bagi - Zadnja sporočila

Baragova pot je poimenovana po Frideriku Baragi, slovenskem misijonarju in škofu. Pot je krožna in vodi po nekaterih krajih iz njegovega življenja. Nama je izhodišče v Trebnjem povsem blizu, zato sva se odpravila raziskovati še ta del Slovenije.

Parkirala sva na Baragovem trgu pred cerkvijo Sv. Marijinega Vnebovzetja, kjer je dovolj prostora za več avtomobilov. Nadaljevala sva čez most v smeri markantnega Trebanjskega gradu, ki pa je v precej žalostnem stanju. Na tej točki se tudi prične krožna pot, ki se jo lahko prehodi v obeh smereh. Za pravilno smer služijo res številne Baragove tablice, tako da se kaj dosti izgubiti ne da. Izjema je v Knežji vasi, kjer jih kmalu za cerkvijo zmanjka v dolžini dobrega pol kilometra. Imam na sumu, da jih je nekdo namerno odstranil . Tam sva se poslužila GPS sledi.

Hodila sva v smeri ure in za začetek obiskala najvišjo točko poti, to je Trebni vrh. Tam sva tudi srečala edine pohodnike v celotnem dnevu. V nadaljevanju sva bila povsem sama, kar sva že vajena . Baragova pot je deloma gozdna, deloma razgledna, podlaga pa večinoma udobna za hojo. V mokrem zna biti marsikje drseča, kar pa na srečo nisva preizkusila . Na nekaj kratkih odsekih je v napoto tudi trnje, ki učinkovito lovi mimoidoče. Asfalta je malo, ceste pa so povsem neprometne.

Kilometri so ostajali za nama, sledile so si vas za vasjo. Za Knežjo vasjo sva kmalu spet prišla v prvotno dolino in v daljavi zagledala Trebnje. Pot do njega pa je bila še dolga in je potekala po obronkih nad dolino. Pred Trebanjskim gradom je sledil še spust do ceste in povratek na izhodišče. Več v foto-zgodbi ...

Koordinate izhodišča (Trebnje) : 45.9071769N, 15.0057844E

Steklasovo pohodno pot sem našel na digitalnem zemljevidu, ker se je nekdo pač potrudil in jo vpisal v bazo podatkov. Prej sploh nisem vedel zanjo in prav škoda bi bilo, če je ne bi obiskala. Lepa je, pravzaprav krasna in še srečo sva imela z vremenom. Jutranje megle tokrat ni bilo in prav je tako. Sončna in suha pot ostane v lepšem spominu kot meglena in sluzasta .

Štartala sva v osrednjem delu Šentruperta, kjer sva zaman iskala kakšno namensko tablo. To sva ob povratku zasledila na obrobju vasi, v centru pa je žal ni videti. Uradna smer hoje poteka v smeri urinega kazalca in tudi vse kasnejše namenske table so tako postavljene. Midva sva zaradi pomanjkanja informacij ubrala ravno nasprotno smer, a sem zaradi tega imel boljšo svetlobo za fotke .

Pot je krožna in poteka po obronkih okoli Šentruperta. Razgledov je dovolj, tudi pokrajina je lepa, čeprav se v času najinega obiska pomlad niti ni pričela. Nekaj je asfalta, nekaj kolovoza, nekaj malega gozdnih poti. Oznak je dovolj, tako namenskih, kot tudi klasičnih markacij. Zaselki dajejo vtis urejenosti, ogromno je cerkva, veliko kmetij. V Nebesih vas postrežejo, le delovni čas je dobro preveriti. Povzetek celotne poti … še prideva .

Koordinate izhodišča (Šentrupert) : 45.9771489N, 15.0912050E

Za osnovo sva vzela idejo od Alessia, ki sva jo nadgradila z malo daljšo krožno potjo . Je le daleč do izhodišča in tudi dan se je že krepko podaljšal. Cilj je bil torej obisk opustele vasice Palcode, štart pa nekje povsem drugje. Za izhodišče sva izbrala vas Cjampon, kje sva ustavila konjiče na urejenem parkirišču poleg cerkve.

Začetni del poti je bil ogrevalen, saj je potekal po asfaltu. Jutranji hlad je poskrbel, da nama ni bilo hudega. Dodobra pa naju je ogrel strm vzpon po poti 832, ki se je po dobrem kilometru odcepila od vaške ceste. Vodila naju je do prvega vrha ta dan, Monte Celant. Ta je bil načrtovan, naslednji vrh precej kasneje pa ne . Sledil je globok sestop do planine Tamar, ki ima zanimivo enako ime kot pri nas. Furlani planini sicer rečejo stavoli, prevodi pa so lahko različni. Kakorkoli že, tam stoji lepo urejen bivak Guglielmo Varnerin pod okriljem CAI, vzdržuje pa ga lastnik objektov in zemljišča na katerem stojijo. Ravno on nama je razložil vse okoli nadaljevanja, sploh ko je pogruntal da nisva ravno turista .

