veliki prednosti, Via Apsyrtides pa je linijska in je potrebno precej več načrtovanja. Midva sva štartala iz luke Merag blizu mesta Cres, kamor sva se ob zaključku tudi vrnila, spala pa v še odprtih nastanitvah čim bližje poti. V posezoni namreč ni več toliko izbire kot poleti.

Pod črto sva prehodila precej več kilometrov od uradnih podatkov, saj se je v celoti nabralo 199 km in 5400 višincev. Pri tem sva vse dele poti naredila peš, le dostop na otok Ilovik in povratek na Cres je potekal po morju. V luko Merag sva se ravno tako vrnila peš in to po isti poti kot prvi dan. Še enkrat pod črto ... toplo priporočam . Več sledi v nadaljevanjih …

DAN 5 ...

Prišel je peti, zaključni dan Camina Krk. Najprej sva odtisnila žig v ravninskem Jurandolu, nato še enega v višje ležečem svetišču Matere Božje. Skrinjica se nahaja za obzidjem, tako da se nama je kar uspešno skrivala . Sledil je pravi planinski vzpon proti najvišjim točkam Krka. Glavni je vrh Obzova in proti njemu so z nasprotne stani hodili številni pohodniki. Večinoma so bili kar Slovenci. Po tej strani sva se tudi spustila v nižavje in po petih kilometrih prišla v Punat. Kopanja zaradi številnih privezov tu ni bilo, sva se pa osvežila v zalivu Sv. Dunata pod Kornići. Kornići so tudi uraden zaključek Camina Krk, kjer sva pri cerkvi Sv. Jakova apostola poiskala zadnji žig.

V mesto Krk sva se vrnila peš, tako da sva kompleten krog zaključila na lastni pogon . Nabralo se je pet dodatnih kilometrov in s pomočjo navigacije sva bila hitro na začetni točki izpred nekaj dni. S tem sva čisto zares zaključila najin Camino Krk. Za domov nama še ni bilo, zato sva šla k sosedom na še eno tematsko pot, Via Apsyrtides (tukaj)

Pri zavetišču na sliki 16 je bila skrinjica popolnoma prazna. Očitno so dostavili nov žig. Slika 18 ... imaš prav, en dan prehitevam

DAN 4 ...

Četrti dan sva si zapomnila predvsem po vročini. Veter je že zgodaj omagal in nama večino dneva ni bil v pomoč. Verjetno mu je bilo prevroče . Tudi nama je bilo, predvsem na planoti v smeri Mjesečevega platoja. Tam zgoraj ni sence, je le neskončna pot po kamniti pokrajini. Za dobrih osem kilometrov jo je, prašne in dolgocajtne. Tudi vode ni, zato so najine zaloge hitro kopnele. A lepo po vrsti …

Zjutraj sva zapustila Risiko in se spustila proti morju. Do njega sva prišla pri rtu Sveti Marak, nato pa ob obali nadaljevala v smeri Vrbnika. Obalna pot je v bistvu ozka cesta, delno razgledna, delno ne. Ob njej je prespalo veliko gajbičarjev, predvsem tujcev, čeprav imajo prepoved parkiranja. V Vrbniku sva si privoščila pavzo, nato pa se mimo številnih vinogradov začela dvigovati. Sledilo je še območje divjih orhidej, žal odcvetenih, nato pa se je pričel končni vzpon na vršno planoto. Tu sva dosegla že konkretno višino okoli 350 m, plus, minus in se po dolgih kilometrih spustila proti Baški. Sestopna pot je urejena po meri množičnega turizma in hitro sva bila v mestu. Na plaži je sledila daljša osvežitev, nato pa sva poiskala prenočišče.

Prenočišča vedno rezerviram vsaj dan prej. Pri tem uporabljam Booking, ki me v dolgih letih uporabe še ni razočaral. Na aplikaciji pogledam kaj je sploh na voljo in kakšne so reference. To so predvsem lokacija čim bližje poti, stroški namestitve in seveda ocene gostov, predvsem glede čistoče in hrupa. Zanimivo, ampak povsod sva dobila apartmaje. Bili so najcenejši, pa še hladilnik in grelnik vode za kavo so itak imeli. Več niti nisva rabila. Cena za tako nočitev je znašala od 60€ do 80€, povsod pa sva bila zadovoljna. Je pa konec Septembra že precej zaprtega in je dobro vedeti kje približno boš spal naslednji dan.

DAN 3 ...

V jutranjem miru in tišini sva zapustila stari del Omišlja in se spustila na obalno pot. Te je dobra dva kilometra, vmes pa sva začudeno opazovala propadle hotelske komplekse. Tega je ogromno in nekaj je moralo iti hudo narobe, da je na tako privlačnih lokacijah vse zapuščeno.

