bagi - Zadnja sporočila

Furcia Rossa III je razgleden vrh in osrednja točka stare vojaške ferate Via della Pace. Nekaj sosednjih vrhov ima enako ime, a ta je edini dostopen tudi nam, običajnim šodrovcem . Toda vzpon nanj in nadaljevanje ni ravno enostavno. Ferata dosega sicer povsem obvladljivo C kategorijo, a večji problem so številne zagruščene police brez varoval. So pa varovala prisotna na vseh res zahtevnih prehodih in ne samo to. Začetni del čez navpično, rumeno-oranžno steno je izjemno slikovit, saj si številne lojtre sledijo eno za drugo in te hitro dvignejo nekaj nadstropij višje. Krasna zadeva .

Midva sva štartala od koče Cappana Alpina globoko v dolini. Tam je tudi veliko urejeno parkirišče, ki ga cenijo na skromnih 10€/24 ur. Skromnih glede na naše razmere seveda . Nato sva se po senčni poti 11 dvigovala vse do preloma strmine poleg vrha Col de Locia in nadaljevala po dolini Fanes. Malo pred pastirsko kočo Ucia de Gran Fanes sva zavila desno na pot 17 in kaj kmalu še enkrat desno na skrito vojaško bližnjico proti visokogorski krnici Grava del Vallon Bianco. Tam se bližnjica in uradna pot združita. Sledil je le še vzpon do atraktivnega bivaka della Pace pod mogočnim ostenjem Monte Castella. Tu je bila v prvi vojni avstro-ogrska postojanska, številni ostanki tistih časov pa so vidni daleč naokoli.

Tudi ferata ima poreklo iz prve vojne in pot nanjo se v bistvu prične že pri bivaku. A do vstopa vanjo je treba predelati še nekaj šodra. Vseskozi se pojavljajo oznake FR (Furcia Rossa), ki sva jih sledila vse do zaključka ferate daleč, daleč naprej. Celotna pot je namreč dolga in glede na teren zahteva dobro kondicijo. Prava zadeva pa se prične pri že prej omenjenih navpičnih, na videz neprehodnih stenah. Zahtevno prečenje po železnih poteh in zagruščenih policah je dolgo dober kilometer, vmes pa sva seveda obiskala tudi osrednjo točko, vrh Furcia Rossa III. Ta ima skromen križ, a impozantno klopco posebne sorte. Takoj za vrhom se pojavi tudi oznaka VB, ki pomeni še en krasen vrh, poln vojaških ostankov … Valon Bianco.

Nadaljevanje je bilo podobno kot prej. Številni prehodi so si sledili eden za drugim, celo previsno steno sva morala prečiti. Varovala so brezhibna, čeprav nekatera mesta kličejo po obnovi. Te stene so precej krušljive, o čimer pričajo številni manjši podori in obilica grušča. A z veliko previdnosti je napredovanje v mejah varnega. Kmalu sva bila pri še eni zanimivosti te poti, ogromnim nadstreškom, pod katerim vodi pot. Še malo in pridružila sva se bolj turistićni poti na Valon Bianco.

Obiskala sva še planino Ucia de Gran Fanes, ki je v zadnjih letih odprla vrata za pohodnike. Na voljo je jedača in pijača, celo prenočišča so po novem uredili. Za to je najbolj zaslužna Alta Via 1, ki sva jo pred leti že prehodila (tukaj). A kar se sedaj dogaja je primerljivo z romarskim Camino Frances v Španiji. Po dolini Fanes se vijejo kolone ogromnih nahrbtnikov na dveh nogah, pogovorni jezik pa je iz vseh delov sveta. Izstopajo Američani, ki jih takoj spoznaš po grleni angleščini. Midva jim praviva grlice . Ti rezervirajo koče že mesece vnaprej, zato je v bližnjih Rifugio Lavarella in Rifugio Fanes nemogoče dobiti prenočišče. Tudi midva sva morala takrat prespati v šotoru.

Sledil je še sestop nazaj v dolino in in lep, a precej vroč dan je bil za nama. Spodaj se je namreč segrelo do skoraj 30°C. Neverjetno. Kaj takega še nisva doživela, pa zahajava v Dolomite že kar nekaj časa.

