bagi - Zadnja sporočila

Furcia Rossa III je razgleden vrh in osrednja točka stare vojaške ferate Via della Pace. Nekaj sosednjih vrhov ima enako ime, a ta je edini dostopen tudi nam, običajnim šodrovcem . Toda vzpon nanj in nadaljevanje ni ravno enostavno. Ferata dosega sicer povsem obvladljivo C kategorijo, a večji problem so številne zagruščene police brez varoval. So pa varovala prisotna na vseh res zahtevnih prehodih in ne samo to. Začetni del čez navpično, rumeno-oranžno steno je izjemno slikovit, saj si številne lojtre sledijo eno za drugo in te hitro dvignejo nekaj nadstropij višje. Krasna zadeva .

Midva sva štartala od koče Cappana Alpina globoko v dolini. Tam je tudi veliko urejeno parkirišče, ki ga cenijo na skromnih 10€/24 ur. Skromnih glede na naše razmere seveda . Nato sva se po senčni poti 11 dvigovala vse do preloma strmine poleg vrha Col de Locia in nadaljevala po dolini Fanes. Malo pred pastirsko kočo Ucia de Gran Fanes sva zavila desno na pot 17 in kaj kmalu še enkrat desno na skrito vojaško bližnjico proti visokogorski krnici Grava del Vallon Bianco. Tam se bližnjica in uradna pot združita. Sledil je le še vzpon do atraktivnega bivaka della Pace pod mogočnim ostenjem Monte Castella. Tu je bila v prvi vojni avstro-ogrska postojanska, številni ostanki tistih časov pa so vidni daleč naokoli.

Tudi ferata ima poreklo iz prve vojne in pot nanjo se v bistvu prične že pri bivaku. A do vstopa vanjo je treba predelati še nekaj šodra. Vseskozi se pojavljajo oznake FR (Furcia Rossa), ki sva jih sledila vse do zaključka ferate daleč, daleč naprej. Celotna pot je namreč dolga in glede na teren zahteva dobro kondicijo. Prava zadeva pa se prične pri že prej omenjenih navpičnih, na videz neprehodnih stenah. Zahtevno prečenje po železnih poteh in zagruščenih policah je dolgo dober kilometer, vmes pa sva seveda obiskala tudi osrednjo točko, vrh Furcia Rossa III. Ta ima skromen križ, a impozantno klopco posebne sorte. Takoj za vrhom se pojavi tudi oznaka VB, ki pomeni še en krasen vrh, poln vojaških ostankov … Valon Bianco.

Nadaljevanje je bilo podobno kot prej. Številni prehodi so si sledili eden za drugim, celo previsno steno sva morala prečiti. Varovala so brezhibna, čeprav nekatera mesta kličejo po obnovi. Te stene so precej krušljive, o čimer pričajo številni manjši podori in obilica grušča. A z veliko previdnosti je napredovanje v mejah varnega. Kmalu sva bila pri še eni zanimivosti te poti, ogromnim nadstreškom, pod katerim vodi pot. Še malo in pridružila sva se bolj turistićni poti na Valon Bianco.

Obiskala sva še planino Ucia de Gran Fanes, ki je v zadnjih letih odprla vrata za pohodnike. Na voljo je jedača in pijača, celo prenočišča so po novem uredili. Za to je najbolj zaslužna Alta Via 1, ki sva jo pred leti že prehodila (tukaj). A kar se sedaj dogaja je primerljivo z romarskim Camino Frances v Španiji. Po dolini Fanes se vijejo kolone ogromnih nahrbtnikov na dveh nogah, pogovorni jezik pa je iz vseh delov sveta. Izstopajo Američani, ki jih takoj spoznaš po grleni angleščini. Midva jim praviva grlice . Ti rezervirajo koče že mesece vnaprej, zato je v bližnjih Rifugio Lavarella in Rifugio Fanes nemogoče dobiti prenočišče. Tudi midva sva morala takrat prespati v šotoru.

Sledil je še sestop nazaj v dolino in in lep, a precej vroč dan je bil za nama. Spodaj se je namreč segrelo do skoraj 30°C. Neverjetno. Kaj takega še nisva doživela, pa zahajava v Dolomite že kar nekaj časa.