Svetoval nama je spust v dolino po makadamski cesti, kar sva s pridom izkoristila. V najnižji točki sva poiskala pot 831A, ki naju je po dolgem času pripeljala do pozabljene vasice Palcoda. Neverjetno, kako daleč je bila ta naselbina od večjih krajev in cestnih povezav. Resnici na ljubo sem se spraševal, kje sva zgrešila odcep. Še nekaj podatkov ... zaselek Palcoda izvira iz 16. stoletja, tam pa je v najboljših časih živelo 160 ljudi. Ukvarjali so se z gozdarstvom, oglarstvom, živinorejo, sezonskim delom in izdelavo slamnikov. Zaradi izjemno težkega življenja so se prebivalci po drugi vojni začeli izseljevati in vas je opustela. Danes je obnovljena le cekev San Giacomo, vse ostalo pa je že prevzela mati narava.

Po daljši pavzi sva nadaljevala po poti 831A v smeri sedla Forchia di Negardaia. Tam naju je čakalo presenečenje. Nadaljevati bi morala levo po poti 831, ki pa jo je smerokaz na sedlu nakazoval kar čez greben. Tam bi morala v resnici potekati 831A. Kljub večim poskusom iskanja poti 831 na levem pobočju le te nisva našla, zato sva skomignila z rameni in začela grebenčkati. Sledila sva prastare markacije, ki so se vedno znova izgubljale, obiskala še en vrh z imenom Cima Lareseit, za veliki finale pa je sledil še izjemno strm in izpostavljen spust na sedlo Forchia Cesilar. Per Esperti, brez dvoma. Za povrh sva doživela še dodatno presenečenje. Na tem sedlu so markacije kazale popolnoma drugačno zgodbo kot prej. Tukaj je bila čez greben pravilno označena pot 831A in ne tako, kot na prejšnjem sedlu. Razumi, kdor more...

Dan nama je zaradi dodatnih zapletov pospešeno bežal, zato sva prestavila v višjo prestavo. Obe poti v nadaljevanju tako 831 kot 820 sta to dovoljevali in hitro sva bila v dolini. Pozna ura je imela tudi svoj plus. Sonce se je že umaknilo za hrib in sestopala sva v prijetni senci . Po dolini je sledilo le še nekaj asfaltanja do izhodišča in lep krog je bil zaključen. Več v foto-zgodbi.

Koordinate izhodišča (Cjampon) : 46.2594300N, 12.8313236E

Ne, nič kaj dosti jih nisem videl, če sploh katero. Ob cesti so bili na delu gozdarji, ki so tako uničili cesto v dolžini skoraj kilometra, da sva vso pozornost namenila prehodom med blatnimi kolesnicami in ne markacijam .

Tokrat sva se iz Kanalske doline odpravila po poti 502, kjer so zahtevnejše dele pred kakim letom v celoti obnovili (povezava). Pot je sedaj v celoti prehodna brez posebnih težav, do razgledne klopce iz smeri Šenkatrije celo za vsakogar. Nekaj zahtevnejših delov v nadaljevanju ne zahteva posebne opreme, prav pride le nekaj več izkušenj …

Od planine Ciurciule sva se vračala v obratni smeri kot lani. Vsa zahtevnejša mesta so po novem urejena in lahko prehodna, za razliko od adrenalinskih prečenj v preteklem letu . Tudi povratek na izhodišče je potekal po neprometni kolesarki, tako da sva se brez vsakih težav vrnila na izhodišče. Stanje se nanaša na Maj 2026. Več sledi v foto-zgodbi...

Koordinate izhodišča ( Šenkatrija / Santa Caterina ) : 46.5028464N, 13.4028297E

@starakapa ... v komentarju zemljevidov GPS sledi vedno že kar takoj objavim dolžince in višince, časa pa ne. Nabralo se 12 km in 400 višincev, vse skupaj pa sva prehodila v treh urah in pol lagodne hoje. Dobro hodi in uživaj

Ločanka je s svojo objavo zaslužna, da me je spomnila na kraje mojega otroštva . Greben mi je bil poznan le do Šimnove jame kamor so nas popeljali jamarji, naprej pa ne. Zato je ideja takoj padla na plodna tla in hitro se je našel čas za obisk s podaljški vred .