Koordinate izhodišča ( parkirišče pri Cappana Alpina ) : 46.5596792N, 11.9813467E

Po dveh letih premora sva se letos spet podala v Španijo, tokrat na obmorsko pot Camino de Mar. To je uradna romarska pot, ki se prične v mestu Ribadeo in se zaključi v mestu Ferrol. Obstajata dve varianti in sicer krajša, bolj celinska, ki je dolga približno 190 km. Midva sva prehodila daljšo, bolj obalno, ki poteka ob Atlantiku in nabralo se je dobrih 280 km. Obe se nahajata v Galiciji, krasni in mistični deželi .

Za Camino de Mar sva se odločila po čudoviti izkušnji s Camino dos Faros ob prejšnjem obisku Galicije in na priporočilo znanca. Na internetu o tokratni poti ni bilo kaj dosti napisanega, še GPS sledi sem komaj našel. A sva jih krepko potrebovala. Tako slabo označenega Camina še nisem srečal, pa zahajam v Španijo že 12 let. Tudi tako osamljenega ne, čeprav sem hodil že marsikje. Na celotni poti sva bila namreč povsem sama, še dnevnih pohodnikov ni bilo videti.

Romarskih namestitev ala albergo ni nikjer, razen na začetku in na koncu poti, pa še ti so tam zaradi Camina del Norte ali Camina Inglese. Prenočevala sva v raznoraznih hotelskih sobah, ki so resnici na ljubo zelo poceni in povsem ustrezne kvalitete . Pogosto je bil v ceni vključen tudi zajtrk. Za dve osebi bi marsikateri privatni albergo na bolj obiskanih Camino poteh prišel dražje, pa še na pogradih bi spala in se drenjala v skupnih sanitarijah. Glede prenočevanja zato nimava prav nobenih pripomb, je pa pametno namestitve rezervirati vsaj kak dan prej.

Pričakovanja so bila velika, kakšni so torej vtisi ???

Glede na redke opise bi to morala biti super izkušnja s hojo ob mogočnem Atlantiku, a se je obrnilo precej drugače. Camino dos Faros iz prejšnjih let je enostavno postavil previsoka merila, ki jih bo težko preseči. Tudi po daljšem premisleku in časovni distanci letošnjega Camina de Mar ne morem niti približno enačiti s prej omenjenim. Enostavno je bilo preveč asfalta in trdih podlag obalnih promenad. Na celotni poti je tega vsaj 70% ali raje več, marsikdaj tudi večino dneva. Pot ne poteka samo ob morju, ampak pogosto zaide precej stran od njega, tudi zelo visoko. Najvišje sva se povzpela celo nad 600 m in takrat sva morje gledala globoko pod nama.

Zaradi vsega tega Camino de Mar postavljam ob bok severni poti Camino del Norte. V bistvu je skupaj s Camino Inglese tudi njegova alternativa do Santiaga, a osamljena in skoraj nič označena. Na kratko povedano …. komur je všeč Norte, mu bo morda tudi de Mar. Kdor išče izkušnjo Camina dos Faros, naj jo išče drugje. Več o najinem potovanju sledi v nadaljevanju …

Še nekaj linkov za primerjavo …

Camino del Norte … KLIK
Camino dos Faros … KLIK

Letošnje poletje je precej vroče, zato najraje iščeva bolj zračne lokacije. Eno takih je Kaninsko pogorje, kjer ne manjka lepih smeri. Tokrat sva izbrala Žrd, kjer nisva bila že ohoho časa. Skoraj sem pozabil kako izgleda dostop na ta lep vrh .

Štartala sva na nevejskem parkirišču, kjer ne poznajo parkirnih zajedalcev. Povsem enako je tudi na bližnji planoti Pecol. S parkirišča sva se podala v smeri koče Gilberti, a sva že prej zavila na prečno botanično pot proti sedlu Bela peč. Od sedla do bivaka Marušič je hoja čisti užitek, enako je do odcepa proti Žrdi. Vzpon nanjo pa ni čisto za vsakogar. Pot je bolj stezica, marsikje precej kamnita. Greben je ozek in zračen, čeprav kakšne posebne izpostavljenosti ni čutiti. Še kako pa se čuti njegova dolžina . Grebena kar ni in ni konec, pa še gori, doli se kar pogosto dogaja. A razgled je lep, zaključek pa nagrada za vztrajnost . Le v primeru neviht nikar sem gor. Žrd je poznana kot odličen lovilec strel, kar se pozna na marsikateri razbiti skali v grebenu.