Koordinate izhodišča ( parkirišče pri Cappana Alpina ) : 46.5596792N, 11.9813467E

Po dveh letih premora sva se letos spet podala v Španijo, tokrat na obmorsko pot Camino de Mar. To je uradna romarska pot, ki se prične v mestu Ribadeo in se zaključi v mestu Ferrol. Obstajata dve varianti in sicer krajša, bolj celinska, ki je dolga približno 190 km. Midva sva prehodila daljšo, bolj obalno, ki poteka ob Atlantiku in nabralo se je dobrih 280 km. Obe se nahajata v Galiciji, krasni in mistični deželi .

Za Camino de Mar sva se odločila po čudoviti izkušnji s Camino dos Faros ob prejšnjem obisku Galicije in na priporočilo znanca. Na internetu o tokratni poti ni bilo kaj dosti napisanega, še GPS sledi sem komaj našel. A sva jih krepko potrebovala. Tako slabo označenega Camina še nisem srečal, pa zahajam v Španijo že 12 let. Tudi tako osamljenega ne, čeprav sem hodil že marsikje. Na celotni poti sva bila namreč povsem sama, še dnevnih pohodnikov ni bilo videti.

Romarskih namestitev ala albergo ni nikjer, razen na začetku in na koncu poti, pa še ti so tam zaradi Camina del Norte ali Camina Inglese. Prenočevala sva v raznoraznih hotelskih sobah, ki so resnici na ljubo zelo poceni in povsem ustrezne kvalitete . Pogosto je bil v ceni vključen tudi zajtrk. Za dve osebi bi marsikateri privatni albergo na bolj obiskanih Camino poteh prišel dražje, pa še na pogradih bi spala in se drenjala v skupnih sanitarijah. Glede prenočevanja zato nimava prav nobenih pripomb, je pa pametno namestitve rezervirati vsaj kak dan prej.

Pričakovanja so bila velika, kakšni so torej vtisi ???

Glede na redke opise bi to morala biti super izkušnja s hojo ob mogočnem Atlantiku, a se je obrnilo precej drugače. Camino dos Faros iz prejšnjih let je enostavno postavil previsoka merila, ki jih bo težko preseči. Tudi po daljšem premisleku in časovni distanci letošnjega Camina de Mar ne morem niti približno enačiti s prej omenjenim. Enostavno je bilo preveč asfalta in trdih podlag obalnih promenad. Na celotni poti je tega vsaj 70% ali raje več, marsikdaj tudi večino dneva. Pot ne poteka samo ob morju, ampak pogosto zaide precej stran od njega, tudi zelo visoko. Najvišje sva se povzpela celo nad 600 m in takrat sva morje gledala globoko pod nama.

Zaradi vsega tega Camino de Mar postavljam ob bok severni poti Camino del Norte. V bistvu je skupaj s Camino Inglese tudi njegova alternativa do Santiaga, a osamljena in skoraj nič označena. Na kratko povedano …. komur je všeč Norte, mu bo morda tudi de Mar. Kdor išče izkušnjo Camina dos Faros, naj jo išče drugje. Več o najinem potovanju sledi v nadaljevanju …

Še nekaj linkov za primerjavo …

Camino del Norte … KLIK
Camino dos Faros … KLIK

DAN 3 ...

Prišel je zaključni dan Camina Ingles. Le še nekaj deset kilometrov naju je ločilo do končnega cilja, trga Obradorio pred glavno katedralo v Santiagu de Compostela. Že večkrat sva bila tam, a vsakič sproti se v mislih naseli en poseben nemir. Nekaj zaradi vzdušja na cilju med številnimi peregrini, nekaj zaradi zaključka in da ti je uspelo prehoditi celotno pot . Je pa še ene posebne sorte nemir in to je žalost. Žalost, da se vse skupaj zaključuje, čeprav bi lahko brez problema nadaljevala še stotine kilometrov. A obveznosti žal narekujejo drugače. Smrk, smrk …

Po obilnem zajtrku sva se odpravila na pot. Tudi tokrat zgodaj, saj sva lovila jutranji hlad. Špansko sonce namreč hitro pokaže svojo moč ko prežene oblake. Trasa je bila ta dan precej ravninska, zato so kilometri hitro minevali. Edino večje mesto na poti je Sigüeiro, vse ostalo pa so manjše vasi. Ustavila sva se le dvakrat na že znanih lokacijah tik ob poti. Še malo in že sva bila v predmestju Santiaga, a do končnega cilja je bilo še precej kilometrov. Vedno več je bilo tudi peregrinov, ki so prihajali iz različnih smeri. Vsi smo hodili proti istem cilju in kmalu so se pokazali znani obrisi … veličastna katedrala v centru starega dela Santiaga, končni cilj. Večina peregrinov je najprej zavila v romarsko pisarno po Compostelo, midva pa sva jo tokrat izpustila. Namenoma, saj nama to izrazito neosebno izročanje plakete ne pomeni ničesar več. Mnogo več nama pomenijo doživetja na prehojeni poti, žigosano romarsko knjižico pa imava doma za lep spomin .

