ločanka - Zadnja sporočila

O tem turnu se ne piše dosti, ponavadi ga ljudje obiščejo spotoma (Juš pred kratkim) ali pa ga sploh ne opazijo. Jaz sem zanj slišala prvič pred manj kot dvema letoma, ko ga je nekdo vzel za cilj svojega izleta. In zanj sem se takoj ogrela in ga vrinila na svoj seznam. Včerajšnji dan je bil tako namenjen njemu in zato sem mu izbrala tudi svoj naslov teme.

Ni bilo včeraj prav veliko obiska v smeri Prisojnika, nekaj se jih je usmerilo po Grebenski poti, nekaj po Slovenski, v moji smeri nisem srečala nikogar. No, od tam, ko se smeri razcepijo, to pa je na področju, ki mu pravijo Grintovci (to sem se naučila iz opisa).

Ni bila posebna samo pot, po kateri sem hodila, izlet je bil bogat tudi v smislu opazovanja narave nasploh. Že pri vzponu proti Gladkemu robu sem opazila ruševca, ki se je mirno sukal med travami, malo naprej sem naletela na belko, ki pa jo slikati nisem uspela. Na vršičku smreke sem opazovala bolj redko videno ptico vriskarico, takoj zatem pa trop gamsov, ki se je spustil po grabnu pod Turnom. Tudi svizec je bežal pred mano. Rožic pa tudi vse polno ob poti, planike celo na poti.

Sploh je svet med Prisojnikom in Razorjem zelo zanimiv in bo sigurno kmalu spet obiskan. Že samo hoja tam je navdušujoča, saj velikokrat rečemo, da je pot lahko tudi cilj .

Tale pot pa ni bila prav dolgo v planu, je bila želja prevelika .
Začela sva pri Belopeških jezerih, stopila po poti 513 in se prav kmalu usmerila na precej strmo pot 517A in hodila do ponovnega križišča poti ob velikem balvanu. Tu sva prvič ugledala slap z leve strani, za katerega prej nisem vedela, kje ga pravzaprav iskati. A se je močno zasvetil v soncu in tako opozoril nase. Stopila sem kar precej v njegovo bližino, da sem si ga bolje ogledala.
Nato pa se je pot še malo bolj postavila pokonci, in nekateri le te so kar izpostavljeni, da je potrebno biti previden. Na dveh mestih te višje popeljejo jeklenice in niso odveč.
Na vrhu pri bivaku Nogara sva posedela za kratek čas, tam se je za vzpon dalje pripravljala tudi ena češka družina, a najin plan je bil drugačen. Pod bivakom sva si natočila vode in se spustila nazaj do omenjenega balvana, kjer sva se usmerila na pot 517, ki te popelje skozi macesnov gaj v vznožju prekrasnih sten Mangarta, Koritniškega Mangarta, kasneje Vevnice, Struga in Ponc. To je pot Alpe Vecchia, ki te res ne pusti ravnodušnega. Prav nič nisva zavidala tistim, ki so mogoče hodili po teh vrhovih, saj je pot neverjetno razgledna, da sva se kar vrtela, malo naprej, pa pogled nazaj, pa blazinice gorske velese so tudi naredile svoje. Na naslednjem križišču pa naju je zamikala usmerjevalna tablica za Vevnico in zaželela sva si malo njene bližine, zato sva stopila po njeni poti še malo višje, da sva si ta ostenja lahko ogledala še bližje. Tudi Strug je pritegnil poglede nase in zdelo se nama je, da je ravno pri vstopu v smer še nekaj snega.
Nato sva nadaljevala proti koči Zacchi, kjer sva naletela na prijazno osebje in tudi cene kar prijazne. Kava 2,5 eur, špageti 10 eur, mešana solata 6 eur. To res ni pretiravanje.
Vračala sva se pa po poti 512.

Če ponovim številke najine poti, so se po delih izmenjale takole 513,517A,517,513A,513,512.
Vse skupaj čudovit izlet, vredno ga bi bilo ponoviti v času zlatih macesnov, če ne že prej, lahko tudi v malo drugačni izvedbi

Kar nadaljuj, jaz v vsakem primeru nove uganke ne bi dala

LISAC, nadaljuj z uganko !
Mogoče si se malo preveč časa obiral (se hecam)

Kolikor jaz vem, se plačuje od 8 ure dalje

Rombon mogoče?

Tako na hitro odgovorim. Pot od bivaka Nogara do Travnika oz.sedla je označena. Je pa možno tudi od Belopeških Čez Plazje do sedla. Poglej na zemljevid, kar tu na forumu, pod opis izletov.

ja, takole je, ko nekoga ni več na tem forumu. Še vedno upam, da se bo premislil in vrnil objave nazaj tako, kot so bile.

Pa sva se spet vrnila v Rezijo, tokrat sva za izhodišče izbrala Povici di Sopra in pot Valle del Resartico (702), torej pot ob pritoku hudournika Resia im. Resartico. Pot se vije nekaj časa ob potoku, ga parkrat preči in nadaljuje proti bivaku z imenom Ricovero Resartico z lepim pogledom po okolici. Tu gorski pogled sega prav do Čuka, lepotca v Karnijskih Alpah. Nadaljevanje poti pa je do nekdanjega rudnika (Miniera - 15 minut) oz.Borgo Mineraria Resartico malo nižje, kjer so nekdaj pridobivali iz skrilavca mineralna olja in tako zagotovili javno razsvetljavo za celotni Videm. Del rudniškega rova je urejen in na ogled. Na koncu celo odprto okno v grapo izpod Lopiča. Vse skupaj pa nekje v zatrepu doline pod Javorjem in Lopičem.