Vračala sva se čez Vrh Grublje, ki se ga vsekakor splača obiskati. Ni daleč stran od markirane poti, vzpon nanj in sestop pa nista nič kaj kompicirana. Za zaključek sva obiskala bolj zahtevno Bilo Peč in dodobra zapolnila dan. V Gilbertiju je sledil počitek, nato pa sva le še sestopila na izhodišče. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča : 46.3871606N, 13.4733297E

Dolino Val Fiscalina sva obiskala še enkrat, le da sva pri koči Rif. Fondovalle izbrala drugo smer kot prejšnji dan. Cilj je bil razgleden vrh Croda Fiscalina, ki sva ga doslej obiskala le enkrat. To je bilo daljnega 2019, ko sva prehodila prekrasno krožno pot *Dolomiti senza Confini* (tukaj). Tudi tokrat je bila v planu krožna pot, le da drugačna … po dolini Val Fiscalina Alta gor, po dolini Sasso Vecchio dol. Vzpon je dolgo potekal v prijetni senci in šele pri koči Zsigmondy-Comici naju je dodobra obsijalo sonce. A bila sva že visoko in temperature bolj prijazne .

Mimo koče Pian di Cengia sva nadaljevala na vrh, nato pa po izjemno lepi poti nadaljevala proti Cimam in koči Locatelli. Bila je nedelja in temu primerno je bilo polno obiskovalcev. Zato se nisva ustavljala in sva kar takoj sestopila po že znani poti 102 v dolino. Za veliki finale je spet malo porosilo, a bila sva že na zaključku res lepega kroga. Tega brez slabe vesti priporočam vsakomur . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (parkirišče nasproti gondole Rotwand) : 46.6815417N, 12.3631914E

Res je, tudi dan prej jih je bilo polno, začuda tudi rogačev . Fotkano malenkost stran od Hudih polic ...

Dolino Val Fiscalina sva prvič obiskala lani in bila nama je zelo všeč . Zato sva letos odločila za ponoven obisk, saj je dobro izhodišče za številne smeri. Ker nerada ponavljava iste poti, sem tokrat izbral vzpon po dolini Sasso Vecchio vse do koče Rif. Locateli in s tem direktnega razgleda na Tre Cime. Temu je sledil obisk doline na nasprotni strani goratega grebena, to je dolina Campo di Dentro. Tam se nahaja še ena koča, tokrat Rif. Tre Scarperi. Ta je bila ključna za počitek pred ponovnim vzponom na greben po zastavljeni krožni poti. Na njem sva nevede pohodila še vrh Monte Casella di Dentro, nato je sledil globok spust v prvotno dolino Fiscalina in povratek na izhodišče.

Pri koči Rif. Locatelli je bila gužva kot običajno, le da sva imela občutek kot da se nahajava v Koreji . Korejcev je letos res ogromno, skoraj izključno na bolj turističnih destinacijah. Večina je zavita v široka oblačila z dolgimi rokavi, klobuki do pol hrbta, maskami do oči in svetlimi rokavicami. Nama je bilo vroče že z minimalnimi oblačili, ne vem kako to prenešajo oni.