Tako se je zaključilo najino letošnje potepanje po Španiji. Vse skupaj sva prehodila 400 km in 10.000 višincev. Sledil je le še prevoz v Vigo, od koder sva poletela domov. Vigo je zelo zanimivo mesto, ki sva ga naslednji dan raziskala po dolgem in počez. A najprej sva morala priti do tja in to z avtobusom. Odpravila sva se na glavno avtobusno postajo v Santiagu, ki je že nekaj let tik ob železnici. Staro so podrli in jo nadomestili z stanovanji. Sledila je še dobra urica in pol vožnje in že sva bila na novi lokaciji. Več o vsem skupaj v foto-zgodbi …

DAN 2 ...

Spet sva začela zgodaj, saj je bila pred nama dolga pot. Na tem odseku namreč ni veliko možnosti za spanje, sploh če delaš malo daljše etape. Za zaključek sva imela v mislih zaselek Bruma, kjer je manjši občinski albergo. A kot ponavadi je bil poln in potegnila sva še nekaj kilometrov naprej do privatne namestitve. Ta se je izkazala za zadetek v polno, saj sva poleg svoje sobe dobila še povsem opremljeno kuhinjo in poln, samopostrežni hladilnik. Vse v ceni, ki je bila že tako ali tako nizka .

Štartala sva torej v mestu Carreira in se s čelkami odpravila na pot. Za jutranjo kavico sva bila za Špance čisto prezgodnja, kar sva precej kasneje nadomestila ob prvi priliki. To sva ponovila še večkrat, ziher je ziher . Sva pa letos v barih opazila precej temnopoltega osebja, tako po vaseh kot mestih. Vsi po vrsti bolje govorijo špansko kot midva, smo se pa lahko pogovarjali tudi v angleščini. To s staroselci običajno ni mogoče. Tam gre komunikacija bolj na pantonimo ob pomoči nekaj osnovnega besednjaka .

Še eno zadevo sva opazila. Ogromno ljudi namreč kadi, tako moški kot ženske. Da se eni in drugi sprehajajo po ulicah s čiki v ustih je čisto običajno in za naju precej nenavadno. Parfumiranih nadomestkov ni bilo videti, so le prave, pravcate cigarete. To se pozna tudi na hripavih glasovih, kjer prednjačijo ženske. Marsikatere se kar ustrašiš . V javnih prostorih pa velja prepoved kajenja tako kot pri nas in to vsi upoštevajo.

Dan nama je počasi mineval in bližala sva se zaključku. Peregrinov je bilo vedno več, saj je bil Santiago že precej blizu. Tudi žigov ob cesti je bilo vedno več, marsikateri čisto na samem. Razlog je zahteva po vsaj dveh žigih dnevno v romarski knjižici za pridobitev plakete, oziroma Compostele ob koncu poti. Tako je že nekaj let, razlog pa so številne goljufije posameznikov. Nekaj takih sva na svojih poteh videla tudi sama. Kakorkoli že, midva sva končno prispela na svoj cilj, prehodila vsak centimeter in zadovoljno opazovala najino namestitev za to noč. Več v foto-zgodbi …

DAN 1 ...

Na vrsto je prišel še Camino Ingles, ki je logično nadaljevanje Camina de Mar (tukaj). Že kar takoj se je poznala razlika med obema. Oznak je bilo tokrat povsod dovolj, smer nedvoumna, celo marsikaterega peregrina sva srečala. Vse to sva pogrešala prejšnje dni. Ingles sva sicer že prehodila, ampak nama po dnevih samote ni bilo prav nič dolgčas .

Štartala sva seveda v Ferrolu, uradnem začetku Camina Ingles. Mesto je veliko, zato sva skozi njega hodila kar dolgo. Tudi kasneje se naselja povezujejo eno z drugim in temu primerno je bil ta dan predvsem asfaltni. So pa tudi taki, gosto naseljeni kraji zanimivi. Presenetilo me je, da skoraj ni videti mularije na skirojih, odrasli pa se tega sploh ne poslužujejo. Tudi dostavljalcev hrane ne vidiš nikjer, ne glede na čas dneva. Skoraj povsod pa lokalni peki dostavljajo kruh na dom, predvsem francoske štručke. V ta namen imajo prebivalci na vhodnih vratih obešene posebne platnene vrećke, celo nabiralnike za kruh sva že videla.