Nadaljevala sva svojo pot in pri rtu Kijac obrnila proti Krškem mostu. Vmes sva se ustavila še v urejenem kampu Pušča, kjer je trgovina in restavracija. Kamp je odprt celo leto. Po dobri kavici sva nadaljevala še tri kilometre in most je bil pred nama. Kar naenkrat je zmanjkalo utrjene poti in hitro sva pogruntala, da bova morala slediti komaj vidno stezico tik ob vodi. Tudi oznake so to potrjevale. Hudega nama ni bilo, saj je bila ravno oseka in tudi morje je bilo mirno . Dobro za naju, pri luki v zalivu Voz sva dokončno zmagala, nato pa se dvignila na planoto visoko nad morjem. Od tam sva nadaljevala proti jami Biserujka, ki je kljub poznem datumu imela kar nekaj obiska.

Do daljšega odseka obale sva spet prišla v Čižićih, kjer se edina trgovina nahaja prav nemarno izven poti. Ravno sva še ujela njihov delovnik. Sledil je obisk Solin in morska osvežitev, nato pa vzpon proti Dobrinju. Na trgu stare vasice je bil tako lep ambient, da sva si v edini restavraciji privoščila še kosilo. Ravno prav, ker je sledila konkretna in ne ravno lepo pohodna etapa proti Zmajskem selu, nato pa še zaključni del do Risike. Tu sva tokrat prespala. Lahko noč ...

DAN 2 ...

Zjutraj sva se vrnila na točko, kjer sva prejšnji dan zapustila Camino Krk. Prvi del dneva je bila spet na vrsti notranjost otoka s številnimi cestami in potkami in šele pri Malinski sva prvič v dveh dnevih bolj konkretno pristopila do morja. Skoraj za šest kilometrov ga je bilo, obale seveda in z užitkom sva hodila po njej . To je bilo tisto, kar sva že dolgo pričakovala in se je vztrajno izmikalo. V Njivicah sva obnovila zaloge, saj sva dobila odprto živilsko trgovino Krk. Delovni časi trgovin so namreč precej različni, sploh v manjših krajih so odprte le dopoldne. Tudi cene so precej višje kot v supermarketih, tudi do 30%. Kila nektarin je bila npr. od 5€ do 8€, najcenejša čokolada (80g) od 3€ do 5€, kakor kje.

Nadaljevanje poti je postreglo še s hojo ob industrijski coni in neskončnim asfaltom tik ob njej. Kasneje pot zavije proti ostankom mogočnega cerkvenega kompleksa z imenom Mirine, ki stoji na mestu starorimske naselbine Fulfin. Tu se nahaja tudi eden od žigov Camina Krk. Sledil je le še kratek odsek poti do starega dela Omišlja, kjer sva zaključila drugi dan. Nekaj več sledi v foto-zgodbi ...

Boštjan, vreme je zdržalo, midva tudi, zato je bil Via Apsyrtides logično nadaljevanje . Za začetek le toliko, da na lestvici zadovoljstva to pot uvrščava precej pred Camino Krk.

DAN 1 ...

Od doma sva se odpeljala dovolj zgodaj, da sva na Krk prišla že ob prvi svetlobi. Pred nama je bila namreč konkretna dnevna tura. Parkirala sva pred mestnim središčem na ogromnem in brezplačnem parkirišču Konzuma. Izbrala sva prostor bolj na očeh, se poslovila od avta za nekaj dni in vzela pot pod noge.

V središču mesta Krk sva poiskala turistično pisarno, kjer sva dobila brezplačne in kvalitetno izdelane *Hodočasničke putovnice*, oziroma romarske listine po domače. Pričakovala sva namenske za Camino Krk, dobila pa tiste za španski Camino de Santiago . Sledil je še prvi žig in odšla sva na pot. Začetne oznake za Camino so se hitro pojavile in tudi v nadaljevanju ni bilo večjih težav s smerjo. Sva pa ta dan hodila bolj po notranjosti otoka z le malo morskega ambienta, zato sva se po dolgih urah hoje z veseljem ustavila v zalivu Glavotok. Malo pred njim je bila tudi edina okrepčevalnica, če ne štejem začetnega Krka in končnega Porata. To je picerija Ivincic v Skrbčićih, ki jo lahko le toplo priporočam. Nekaj več o prvem dnevu še v fotkah …

Camino Krk sva si ogledovala že dlje časa. Blizu je, ravno pravšnje dolžine je, le poklicati naju je moral . To se je zgodilo po daljšem raziskovanju Dolomitov, ko sva rabila malo spremembe. Nekaj je k temu prispevalo tudi dejstvo, da nama je že drugo leto zapored odpadel španski Camino. Take poti zelo pogrešava, zato sva se odpravila k sosedom na morje.