Štartala sva nekaj višje od Radovne in po dobrih sto metrih asfalta zavila levo na kolovozno pot. Ta naju je vodila levo, desno in se kasneje usmerila proti grebenu. Od kolovoza je ostala le še stezica in kmalu sva prišla na vršni del. Nadaljevanje poteka večinoma kar po grebenu, saj so strmine na obeh straneh konkretne. Vzpon na nekaj vzpetin je izrazito strm, vendar brez kakšne posebne izpostavljenosti. Tudi razgledov je kar nekaj, še posebej cesta globoko spodaj pusti močan vtis.

Greben je dolg slab kilometer, nato pa sva se spustila v dolino. Nadaljevala sva skozi Pernike, zaselek daleč od vsega. Za njim sva se začela dvigovati in čez gozdnat preval prišla do obširne planine Strmole. Kmalu za njo sva prešla na makadamsko cesto, po kateri sva se vračala proti izhodišču. Ko sva spet potacala asfalt so sledile še Laze in kmalu sva zaključila krog. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča : 46.3810758N, 14.0576172E

Čestitke za Preboldsko, še posebej za varen vzpon na Golavo .

Hvala za idejo, bo prišla na vrsto

Tokrat sva zavila na Štajersko, točneje na Pot po Svečinskih goricah. Tu še nisva hodila, a je bila že dolgo na radarju. Nekaj zaradi zanimive dolžine, nekaj zaradi nepoznanih krajev, pa tudi na znameniti srček nisva pozabila. Dovolj razlogov torej, da sva se odpravila na dolgo vožnjo proti izhodišču .

Štartala sva v Sp. Kungoti in pričela s hojo v nasproti smeri urinega kazalca. Kakih namenskih oznak nisva opazila, le klasične planinske markacije so nama kazale pot. V pomoč nama je bil tudi digitalni zemljevid, kjer je Svečinska pot prikazana v celoti. Na nekaj mestih je bil tudi edina pomoč, saj bi brez njega zatavala v napačno smer. Ponekod markacij namreč ni ali pa so tako stare, da jih težko opaziš.

Na kmetiji Dreisiebner z znamenitim srčkom sva bila približno na polovici poti in čas je bil za pavzo. Sicer prijazna gospodinja je dobila skoraj živčni zlom, ko sem kot čistokrvni Gorenjec naredil brezplačno fotko srčka. Kljub predhodnem naročilu pijače in jedače sem bil deležen intenzivne moralke, jaz pa sem lahko le stoično prikimaval . S to kmetijo naj vsak svojo izkušnjo sodi sam, a nama je pustila slab priokus. Popolnoma druga zgodba je bila v Svečini, kjer sva bila v vaški gostilni hitro postrežena, s prijazno besedo in nasmeškom na obrazu .

Dan je mineval in kilometri se hitro nabirali. Hodila sva po nasprotni strani doline, ki pokrajinsko morda ni tako zanimiva kot prej, a še vedno razgledna. Le asfalta je bilo že skoraj preveč in prav vesela sva bila, ko sva zagledala Sp. Kungoto. Do izhodišča je šlo takoj lažje in krog sva zaključila ravno pravi čas tik pred večerom.

Koordinate izhodišča (Sp. Kungota) : 46.6053503N, 15.6484869E

Krasen avto, moj prvi . Čisto razumem lastnika, da mu je naredil poseben prostor.

Sedevčičeva pot ...

Vsake toliko se naveličava znanih poti in poiščeva kaj novega . Tokrat sva se odpravila malo dlje, na Banjško planoto v bližini Nove Gorice. Tam poteka Sedevčičeva pot, ki obkroži del precej široke planote in hkrati ponuja lep vpogled na manj znane kraje. Prehodila sva tudi nekaj zaselkov, ki dajejo vtis nekih drugih časov, še dlje nazaj pa so tu potekali spopadi prve vojne. Na to opozarja precej skrito pokopališče padlih vojakov, kot tudi številne vojaške poti in zaklonišča. Tudi ostanke streliva se še vedno najde. Vsekakor zanimiva pot, ki se jo splača obiskati. Le malo več sonca je zaželjeno, pa tudi zelenje bo kmalu tu . Več v foto-zgodbi …

Koordinate parkirišča ( Banjšice - Dom krajanov ) : 46.0527881N, 13.7108961E

Neprijetno vreme letos dolgo vztraja, zato se splača izkoristiti lepe dneve . Teh je več proti morju in zato sva ponovno obiskala Čičarijo, tokrat v obratni smeri kot običajno. Štartala sva z urejenega parkirišča tik pred vasjo Skadanščina in se po severni strani grebena podala proti Ostriču. Tu so predvsem makadamske ceste z nekaj asfalta, hoja pa nenaporna in meditativna .