Druga stvar je primerjava cen z našimi. Na taki eminentni lokaciji in glede na množičen obisk bi te lahko poletele v nebo, a temu ni tako. Pol litra točenega Weizenbier-a stane manj kot npr. mlačna piksna običajnega v Prešernovi na Stolu. A povsem enako je tudi v Vandeliju na Sorapissu, kjer se roba dostavlja izključno s helikopterjem ali peš z nahrbtnikom. Pa razumi kdor more . Več o celotni poti v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (zadnja BUS postaja v dolini Fiscalina) : 46.6663739N, 12.3537719E

Nekaj dni Fanesov je bilo dovolj za naju in rabila sva premik. Še najbolj naju je pritegnila gorska skupina Sorapiss in istoimensko jezero v njenem osrčju. Tam je običajno polno ljudi, a štartala sva zgodaj, pa še glavna turistična sezona se ni pričela. Da bova sama seveda nisva pričakovala, a da bo toliko raznih *vplivnežov in vplivnic* ob prvem jutranjem soncu pa tudi ne. Vsi se fotkajo, celo kamere imajo, srečala pa sva tudi Američanko z navijalkami v laseh . Ko sva jo na poti prehitela sva malo debelo gledala, a kasneje sva hitro pogruntala razlog. Za snemanje ob jezeru je seveda snela navijalke, si uredila naglavni okras in se vsa frišna nastavljala objektivu v raznoraznih pozah .

Jezero sva si ogledala z vseh zornih kotov, za dodatek pa sva bila priča še helikopterskemu reševanju. Neko dekle si je poškodovalo koleno in pešaka ni šlo več naprej. Naložili so jo v helikopter in odpeljali v dolino. Tudi sicer sva vsakodnevno poslušala znan zvok visoko na nebu, kar je vedno pomenilo samo eno …. novo reševanje.

Svoj mir sva našla takoj ko sva zavila na pot 216, ki se povzpne visoko nad jezero. Tu turisti pač ne hodijo, srečala sve le nekaj pravih pohodnikov. Popolnoma sama pa sva bila na poti 223, ki se vije po meliščih pod grebenom. Pot je krasna, ker melišča preči bolj ali manj vodoravno, za povrh pa sva bila deležna še globoke sence. Izstopila sva na sedlu Forcella Faloria, od tam pa nadaljevala v dolino po poti 212, imenovani tudi DolomiEu. To je krasna alternativa prašni cesti, ki se iz doline vije vse do koče Rif. Faloria. Sledil je še gozdni dostop do planine Larieto in lep krog je bil zaključen .

Koordinate izhodišča (parkirišče Larieto) : 46.5509372N, 12.1759242E

Super Miri, čestitam . Midva sva tam hodila dva tedna nazaj. Kakšne pa so sedaj razmere ?

Najin osnovni cilj je bila tokrat ferata Giovanni Barbara, za katero skozi leta nikakor nisva našla časa. V okolici je namreč toliko zanimivih vrhov in dostopov nanje, da sva se vedno lotila česa drugega. A to je bil račun brez krčmarja . Že prvi slap na samem začetku naju je na hitro ustavil. Zaradi taljenja snega je bil tako vodnat, da bi potrebovala ali kopalke ali pa neoprenska oblačila za prečenje poti pod njim . Nadaljevanje je bilo popolna neznanka, zato sva raje obrnila. Težka odločitev, a varnost je na prvem mestu. Smrk, smrk … se vidimo prihodnjič.

Čas nama je ostajal, zato sva spremenila cilj in se odpravila proti visokogorskem jezercu Lago di Limo in koči Ucia de Gran Fanes. Oba ležita na planoti, do katere vodi kolesarka po dolini Val Fanes, označena tudi kot pohodniška pot s številko 10. Dolina je zanimiva sama po sebi, zato nama kljub dolžini ni bilo dolgčas. Od ferate se namreč nabere dodatnih sedem kilometrov v eno smer, skupaj od parkirišča dobrih devet. A kaj bi to, vreme je bilo krasno, narava tudi in ob povratku sva že pozabila na neuresničen prvotni cilj .

Koordinate izhodišča (Sant'Uberto) : 46.6030664N, 12.1062878E

Prespala sva v La Villi, kjer je bila temperatura ob osmih zvečer še vedno 28°C. Noro . Ni nama preostalo drugega, kot da se naslednji dan odpraviva v Fanese s severne strani. Tod sva že hodila in vedela sva, da naju bo senca spremljala kar dolgo. Vmesni cilj je bilo sedlo Forcella de Medesc, potem pa se bova odločila za smer in končni cilj.

