bagi - Zadnja sporočila

Najprej kratko pojasnilo. Otmarjeva pot ni enako Otmarjeva ferata v Gradiški Turi, obe pa imata naziv po Otmarju Črnilogarju, duhovniku, navdušenem gorniku in človeku številnih talentov. Opisana pot povezuje deset okoliških cerkva v krožno pot in je nastala ravno na njegov predlog. Midva sva zanjo izvedela čisto slučajno in za novosti hitro zastriževa z ušesi .

Kaj dosti podatkov pri načrtovanju trase nisem imel. Vse kar je na razpolago je nič kaj berljiv zemljevid na PD Vipava (tukaj), nekaj malega opisa poti in to je vse. GPS sledi nisem našel nikjer. Zato sem si znane povezave zarisal na digitalni zemljevid, ostalo sva sklenila reševati sproti. Računal sem tudi na namenske table Otmarjeve poti in tu sem se krepko uštel . Domačinom je trasa znana in tabel niso postavili kljub dolgi tradiciji omenjene poti. Nismo pa vsi domačini, zato sva se morala znajti po svoje.

To nama je tudi uspelo. Obiskala sva vsako od desetih cerkva, le del od Griž do Sv. Tomaža sva očitno prehodila po svoje. Na zemljevidu slabo zarisane povezave nisva našla, zato nama je domačinka iz Griž svetovala pot preko zaselkov Sele in Stomaž. Verjetno nekaj dlje, ampak glede na videno nama ni bilo niti za trenutek žal. Vse ostalo ni bilo vprašljivo, tako da sva lahko uživala v raziskovanju novih krajev . Več v fotozgodbi, GPS sled pa se sedaj dobi pri meni.

Bolj po sreči kot ne sem našel krožno obhodnico v neposredni bližini Ljubljane, za katero marsikdo verjetno sploh ne ve. Najbolj zanimivo pa je to, da je označena na češkem portalu . Ta obhodnica se imenuje Polhograjska planinska pot in je bila trasirana že daljnega leta 1987. Dolga je cca 80 km in povezuje večino glavnih točk Polhograjskega hribovja.

Za naju je 80 km naenkrat seveda preveč, sploh ker so v tem letnem času dnevi kratki in mrzli. Zato sem jo razdelil na tri dele, ki se logistično nekako izidejo. Prvi del sva prehodila ravnokar in sva bila prijetno presenečena. Poti so lepo označene, nič posebno naporne, predvsem pa je bilo za naju precej novega. Komaj čakava, da nadaljujeva . Kako je potekal prvi del poti pa več v slikah in besedi ...

Alessio, glede slik 15 in 30 ... bravo, lepo popestrita prispevek . Tiste *moraliste* na ZS pa kar lepo ignoriraj. Me prav zanima, če taki ljudje vedno pogledajo stran .

Hvala Alessio za izčrpne informacije. Morda se srečamo naslednje leto .

Nekaj let je že minilo od zadnjega obiska in greben naju je ponovno poklical . Ravno prav je razgiban, ne prekratek in ne predolg in še bukve so ravno pričele zeleneti. Za izhodišče sva izbrala Begunje, tako da sva hodila v smeri vzhod - zahod. To je dobra izbira zaradi položaja sonca, je pa bolj zahtevna v predelu, kjer je treba sestopati po skalah. Večina zato raje izbere nasprotno smer. Vračala sva se pod grebenom po južni strani. Preko pašnikov in gozdnih poti sva se v celoti izognila cest in hitro sva bila na izhodišču.

Pozdrav Alessio ... to pot sva imela v planu za letos, a sva jo zaradi poškodbe prestavila na drugo leto. Me pa zanima kako je po zaključku poti organiziran prevoz na izhodišče ??? In seveda čestitke za deveto ponovitev .

Ne vem točno, kam bi vtaknil malo širše zastavljen krog nad Poljansko dolino. Zato ga bom pripel prvemu hribu, na katerega sem se povzpel. To je Sv. Petra hrib, luškana vzpetina visoko nad dolino. Do njega se je potrebno kar potruditi, sploh če imaš izhodišče daleč spodaj .