Dan je mineval in prišel je čas za iskanje prenočišča. Tega sva našla v mestu Carreira, kjer je tudi polno trgovin. Te imajo delovni čas večinoma prilagojen siestam, zato so odprte zgodaj dopoldne, nato jih zaprejo, zvečer pa so odprte pozno v noč. Obnovila sva zaloge za naslednji dan, napolnila želodčke in se kar kmalu pospravila v posteljo.

Hvala, ravno sva še ujela idealne razmere

Hvala še enkrat . Celotno pot sva opravila v enem kosu in sicer od letošnjega 28. Septembra do vključno 1. Oktobra. Razmere za hojo so bile datumu primerno odlične, se pravi dovolj hladno, a ne premrzlo .

Hvala . Ježki pa so okrogle kovinske palice, zabite v skale na težavnih odsekih. Ker jih je marsikje kar precej skupaj, izgledajo kot bodice ježa. Tako so ta varovala tudi dobila pogovorno ime.

DAN 4 / Pokljuka - Triglav …

Napočil je zadnji, četrti dan. Vedela sva da je že po kilometrih in višincih velik zalogaj, po zahtevnosti pa tudi. Nekako sva izračunala, da morava biti ob prvi svetlobi pri vojašnici, zato sva štartala še v trdni temi. Do Rudnega polja naj bi bilo tri kilometre, a se je zakompliciralo in sva naredila še enega več. Markirano pot so namreč uničili gozdarski stroji, tako da sva kar hitro zagazila v blatne kolesnice . Precej kasneje sva na prečni makadamski cesti obrnila levo proti glavni in po asfaltu mnogo bolj udobno prišla do željenega izhodišča.

Nadaljevanje je bilo čista klasika. Relativno visoko izhodišče triglavske magistrale ne pomeni kaj dosti, saj se pot stalno giblje gori, doli. V eno smer še gre, vračanje po njej pa nama ni ravno pri srcu. Kakorkoli že, do Studorskega prevala naju je spremljala senca, nato pa prijetno sonce vse do obrata proti Vodnikovem domu. Ta je bil še v globoki senci in hladu, a začuda še vedno odprt . Naredila sva kratko pavzo, se čudila višjim cenam kot v Dolomitih in odbrzela proti Planiki. Ta je bila že zaprta, zato sva brez postanka potegnila Čez nogo proti Rdeči škrbini in nato po klasiki na vrh. Na Triglavu so bili tudi edini ljudje, ki sva jih sploh srečala pri vzponu na očaka. Malo čuden občutek, sploh za tako obiskan vrh.

Sestopila sva po grebenu na Kredarico, koče pa nisva obiskala. Čas je namreč neusmiljeno bežal in hotela sva čimprej sestopiti v dolino. Za spust sva izbrala Prag, ker je precej bolj udoben od Tominškove. Se je pa vseeno vleklo kot smrkelj, za povrh sva bila spet popolnoma sama. Neverjetno. Sonce se je kmalu skrilo za vrhovi, postalo je bolj temačno, hladno pa na srečo niti ne. Za zaključek je sledilo še nekaj poplezavanja po ježkih in že sva bila pri Bistrici, oziroma kar je od nje ostalo. Praktično nič, le v daljavi je nekaj čisto potihoma žuborelo.

Do zaključka najinih dogodivščin je bilo še slabe tri kilometre hitre hoje po dolini, na parkirišču pa naju je že čakal prevoz . Še info za ostale. … vstop v dolino se zaračunava po urah, zato smo komaj našli dovolj drobiža namesto že pripravljenih bankovcev. Vsaj to je pohvalno. Štiri dnevno popotovanje od Grosuplja do Triglava se je tako končalo, smr, smrk, ampak se bova že kaj novega spomnila .

DAN 3 / Radovljica - Pokljuka …

Tretji dan sva štartala malo bolj zgodaj, ker je bil končni cilj Pokljuka. To je pomenilo več vzpona, načrtovala pa sva tudi nekaj obiskov prijateljev. Zaradi tega sva si vzela časovno rezervo, saj v takih primerih čas hitro zbeži .