In res je bilo tako. Prijeten hlad naju je spremljal dolgo, dolgo . Tudi na sedlu sva bila že tako visoko, da temperatura ni bila več moteča. Je pa odpadel prvotni cilj, tritisočak La Varella, ker je bil izjemno zahteven severni dostop še vedno delno pod snegom. Namesto njega sva raje izbrala malo nižji Sas dla Crusc, ki se nahaja na nasprotni, zahodni strani pogorja. Do tja sva prišla po razgledni in lepo pohodni poti 12B in 7B. Začuda sva bila na vrhu povsem sama, kar sva doživela absolutno prvič. Običajno med množico iščeš prostor za počitek. Tudi v sestopni ferati Monte Cavallo sva srečala samo tri ljudi, kar nama nikakor ni bilo razumljivo.

Le pri gostišču Rif. Santa Croce je bilo vse kot ponavadi. Ljudi se je trlo, a sva bila hitro postrežena. Se je pa od prejšnjega obiska krepko razširilo omizje, kar seveda priča o vedno večjem obisku. To na splošno opažava v vseh bolj turističnih lokacijah v Dolomitih. Obiskovalcev je vsako leto več, zato se vedno bolj širi ponudba, marsikje pa tudi uvajajo parkirnine. A te nikakor niso na našem nivoju, daleč od tega. Najdražja je bila povsem sprejemljivih 10€/24 ur na eminentni lokaciji. Predvidevam, da s to ceno nimajo izgube, niti ne odganjajo gostov . Pred nama je bil le še vroč povratek na izhodišče, tokrat po lepi poti 13.

Koordinate izhodišča (La Villa - pri nogometnem igrišču) : 46.5768444N, 11.8973214E

Enostavno, dva bedaka nimata za gondolo, pa rineta peš na vrh .

Objave na družbenih omrežjih. Čim več takih dosežkov ala poglejte, kje sem, tem bolj so *pomembni* .

V iskanju sence in hladu v vročih Dolomitih sva se spomnila na krasno pot od Cappane Alpine na Lagazuoi Piccolo. Ob zgodnjem odhodu je na tej poti senca zagotovljena večino vzpona, kar sva s pridom izkoristila. Sonce naju je ujelo šele v zgornjem delu in vse do vrha je bilo prijetno sveže. Nekako ob istem času so se proti Lagazuoi Piccolo začeli zgrinjati prvi gondolaši, ki jih je bilo prav zanimivo opazovati .

Ogromno, res ogromno je letos Korejcev, ki jih takoj prepoznaš po dolgih pokrivalih, z maskami do oči in svetlih rokavicah. Pri njih je to povsem normalno in ima zgodovinski pridih, v živo pa pri nas precej čudno izpadejo. Veliko je tudi paličnjakov, neke sorte Homo Sapiensa, ki je očitno zmožen napredovanja le ob pomoči dolge palice, dvignjene visoko nad glavo. Ti paličnjaki opazujejo svet malce višje kot običajni ljudje, se pa zato spotaknejo ob vsak kamen na poti. Njihov življenski habitat so predvsem turistični vrhovi, dosegljivi s čim manj napora. Ni kaj, zanimiva je tale evolucija .

Vračala sva se po smučišču vse do koče Rif. Scaltoni, vmes pa obiskala še razgleden vrh Cé de Salares. Sonce je že pošteno grelo in naju spet opomnilo na zaščitno kremo in pokrivalo. Ravno tega sem letos v Dolomitih nosil več, kot prej v parih letih skupaj. Sledil je le še veliki finale s sestopom v dolino po jutranji poti.

Koordinate izhodišča (parkirišče pri Cappana Alpina) : 46.5596792N, 11.9813467E

DAN 8 ...

Na vrsto je prišel zadnji dan Camina de Mar, veliki finale . A ciljna črta je bila še daleč stran, pa še cunje sva nameravala oprati za nadaljevanje po Caminu Ingles. Zato sva se zjutraj kar podvizala in štartala v popolni temi. A za svetlobo naju ni skrbelo. Ulične svetilke so nama prijazno osvetljevale ulice, za smer je kot običajno skrbel digitalni zemljevid. Nad uradnimi oznakami sva namreč že davno obupala. Sonce je po špansko vstalo precej kasneje in naredil se je lep dan.