Lep izlet, na katerega se bolj odpravljajo v spomladanskem in pozno jesenskem času, ko je vode precej več in se je pri prečenju le te potrebno kar znajti po svoje. No, vsaj tako sem videla, ko sem gledala tuje objave. Cel krog traja slabih 4 ure, narediš slabih 600 vm, in okoli 6-7 km. Nadaljevala sva še v krog Anello Rio Serai, a sva se potem na poti odločila, da ga zaključiva pri drugem obisku.

Kar daj še kakšno

Bedinji vrh

A so Muzci zadaj?

Včeraj po vrhovih nad Soriško, Slatnik, Možic, Lajnar... Trave že rumenijo, zelo vetrovno je bilo, obzorja v puščavskem pesku.. na momente prav divje. A to je meni všeč .
Isti vrhovi, a pogledi vedno drugačni

No, brisala sem obe uporabniški imeni v prejšnjem mojem postu, ker sem dobila resne grožnje od enega izmed dveh imen.
Če dobim še nadalnje grožnje, pa objavim, kar mi je bilo sporočeno.

Res žalostno. LISAC, pa ni dajal samo tebi dobrih informacij, ampak prav vsem, ki so karkoli spraševali, seveda če je vedel. Za Karnijce je bil prav expert, pravzaprav edini, ki je imel tam največ objav. Vedno sem brala njegove objave, ko sva se odpravljala tja. Tu ne gre samo za sprotne objave, ki jih ne bo več. Tu gre za vso zgodovino objavljanja , ki je bila dolga tam 15 let ali več. Neskončno nasvetov, uporabnih informacij, opozarjanja na slovenska imena vrhov in planin tam za mejo. Na to drugi sploh ne opozarjajo več.

Zato bi prosila vse, da naj se vzdržujejo vedno neprimernih, nesramnih in žaljivih komentarjev , ki so bili prav očitni pri splošni uganki na str.2212. Ni čudno, da ga je pogrelo, marsikoga bi.

Bi pa turbotu lepo povedala, če slučajno bere te vrstice, da je bil nezamenljiv na tem forumu, naredil mnogo dobrega za vse pohodnike, da gre preko te zamere in poskuša doseči, da se njegove objave povrnejo. Mene osebno je zelo prizadelo, in druge tudi, saj so že povedali.
Tudi njegova hudomušnost in duhoviti komentarji pri marsikateri objavi, so bili nekaj, kar bomo zelo pogrešali.

Zato te prosim še enkrat, da razmisliš, če je bilo vredno profil izbrisati, saj je tako šlo ogromno dela, ki si ga namenil v dobro vsem planincem, v maloro. In tudi ogromno časa.

V maj je DVas prosil za tale popravek-
Je možno narediti, da ko klikneš na bilo-katero temo, da se postavi na zadnje sporočilo? Hvala.

Mislim, da je bilo tole že rešeno, sedaj spet vidiš najprej prve objave, šele na koncu zadnjo.
A lahko spet popravek?

Vrh Muzcev-vzhodni / Monte Musi Est (1873 m)

V soboto sva imela prav zanimiv dan. Zapeljala sva se v Rezijo in naprej na sedlo Karnica, od koder sva izbrala pot na Monte Musi /737/, ki teče dalje mimo bavaka Brollo in naprej do doline Mužac oz. Valle di Musi - piše do tu 5 ur. Najin cilj je bil vzhodni vrh.
No, prav na sedlu pa se nama je pridružil simpatični, oranžni muc, ki se je kar od nekje vzel in naju potem spremljal kar lep kos poti. Na enem mestu se je pa odločil, da naju spusti naprej, a povsem zapustil naju ni. Naju je tam nekje počakal do povratka. Res naju je nasmejal in polepšal dan!!

O poti pa vse najlepše. Le tisti vrhnji del pod škrbino, ko pogledaš na drugo stran pod vrhom Veliki Rob, je nama šel malo na živce, a zato nama ni kvaril vtisa celotne ture. Začetek poti res skozi krasen bukov gozd, ki ga krasi škrapljast, kamniti svet v vsakem pogledu. Redko stopaš po tako lepi gozdni poti, sence in sonce med drevesi pa ustvarjajo prav mistično podobo, da ti je kar žal, ko se gozd poslovi in stopiš v svet balvanov. A tudi tam je lepo in odpirati se začnejo pogledi na vso okolico ter posamezne vrhove Muzcev, ki so reveži v glavnem brez imen. Očitno jih sploh ne rabijo, saj v marsikaterem pogledu delujejo kot celota. Od Zajavorja, Vrha Muzcev (dva), Veliki Rob, do Cadina, Cima di Campo....

Na vrhu pa nisva občudovala le pogledov na gore, pač pa tudi jadranje beloglavih jastrebov, nad krnico spodaj pa tudi skupino gamsov. To so bila poleg mačkona, edina živa bitja na najini turi, drugih nisva videla.
Res lep svet je tu med Muzci in pod njimi. Mislim,, da z njimi še nisva rekla zadnje besede

Ne govorim o zadnjih objavah, govorim o vseh, ki jih je napisal. To je povsem drugo.