Iz Radovljice sva se najprej spustila do kampa Šobec in po stari cesti nadaljevala do Bleda. Tam je sledila obvezna kavica v baru poleg črpalke. Standardno dobra, že mnogokrat preizkušeno. Nadaljevanje je potekalo po mirnih ulicah Bleda mimo starih vil in avtobusne postaje vse do Veslaške promenade pod gradom. Ta je bila začuda kar prazna, le nekaj kolesarjev se je preganjalo po njej. Malo pred veslaškim centrom sva zavila proti Rečici in še naprej proti Gorjam. Tam je tudi zadnja oskrbovalna baza za obnovo zalog.

Sledila je Krnica, nato še pokljuška soteska. Ta predstavlja najhitrejši vzpon na Pokljuko, ima pa dva kraka. Midva sva šla po levem, kjer je glavna atrakcija izjemno ozek prehod med navpičnima stenama. Dobro, da nisva v trgovini nakupila preveč zalog . V nadaljevanju se soteska razširi, a še vedno se čuti vlaga zaprtega prostora. Tudi rastlinja je temu primerno veliko. Sledilo je še nekaj hoje po ozki stezici, nato pa sva pri tablah za Pokljuko zavila desno na makadamsko cesto.

Markacije so naju hitro usmerile čez nekaj manjših planin, kjer so za letos že zaprli vrata. Enako je tudi na večji planini Kranjska dolina. Tik nad njo sva se priključila eni od pokljuških povezovalnih cest in po njej odšla v smeri končnega cilja … planine Zajavornik. Tam sva imela srečo, da je bila sirarna še odprta. Zadnje čase so namreč razširili turistično ponudbo za obiskovalce planine. Poleg tipičnih izdelkov se dobi tudi jedača in pijača, kar sva seveda z veseljem izkoristila . Tudi do prenočišča sva imela le še nekaj korakov. Gašperček je hitro segrel prostor in ob prasketanju ognja naju je hitro premagal spanec.

DAN 2 / Smlednik - Radovljica …

Drugi dan je bil najbolj ravninski od vseh, saj je vse skupaj naneslo le okoli 700 višincev. V prvem delu naju je precej spominjal na španske poti, tako po videzu, kot po vonju. Veliko je namreč kmetij, polja se pripravljajo na novo sezono in vonjave so temu primerne .

Začela sva torej v Smledniku in pri šoli zavila desno na poljsko pot. Makadam je hitro nadomestil asfalt in ta naju je skozi vasi Moše, Trboje, Prebačevo in Hrastje spremljal vse do Kranja. Obiskala sva vedno lep stari del mesta, kjer je sledila prva pavza. Nato sva se spustila proti Savi in čez most prešla na nasprotno obrežje. Do Pešence daleč naprej sva korakala ob glavni cesti, tam pa le zavila na bolj prijazno podlago .

Pri Spodnji Besnici sva spet zavila na glavno cesto, saj je le malo naprej edina gostilna v teh koncih. Tam sva tudi izvedela, zakaj je v bližini vasi že nekaj časa krožil vojaški helikopter. Vzrok je bil Kacinovo gobarjenje, o čemer so mediji poročali šele dober teden pozneje. Neobičajno pozno. Po daljši pavzi sva odšla naprej in tik pred Zgornjo Besnico zavila čez travnike na gozdno cesto. Ta naju je čez strm prelom dostavila nekaj nadstropij nižje vse do železnice ob Savi. Ob njej sva nadaljevala do Podnarta, kjer sta trgovina in gostilna tik pred mostom očitno trajno zaprta.

Prečila sva most čez Savo in obiskala še lepo vas Ljubno, ki je dobro vidna iz avtoceste. Romarska pot naju je dostavila na Brezje, kjer brez ogleda bazilike tudi ni šlo. Obiskala sva še bližnjo gostilno, ki ima precej cenejše blejske kremšnite kot na Bledu, dobre pa so ravno tako .

Prišel je še zaključni del najinega popotovanja. Skozi Mošnje sva nadaljevala proti Radovljici, tam nakupila vse potrebno za naslednji dan, nato pa poiskala prenočišče. Dobila sva kompleten apartma za precej manj denarja, kot bi naju stalo prenočišče za dva v planinski koči. Pripravila sva nahrbtnike za naslednji dan, sledila je večerja, nato pa le še postelja in lahko noč.

He, he, hvala za lepe besede . Velikokrat se mi niti ne da pisati, ampak to je zagotovo spodbuda, da bo še kakšna najina zgodba prišla do bralcev.

