ločanka - Zadnja sporočila

Nisva načrtovala ravno tako pot, kot sva jo prehodila, a nič za to. Bo dodatni razlog za ponovitev poti.
Parkirala sva v Gozd Martuljku in se ob Savi Dolinki napotila mimo kampa in hotela Špik, ter nato pri prvem mostu odvila desno. Ravno sem sva se potem tudi vrnila, a po drugi poti. Nadaljevala sva mimo domačije Smolej, Jureža, prečila kar nekaj jas, mostov. Povratek pa ponovno ob Savi Dolinki, z vmesnimi ogledi njenih prodišč.
Skoraj po celi poti sva občudovala pogled na zasneženo Špikovo skupino, kateremu se je pridružil tudi pogled na Mojstrovke s Kumlehi, Ponce, Jalovec s Slemenovo špico, tudi Prisojnik se je kasneje prikazal. Pohod v tem času ponuja poglede tudi na cvetoča drevesa, skratka prelepo, saj cilj izleta je v tem primeru pot, vrhovi niti ne.

Pri Jurežu sem spraševala za pot do Jureževega slapu, pa mi je gospodar zatrdil, da te poti ni več, hkrati pa povedal, da tudi kuža gor ni več. Tako, da je mimohod gor sedaj lahko brez skrbi. Se spomnim, da včasih tam ni bilo tako.

Sva se včeraj napotila po tem grebenu, o katerem pravzaprav ne najdeš napisanega nič. Nama je padel v oči pri prejšnjem obisku Pokljuške soteske, ko sva se peljala proti izhodišču in tudi kasneje, ko sva o njem povprašala domačina. Na zemljevidu sva videla dve imeni vrhov, in sicer poleg Kočevnika (838 m) še Srednji vrh (892 m), za katerega pa domačin ni vedel, da tako ime sploh obstoja. Je rekel, da ga oni v celoti poznajo kot Kočevnik, zato sem ga jaz tudi tako poimenovala. Greben je poznan tudi po Šimnovi jami, in pohod, ki ga vaščani organizirajo vsako leto, se imenuje prav Šimnov pohod.

Nama je bil greben izredno všeč, mahovit, s prav prijetno stezico, malo skalnat, malo gor in malo dol, pogledi z njega pa se dvigajo do zasneženih vrhov nad Pokljuko, vidi se tudi do Triglava. Po prečenju sva nadaljevala še proti vasici Perniki, pred njo zavila levo in se sprehodila še po spodnji strani grebena. Stopila sva tudi do bregov reke Radovna, in občudovala njeno prelepo prelivanje vode. Tako sva opravila krožno turo, in se hkrati čudila, kako to, da nisva srečala niti enega pohodnika na poti. Nekam pogosto se to nama dogaja .

Res je tole Kranjski dec, prosim nadaljuj, da vidimo tudi tvoje uganke

ja, je iz te doline. Ima pa vrh ime

garmont, nič se nisva pritoževala nad potjo, prav nasprotno.
Glede na to, da sem jo imela bolj v slabem spominu (dolgočasna, dolga, mukotrpna), sem se sedaj čudila njeni urejenosti oz. prav na novo speljanimi deli poti.
En del poti, ki ga je podor povsem zaprl, je sedaj speljan v drugi smeri. Mogoče enkrat, da sva morala preko podrtega drevesa, a ni bilo težav. O zaprtosti ni bilo ne duha, ne sluha in tudi pohodnica, ki se je po njej povzpela, je na Konju povedala, da ni bilo nobenih problemov s sledljivostjo in tudi ni vedela nič o zaprtosti.
No, le enkrat sva ob eni podrtiji dreves razmišljala, kje pravzaprav naprej, a sva našla prehod, le malo je bilo potrebno pogledati. Še par slik s poti od Presedljaja dol

Da gre naprej
Kateri je?

Res, vsekakor dobra ideja! Kar precej sveta vidiš

VP-Planina Dol-Rzenik-Konj-Presedljaj-KB

Včeraj po dolgih, ampak res dolgih letih na tej turi, s to razliko, da je bil dodan tudi vrh Rzenik, ki je bil v preteklosti izpuščen.
Najprej sva se spustila s V.planine na Pl.Dol, od tam nadaljevala proti Planini Rzenik z Mlakarjevo bajto, ki planini ponudi največjo zanimivost. Doma sem ugotovila, da je hiška poimenovana po pisatelju Janku Mlakarju, ki nas je zabaval v marsikateri planinski knjigi in je umrl že l.1953. Nadaljevala po zahodni poti na vrh Rzenika, se spustila po vzhodni poti ponovno na markirano pot in naprej proti Konju. Vračala pa sva se po skalnatem grebenu do Presedljaja, kjer naju je nekaj nižje razveselil menda vedno delujoči studenček izpod Vežice. Je vročina včeraj naredila svoje.
V dolini pa so naju razveseljevali pogledi najprej na belo strugo Kamniške Bele, kasneje pa detajli njene turkizne vode.
Zelo zanimivo pa je, da se je na najini poti nabralo 1700 m spusta, a so nama kolena pri tem kar dobro služila.

Hvala Tomco, informacija mogoče pride prav

A mogoče kdo ve, zakaj bi bila pot v dolino s Presedljaja zaprta (predzadnja slika v zadnji objavi to govori). No, nekako tako sem razumela, pa mi ni jasno.

Prav tam, res je. Nadaljuj aleš k

V Italiji?

Iz Krnice ga ne vidiš (vsaj mislim tako), drugače sem pa mislila med katerima gorama ga vidiš?

Kje je pa videti tegale špičaka? Da bi imel ime, pa še nisem slišala

Rumeni strnad danes

Ma, se mi je tista zgoraj omenjena mulatjera motala po glavi in če se to zgodi, je treba stvar razrešiti, da greš z načrti lahko naprej. In tako sva se odločila in v nedeljo podala na to vožnjo proti Tolminskim Ravnam, ki ti marsikje na poti ne da dihati. Ampak isto je, ko dosežeš planino Na Kalu, se pomakneš ravno malo višje, da se ti razširi pogled, le s to razliko, da onemiš od lepega. V tem času še posebno. Vse okoli zeleno-bela-modra kombinacija narave, trave so ozelenele, gore so se na novo pobelile, nebo pa je razgrnilo svoje najbolj modre odtenke. Joj, kakšen raj je bil tam zgoraj v nedeljo, videlo se je tudi do italijanskih Karnijcev tam preko planine Sleme, na poti proti Pl.Razor pa je segel pogled do morja.

Pot proti pl.Razor, ki je sicer pot SPP, pa res lepa, razgledna, pod stenami Tolm.Migovca se vije. Na poti naletiš na razpotje, ki pelje na Škrbino in po kratkem spustu prideš na odprto izravnavo s pogledom na svet med Tol. Migovcem in Vrhom nad Škrbino, ki naju je močno pritegnil. Res lepa mulatjera, vredna ponovitve.

Za spust s planine pa sva izbrala tisto strmo varianto, saj je nisva poznala, in bila zadovoljna. Je precej krajša, kot ona druga.
Na povratku pa sva se povzpela še do slapa Beri v Podljubinju, ki naju je že večkrat opozarjal nase.
Vse skupaj res lep izlet!

Kobariški Stol slučajno?