Štartala sva v drugi polovici Septembra. Ta termin sva izbrala zaradi hladnejšega ozračja, manj turizma in cenejših namestitev. Hodila sva namreč linijsko v smeri urinega kazalca in si sproti iskala prenočišča. Nekateri to počnejo centralno, ko jih gostitelji prevažajo od točke do točke. Vse je OK, kakor komu paše. Je pa v posezoni marsikaj že zaprto, tako prenočišča kot trgovine in okrepčevalnice. Zaradi tega so lahko določene etape daljše in brez možnosti vmesnih postojank. Nekaj domače naloge je zato prav prišlo, da ni bilo kakšnih posebnih presenečenj.

Prehodila sva vse in še več. Nekaj dodatnih kilometrov so nanesla prenočišča, še več pa povratek v mesto Krk iz Kornića, kjer se Camino Krk tudi uradno zaključi. Oznak za pot je dovolj in le težko je povsem zaiti. Sem ter tja kljub temu manjka kakšna tabla, menda zaradi posameznih lokalcev, ki ne želijo tujcev v svojem okolišu. Na celotni poti so tudi žigi, ki se nahajajo v ličnih skrinjicah. Te niso povsod dobro opazne, tudi žigi niso bili vsi na številu. Morda le še opomba zaradi komarjev in ostale pikajoče nebodigatreba . Dokler se nisem ustrezno zaščitil sem bil zanje prava poslastica. Že prvi dan sem dobil letno dozo, tako da mi sledeče dni zaradi srbenja nikakor ni bilo dolgčas .

Še nekaj vtisov o prehojeni poti … Camino Krk vsekakor ni španski Camino, čeprav so od njega pobrali kar nekaj idej. Oznake in logotip so podobni, celo romarsko listino dobiš, a je ta namenjena potovanju v Santiago. Poceni namenskih namestitev ala albergo seveda ni, tudi pot vodi le okoli otoka. V krogu pač ne prideš v Santiago . Camino Krk je zato bolj kot ne moderen turistični produkt za privabljanje izvensezonskih gostov, a hkrati tudi promovira hojo. Kot tak je lahko le dobrodošel in je lahko imenitna izkušnja za vse, ki se bodo podali po tej poti. Več o najini izkušnji v foto-zgodbah po dnevih ...

Koordinate brezplačnega parkirišča (Konzum): 45.0352522N, 14.5695856E

Verjetno misliš pot 765 proti Taibonu? Smerokaza nisem videl, kakšne poti naprej tudi ne. Megla je bila žal preveč nadležna. Ima pa to isto pot Mašera opisano v svoji knjigi Dolomiti po dolgem in počez. Kratek povzetek je, da si po njej ne želiš navzdol .

Zapisal sem prosto po Emilu . Bo zrihtano.

Hvala Panda, nekaj jih je še na zalogi, a čisto drugo področje .

Za ponoven obisk Rosengartna sva si vzela še en dan. Prvi dan nama je bil tako všeč, da bi bil greh oditi kam drugam (tukaj). Tokrat sva za glavni cilj izbrala markantno goro Roda di Vaèl, a sva se nanjo odpravila kar se le da na široko .

Štartala sva blizu prelaza Passo Carezza. Parkirišče je brezplačno in je hkrati tudi začetek poti s prvimi smernimi tablami. Ta naju je najprej vodila mimo koče Rif. Paolina, nato pa sva šla po dolgi in razgledni 552 vse do koče Rif. Fronca. Takoj za njo so oznake za ferato Santnerpass, po kateri sva se povzpela na istoimensko sedlo. Tam sva presenečeno zrla v povsem novo kočo Rif. Passo Santner in se mimo znamenitih stolpov Vajolet spustila do koče Rif. Alberto in še naprej do Rif. Vajolet in Rif. Preuss. Koč malo morje, a v sezoni je praktično nemogoče rezervirati prenočišče. To so neverjetno obiskani kraji in take množice lahko zaslediš le še v Sextencih.

Vračala sva se po poti 541 do sedla Passo Zigolade in dober kilometer za njim zavila desno na pot 551, smer Roda di Vaèl. Na vrh vodi netežavna grebenska ferata, zato je iz te smeri veliko pohodnikov. Drugače je na nasprotni strani, po kateri sva nadaljevala krog. Sitna škrbina Sforcela de le Rode preprečuje množičen obisk, saj kratek odsek zahteva več znanja kot celotna ferata na drugi strani gore. Hitro sva bila čez in sledil je le še spust do koče Roda di Vaèl in še naprej v dolino po poti 548. Še prehitro sva sklenila krog in za nama je bil še en čudovit dan v Rosengartnu . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Passo Carezza): 46.4046708N, 11.6135003E