DAN 1 / Grosuplje - Smlednik …

Štartala sva še v temi, saj je bil pred nama dolg dan. Tudi kasneje se je jutro nekam kislo držalo, a kaj bi to. Spet sva bila na poti in samo to je štelo . Hodiš, opazuješ, čvekaš, hodiš ... kilometri letijo, čas ravno tako.

Najprej sva obiskala Magdaleno, domači hribček, kjer običajno nabirava kondicijo. Od tam naprej sva sledila že poznano Jakobovo pot, ki naju je mimo Repč popeljala do prvega postanka na oddaljenih Orlah. Sledil je Golovec in ljubljanska tržnica, nato pa sva mimo Moderne galerije zavila v Tivoli. Po številnih neprometnih ulicah sva nadaljevala proti Šentvidu in tam obrnila desno proti Brodu pod Šmarko. Čez Tacenski most sva prečila Savo, si kasneje ogledala novo brv pri Vikrčah, nato pa bolj ali manj kar ob reki nadaljevala vse do Pirnič. Tam sva zavila v gozd, kjer so bile mehke stezice pravi balzam za noge po dolgih kilometrih asfalta.

Ven sva prišla pri smledniškem pokopališču, od koder je bil samo še kilometer ali dva do končnega cilja. Sence so bile že dolge, čeprav ura niti ni bila pozna. Svetli del dneva se je res močno skrajšal. Sledila je obilna večerja in s polnimi želodčki sva se končno pospravila v svojo sobo . Več v foto-zgodbi …

Čestitke . Take sorte poti imajo poseben čar, kajne ?

Malo sva se naveličala hoje po znanih vršacih v bližnji in daljnji okolici, zato sva rabila nov iziv. Spet sva se odločila za Triglav od doma. Zakleneš in greš. Peš seveda, od začetka do zaključka . To sva storila že pred nekaj leti, le da sem tokrat izbral povsem drugačno traso. S tem sva se izognila planinskim kočam, ki so v zadnjih letih postale absolutno predrage. V dolini sva se za veliko manj denarja pošteno najedla, stuširala in naspala v svojih sobah. Poleg tega je nova trasa prinesla marsikaj novega in to je tisto, kar vedno iščeva .

Na Triglav sva hodila štiri dni, skupaj s spustom v dolino. Pot naju je vodila iz Grosuplja preko ljubljanske kotline do Gorenjske in še naprej na Pokljuko. Od tam je sledil klasičen pokljuški vzpon na Triglav. Vse skupaj se je nabralo 125 km in 4500 višincev. Nabirali so se zložno, tako da ni bilo pretiranih naporov, daljinskih poti pa sva že itak vajena. Če povzamem ... pod črto ne bi spreminjal ničesar, čisto lahko pa se zgodi, da bova pot nekoč v prihodnosti ponovila . Več o dnevnih etapah sledi v nadaljevanju …

Nov dan, nov cilj. Za počitek od prejšnjega dne sva izbrala bolj ležerno turo, tokrat na Polinik. Že prejšnji večer sva se spustila do bivšega gostišča Plöckenhaus, kjer sva na parkirišču prespala in se navsezgodaj odpravila proti vrhu.

Na začetku sva sledila dobro znano Karnijsko 403, nato so naju markacije usmerile bolj levo. Sledil je vzpon skozi gozd vse do planine neznanega imena, od tam naprej pa je bila hoja en sam užitek . Razgledi so bili krasni, tudi nad potjo se nisva prav nič pritoževala. Zložno naju je vodila vse do sedla Spielbodentörl, nato po vzhodnem grebenu proti vrhu. Tu je podlaga malo bolj skalnata, a posebih težav ni nikjer. Vrh je seveda ohoho razglednik, za povrh sva imela še čudovito vreme.

Vračala sva se po isti poti, ker kakšne uporabne alternative niti ni. Sva pa pred kočo na planini v bližnjem koritu našla zaboj hlajenega piva, ki so ga pastirji pustili redkim obiskovalcem. Pohvalno .

Koordinate izhodišča (Plöckenhaus) : 46.6165622N, 12.9522639E

Ne, očitne goljufije kljub takojšnji pritožbi ne pozabiš . Seveda še zdaleč nisva bila edina, kolikor sem uspel izvedeti. Koča pa je zaradi obnove trenutno zaprta in ne nudijo ničesar, obenem pa že iščejo novega oskrbnika.