Vseh detaljev poti nima smisla opisovati, ker bi vse skupaj postala nečitljiva žlobudra. Več povedo fotke in podnapisi pod njimi. Za cilj sem imel greben na eni strani doline, se v Poljanah prebasati na drugo stran in se po tej vračati na izhodišče. Tega dela Škofjeloškega hribovja še nisem hodil, zato mi je bil to malo večji izziv .

Še kratek opis poti: izhodišče Podpulfrca - Zminec - Sv. Petra hrib - Polhovec - Lovska koča Zavrh - Valterski vrh - potok Sovpot - Bukov vrh - Hotovlja in Poljane, nato pa na drugi strani Visoki vrh - Gabrška gora - Suša - Breznica pod Lubnikom - Lovrenška gora in direkten spust do Podpulfrce.

Markacije so in niso, zato je uporaba zemljevida ali GPS-a za nepoznavalce skoraj obvezna. Poti so prehodne, celo zelo lepe, le povezavo med Valterskim in Bukovim vrhom je v grapi potoka Sovpot odneslo lansko neurje. Zgleda grozno, a z nekaj izkušenj ni posebnih težav. Vse ostale posledice deževja na opisani poti so že sanirane. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (pri gostilni Kajbit) : 46.1538131N, 14.2906869E

Na Krasu se vedno kaj novega najde, sploh v manj poznanem zamejstvu. Tokrat je bil prvi od ciljev Doberdobsko jezero, drugi pa izviri Timave. Da imajo v bližini enega najbolj ohranjenih dinozavrov v enem kosu pa sploh nisem vedel . To in še marsikaj drugega se je našlo na tokratnem potepanju s štartom in zaključkom v Devinu. Več o poteku poti v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Devin) : 45°46'24.0"N 13°36'27.7"E

@Kafetarca ... pot gre čez Gorenje Brezovo (debelejša sled). Tako je tudi pripisano pri fotkah 30 in 37. Druga sled (tanjša) čez Leskovec pa je Grosupeljska pot in je že originalno začrtana na digitalnem zemljevidu.

Vsake toliko se spravim na kak del Grosupeljske poti in pri tem sem že večkrat opazil oznake za *Pot dveh slapov*. To mi ni dalo miru in moral sem preverit kaj je na stvari . Že kar takoj na začetku naj povem da jo to odlična zadeva, zaradi senčnih grap posebej primerna za vroče dni. Oba slapova sta visoka in v široki pahljači padata preko skal, tako da je kaj za videti in občudovati. Posebnih težav ni nikjer, morda je vprašljiva le prehodnost tik ob strugi po kakem obilnejšem deževju. Takrat je bolje počakati kak dan, da se vode umirijo in poti sprostijo. Oznak je povsod dovolj, tu so člani PD Polž opravili res veliko delo in jim velja vsa pohvala . Več sledi v fotozgodbi ...

He, he, zato je tako grd . Prav zares, precej obeležij iz prve vojne sem videl v teh krajih in ta obelisk je zagotovo najbolj neokusen. Je pa Duce prijatelja na ta način iztrgal pozabi, to pa ...

Hvala vsem, pripombe upoštevane

Ponovno sem obiskal prizorišča najhujših bojev prve svetovne vojne v Posočju. Tudi tokrat na italijanski strani, razlog pa je grobišče madžarskih vojakov v Foljanu. Ko sem pred časom obiskal znano in veličastno kostnico v Sredipolju sem šele doma opazil, da je le nekaj stran podobna, a mnogo manj pompozna. Posvečena je Madžarom, ki so padli daleč od doma v imeni avstroogrske monarhije. Osrednji cilj pa je bil torej znan, do njega pa sem zarisal povsem novo pot.

Štartal sem takoj čez mejo, v bližnjih Gabrjih. Od tam sem šel proti že poznanem Monte S. Michele, le da z druge strani kot prvič. Zaradi tega so bili tudi pogledi povsem drugačni, tako v bližini osrednje Cime 3, kot v nadaljevanju še nepoznane Cime 4.

Z grebena sem se spustil v Furlansko nižino in sledil Sočo, po italijansko Isonzo. Skozi nešteto krajev sem prispel na osrednji cilj, pokopališče madžarskih vojakov v Foljanu. Kaj naj rečem, danes žal ni nič drugače. Vsi so padli in tudi danes padajo za politične cilje, ne glede na ceno in stran, za katero se bojujejo. Žalostno, zelo žalostno. Kolektivni spomin se neverjetno hitro izgubi.