Prva polovica poti je bila nekakšna klasika prejšnjih dni in kar solidna, kar se tiče podlage. Nekaj je bilo prijetnih stezic, nekaj makadama, pa na asfalt seveda ne smem pozabiti. Glede ambienta je bilo tudi vse sorte, od hoje po zaledju do morja s številnimi mivkastimi plažami. Sva pa tokrat ravno ob morju naletela na ogromne sipine, ki so neverjetno obsežne in visoke. Kar težko si je predstavljati neizmerno moč morja, ki jih je ustvarilo. Celo v konkreten hrib sva hodila po sami mivki.

A najin končni cilj je bil seveda Ferrol, veliko obmorsko mesto s približno 60.000 prebivalci. Tam se Camino de Mar tudi uradno zaključi. Do njega sva hodila drugo polovico poti po gosto naseljeni pokrajini in lahko rečem, da so se kilometri sproti napihovali . Mesto namreč leži v globokem zalivu, skoraj fjordu in do njega je potrebno prehoditi dolgo obalno cesto. Ta seveda neštetokrat zavije, tako da nisva nikoli točno vedela kdaj bova na cilju. Da sva gulila asfalt je samoumevno in da je bilo presneto vroče tudi. Vmes sva morala narediti kar nekaj pavz, kar za naju ni čisto običajno. Kakorkoli že, počasi sva le pridrajsala v Ferrol in po nekaj kilometrih še v njegov pristaniški del. Tam je na pomolu postavljen lep napis in tu sva po osmih dnevih zaključila Camino de Mar .

Vesela … absolutno, navdušena … NE. Več o tem Caminu sem napisal v uvodu, a ta zgodba je že za nama. Čakala naju je še pot do Santiaga, zato dobrodošel Camino Ingles (tukaj) .

DAN 7 ...

Po nevihtni noči naju je pričakal sončen dan . Po res obilnem zajtrku in slovesu od gostiteljice sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Za začetek sva si še enkrat ogledala simpatično vasico Santo André de Teixido, nato pa zagrizla v strm breg. Tudi nadaljevanje je bilo gori, doli, tokrat po goznih stezicah, še kako pa so se poznale nočne nevihte. Rastlinje je bilo namočeno in na čevlje sva morala natakniti gamaše. Take sorte mokrota namreč hitreje premoči obutev kot običajen dež. Večkrat preverjeno. Kasneje sva spet pristala na asfaltu, kjer so odpadle vse take skrbi.

Ta dan so zaznamovala predvsem obsežna območja posušenega evkalipta. Opustele gozdove sva srečevala kilometre in kilometre. Kolikor mi je uspelo izvedeti je za to najbolj zaslužen evkaliptov rilčkar. Odrasli hrošči in njihove požrešne ličinke se hranijo z mladimi listi, brsti in poganjki. Drevesa zaradi tega izgubijo listno maso in sposobnost fotosinteze, zato v vročini na hitro propadejo. Poleg tega je evkalipt na tem območju monokultura, predvsem zaradi hitre rasti in kvalitetnega lesa. Škoda je zaradi tega še toliko večja.

Druga posebnost so surferji. Teh sva videla cel kup, oblečene v neopren in z dilcami pod rokami. Plaže so idealne zanje, sama mivka, morje brez nevarnih čeri, valovi ravno pravi. Veliko je kampov, izposojevalnic dilc in učnih centrov za nadebudne jahače valov. Poleg tega sva srečevala kombije tik ob obali, nabitimi z opremo in nekaj malega prostora za postelje. Drug svet, svet zanesenjakov, ki uživajo na valovih.

Tudi midva sva uživala sončen dan in prispela do najinega prenočišča v zaselku A Torre. Bolj po sreči kot ne sva tik pred parkiranjem v posteljo naletela še na odprto vaško tiendo, trgovino po domače. V te sorte trgovin imajo običajno vse, od vil in grabelj do kruha, pijače in še kaj bi se našlo. Samo da je, ostalo ni pomembno .

DAN 6 ...