Ostrič je skoraj na polovici poti in tu sva obrnila smer. Hoja proti Slavniku je bolj razgibana, saj je potrebno prečiti kar nekaj vrhov. Markacij je dovolj, tako da se z malo pozornosti pot lepo sledi. Sledil je še končni vzpon na Slavnik in povratek na izhodišče. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Skadanščina) : 45.5480253N, 14.0133200E

Marsikaj sva že prehodila v teh koncih, še vedno pa se najde kaj novega. Tokrat je bil to hrib Sv. Danijela, vzletišče Lijak in predvsem naravna znamenitost Skozno. Že ime samo pove, da se tu pride skozi . Podobno je Otliškem oknu, tudi višini sta tam, tam, je pa morda malo manj znano zaradi daljšega pristopa. Midva sva ga obiskala po daljšnici, obstajajo pa seveda tudi krajši pristopi.

Štartala sva ob glavni cesti v bližini Ajševice in nadaljevala proti Lokam. Tam naju je pričakal smerokaz, ki naju je obrnil levo in kasneje še eden za desno proti Sv. Danijelu. Hrib ni razgleden, je pa prijetna popestritev na poti. Sledil je spust na spodnji kolovoz in nato vzpon proti vzletišču Lijak. Nadaljevala sva kar naprej in kmalu prišla do osrednjega cilja, Skozno. Naslednja na poti je bila Vitovska cerkev, kjer je bila točka obrata. Vračala sva se skozi Šmihel in Lokvico, nato pa mimo obširnih vinogradov nadaljevala proti izhodišču. Za zaključek je sledilo še nekaj malega asfaltanja in lep dan je bil za nama . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (kavarna ob BS Petrol) : 45.9528225N, 13.6911669E

Že dolgo nisva bila v teh koncih in še požar se je zgodil kmalu po zadnjem obisku. Tudi pomanjkanje sonca v osrednji Sloveniji je imelo tokrat prste vmes, zato sva se namenila prehodit daljšo krožno pot po nekdaj lepo zaraslih hribčkih in si pogledat novo stanje v naravi.

Parkirala sva malo pod Železnimi vrati poleg lovske koče Dornberk in se odpravila proti Stjenkovi koči pod Trsteljom. Od tam sva prečila celoten greben Črnih hribov vse do Cerja in vmes pohodila številne vrhove. Potepanje je bilo po eni strani uživaško, po drugi pa je bilo žalostno opazovati ogolela pobočja s številnimi osmojenimi štrclji. Šele v živo se te res dotakne, ko vidiš kako obsežen je bil v resnici ta požar.

Še glede poti … v teh nekaj letih se je planinska pot ponovno vzpostavila in tudi nove skrinjice z vpisnimi knjigami so spet na vrhovih. Markacij je dovolj in so dobro vidne, a prav faliti se itak ne da. Drevja praktično ni, zato se je močno razrasla podrast. Ponekod trnje komaj čaka na mimoidoče pohodnike . Tudi marsikatero drevo si ni več opomoglo in je sčasoma padlo čez pot. A glede prehodnosti ni dvoma. Celotna pot je OK, tistih nekaj malih nevšečnosti pa ne moti .

Vračala sva se po makadamski cesti pod Črnimi hribi visoko nad Renčami. Vmes je nekaj malega asfalta, ki pa ni prometen in hitro mine. Se je pa celoten povratek kar zavlekel, saj ga je bilo za dobrih deset kilometrov do izhodiščne točke.

Koordinate izhodišča (lovska koča nad Dorenberkom) : 45.8654319N, 13.7221131E

Železni kupoli na Lajnarju in Možicu sta del italijanskega Alpskega zidu in hkrati najvišje ležeči v Sloveniji. Tokrat preverjeno pri bolj zanesljivem viru kot prej (povezava). @jerque ima torej prav .

Naveličana dolinske megle sva se odpravila proti Soriški planini. A glej ga zlomka, tudi v Zgornji Sorici ni bilo niti milimetra snega. Kaj sedaj, ali je bila to sploh prava odločitev ? Presenečeno sva ugotovila, da je snežna meja tokrat zelo ostro postavljena. Dobrih 200 m višje je bilo snega na pretek .

Kar takoj sva nataknila krplje in se odpravila na Dravh kot prvi vrh. Nato sva obiskala še sosednji Lajnar in v nadaljevanju krpljala greben z odlično podlago. Po spustu v sedlo je prišel na vrsto Slatnik, nekaj kasneje še Možič, nato pa sva zagazila v nedotaknjeno belino. Čisti užitek . Tako je bilo vse do bivše vojašnice, kjer sva se spet priključila utrjeni gazi. Ta naju je pripeljala do smučišča in krog je bil kmalu zaključen. Še prideva …