Vračal sem se proti Martinščini, Črncem in Brežicem. Vmes sem obiskal še hrib Škofnik, ki pa ima na vrhu utrjen kompleks iz časov hladne vojne. Precej so se nas bali, sosedje Italijani . Še nekaj malega hoje in že sem bil na izhodišču. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (poleg vasi Gabrje): 45.8871853N, 13.5859064E

Pomlad nezadržno prihaja v naše kraje, še precej bolj se to pozna ob morju. Izbira območja zato ni bila vprašljiva, sva pa nekaj časa cincala med obiskom našega primorja ali italijanskega. Na koncu sva izbrala slednjega v duhu raziskovanja Tržaškega Krasa. Tokrat sva prehodila območje med Trstom in Miljami in še naprej do Lazareta, vračala pa malo po slovenski, malo po italijanski strani.

Za obisk obmorskih krajev je zdaj ravno pravi čas . Vse dehti in cveti v neštetih odtenkih, trava pa jo ponekod že tako visoka, da jo kosijo. Zrak je zjutraj tako prijetno hladen da bi ga jedel, kmalu pa sonce pospravi odvečna oblačila v nahrbtnik.

Poti so vse sorte podlage. Veliko je podeželskega asfalta, kar nekaj tudi gozdnih poti. Med zaselkoma Mačkolje in Dolina gozdno pot s pridom uporabljajo tudi divje svinje, ki jih je po sledeh sodeč kar veliko. Ena je celo zbežala tik pred nama, lahko pa bi bilo tudi obratno . Več o poteku poti v fotozgodbi in zemljevidu GPS sledi.

Koordinate izhodišča (parkirišče nad vasjo Dolina): 45°35'57.8"N 13°51'34.0"E

Rifnik in Resevno sva obiskala že pred časom in sva kar precej pozabila potek poti. Zato sva se ponovno odpravila v te kraje, za nov izziv v obratni smeri . Glede na videno nama ta varianta celo bolj ustreza kot prvotna. Več v fotozgodbi …

Obenem se zahvaljujem oskrbnici Doma pod Resevno ga. Iveti, ki mi je po pošti poslala pozabljen del oblačil in to celo brezplačno. Lepa gesta, zaradi katere se bova še raje ustavila v že tako prijaznem domu .

Koordinate izhodišča : 46.219303, 15.336755

Hvala, še prideva v te kraje

Boč sva obiskala čisto prvič . Nekaj zaradi daljše vožnje na izhodišče, še več zaradi odličnih poti okoli bližjega Celja. Odločila je boljša vremenska napoved za ta konec Slovenije. Dan sva želela izkoristiti v celoti, zato sem začrtal daljšo krožno pot z izhodiščem v Zg. Poljčanah. Zjutraj sva parkirala pred cerkvijo Sv. Križa in se v hladu Dravinje odpravila v smeri Zbelovega.

Kolesarko sva zapustila malo pred mostom čez reko in se zagrizla v breg proti razgledni cerkvi Matere božje v bližini Ljubičnega vrha. Sledil je spust proti Lovniku in na nasprotni strani doline strm vzpon čez ogolena pobočja vse do izravnave. Nadaljevala sva pod Galkami in po lepi gozdni stezi prišla do rastišča velikonočnic. Tu sva bila precej presenečena, saj sva pričakovala vijolična polja kot jih ustvarja žafran na Veliki planini ali resje pod Srebotnikom. Nič od tega, velikonočnice sva pa le videla v živo. Prvič seveda .

Sledil je kratek odmor v prijetni planinski postojanki in že sva se podala na vrh Boča. Stolp je bolj posebne sorte, saj se dva na stopnicah težko srečata. Je pa odličen razglednik, kot se za Karavanke tudi spodobi . Sestopila sva se po neoznačeni grebenski poti v smeri Formil in nekaj naprej obrnila proti Studenicam. Tam sva si ogledala nekdanjo samostansko cerkev Sv. Treh kraljev in nad njo poiskala pot za nadaljevanje. Ta naju je pripeljala do Podboča in še naprej do izhodišča. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Zg. Poljčane): 46°18'14.311"N, 15°34'56.823"E