Zbudila sva se v soparno jutro, za kar je največkrat zaslužno bližnje morje in slane meglice od butanja valov. Ta dan ni bilo tako. Sopara je bila povsod, tudi bolj v notranjosti, hribi pa nekam čudno zamegljeni. Tudi vremenska napoved žal ni bila najbolj obetavna. Napovedan je bil dež v popoldanskih urah. Nimava kaj, sva si rekla in se odpravila v nov dan. Dežno opremo sva imela, preizkušeno na tisočih kilometrih Španije ...

Zato nekaj o njej za novopečene peregrine . Dež je namreč lahko zgolj pršenje, lahko pa tudi močnejši nalivi, ki te temeljito premočijo. Vse skupaj lahko traja dneve in dneve in ne preostane ti drugega, kot da hodiš. Vse to sem že doživel, večkrat. In kako se ubraniti mokrote ?

Nekateri navlečejo lahke plastične pelerince za enkratno uporabo, celo vrečke za smeti sem že videl . Drugi so celo brez vsega in mokri kot miši. Ti čakajo na usmiljenje tam zgoraj, ki lahko pride šele po več dnevih. To je seveda recept za zaključek poti, le redki imajo namreč s seboj dovolj suhih oblačil. Tudi žulji se hitro pojavijo v takih razmerah, kar je od vsega skupaj še najbolj neprijetno. Tako dolge poti pač ne odpuščajo slabe opreme. V dolgih letih hoje po Španiji sem se naučil prevsem nekaj … bodi čim bolje pripravljen na dež.

Kot prvo obrambno linijo uporabljava pelerine. Pončoti niso primerni in jih preizkušeno ne priporočam. Pelerina namreč omogoča odpiranje po dolžini in zrak hitro zaokroži. Ko dež preneha jo lahko tudi delno slečeš, nasloniš na nahrbtnik in se prezračiš. Ko dež spet prične jo samo potegneš nase. Akcija nekaj sekund, ne minut. Pončo vsega tega ne omogoča, pa še v vetru plapola kot zastava .

Druga obrambna linija je dežnik, ki ga lahko pritrdiš na nahrbtnik. V tem primeru sta obe roki prosti za uporabo pohodnih palic. Dežnik je zelo učinkovit pri pršenju, ko običajno ni posebnega vetra. To je v Galiciji zelo pogost pojav. Pelerino imava seveda navlečeno, le njene kapuce v tem primeru ne uporabljava. Za zaščito glave namreč poskrbi ravno dežnik. Ker je glava prosta, je tudi občutek svežine precej boljši.

Tretja zadeva so dežne hlače. Brez njih voda prične zatekati v čevlje po nogah in obutev je kmalu premočena od znotraj na ven. Razne zaščitne membrane so v tem primeru povsem brez funkcije. Midva uporabljava dežne hlače, ki se ob strani lahko razprejo po celotni dolžini in s tem omogočajo kroženje zraka. Odprtino prilagajava jakosti padavin.

Kot zadnja in zelo pomembna zadeva so seveda čevlji. Ti se morajo v primeru mokrote predvsem hitro posušiti. Usnjene variante so povsem neprimerne, ker se ne sušijo. Videl sem že, ko so peregrini spredaj in zadaj rezali usnje, da so prsti in pete vsaj malo zadihali . Usnjeni čevlji so tudi recept za gromozanske žulje, ki nastanejo zaradi stalne vlage v njihovi notranjosti tudi v suhih obdobjih, kaj šele v mokrih. Midva nosiva preizkušene čevlje iz sodobnih materialov, ki so lahki, zračni, z membrano proti mokroti, predvsem pa z veliko prostora za prste in peto. V stotinah kilometrov noga namreč nabrekne in hitro je premalo prostora za udobno hojo.

In še ena zadeva je zelo pomembna … zračenje, zračenje in še enkrat zračenje čevljev. S tem se posuši notranjost obutve, nogavice in predvsem stopala. Toplo priporočam, čim večkrat, tem bolje .

Hvala obema . Železnica pa je običajne širine in povezuje velik del obale. Najbrž je zorni kot fotoaparata pričaral ožje tire.