ločanka - Zadnja sporočila

Nisva načrtovala ravno tako pot, kot sva jo prehodila, a nič za to. Bo dodatni razlog za ponovitev poti.
Parkirala sva v Gozd Martuljku in se ob Savi Dolinki napotila mimo kampa in hotela Špik, ter nato pri prvem mostu odvila desno. Ravno sem sva se potem tudi vrnila, a po drugi poti. Nadaljevala sva mimo domačije Smolej, Jureža, prečila kar nekaj jas, mostov. Povratek pa ponovno ob Savi Dolinki, z vmesnimi ogledi njenih prodišč.
Skoraj po celi poti sva občudovala pogled na zasneženo Špikovo skupino, kateremu se je pridružil tudi pogled na Mojstrovke s Kumlehi, Ponce, Jalovec s Slemenovo špico, tudi Prisojnik se je kasneje prikazal. Pohod v tem času ponuja poglede tudi na cvetoča drevesa, skratka prelepo, saj cilj izleta je v tem primeru pot, vrhovi niti ne.

Pri Jurežu sem spraševala za pot do Jureževega slapu, pa mi je gospodar zatrdil, da te poti ni več, hkrati pa povedal, da tudi kuža gor ni več. Tako, da je mimohod gor sedaj lahko brez skrbi. Se spomnim, da včasih tam ni bilo tako.

Sva se včeraj napotila po tem grebenu, o katerem pravzaprav ne najdeš napisanega nič. Nama je padel v oči pri prejšnjem obisku Pokljuške soteske, ko sva se peljala proti izhodišču in tudi kasneje, ko sva o njem povprašala domačina. Na zemljevidu sva videla dve imeni vrhov, in sicer poleg Kočevnika (838 m) še Srednji vrh (892 m), za katerega pa domačin ni vedel, da tako ime sploh obstoja. Je rekel, da ga oni v celoti poznajo kot Kočevnik, zato sem ga jaz tudi tako poimenovala. Greben je poznan tudi po Šimnovi jami, in pohod, ki ga vaščani organizirajo vsako leto, se imenuje prav Šimnov pohod.

Nama je bil greben izredno všeč, mahovit, s prav prijetno stezico, malo skalnat, malo gor in malo dol, pogledi z njega pa se dvigajo do zasneženih vrhov nad Pokljuko, vidi se tudi do Triglava. Po prečenju sva nadaljevala še proti vasici Perniki, pred njo zavila levo in se sprehodila še po spodnji strani grebena. Stopila sva tudi do bregov reke Radovna, in občudovala njeno prelepo prelivanje vode. Tako sva opravila krožno turo, in se hkrati čudila, kako to, da nisva srečala niti enega pohodnika na poti. Nekam pogosto se to nama dogaja .

Sicer skromna višina, a vrh oz. predvrh z močno škrapljasto ploščo te pritegne že, ko vidiš par teh posnetkov. A ko sva pred meseci videla objavo videa Raj na zemlji z naslovom "najbolj kraški vrh v Sloveniji" sicer s pričetkom hoje na železniški postaji v Kanalu ob Soči, sva se prav hitro ogrela za to idejo. Zamenjala sva potem letni čas in tudi vlak sva prišparala za kdaj drugič.

Turo sva pričela s čudovito, dišečo kavico v samem centru Kanala ob Soči in to je bilo tudi nekaj, kar ti polepša dan. Zastavila sva na parkirišču malo nad Kanalom in prav kmalu dosegla gozd in se po nekdanji mulatjeri (vsaj tako sva ocenila) povzpela do vasice Kanalski Vrh, kjer sva se usmerila v desno. O zapuščenih psih, ki so omenjeni dva posta višje, ni bilo ne duha ne sluha. Pot naju je vodila prav do vrha po zeleni okolici, malo gor, kar nekaj pa dol, da sva se čudila vsej tej lepi zeleni barvi, ki je pritegnila prav toliko kot sam vrh.

Je pa zanimivo, da ko stopiš na to kamnito ostenje, to še ni pravi vrh, nanj se moraš še malo potruditi v levo, saj do njega obstoja sicer precej skrita in malo zarasla potka, a tja moraš, saj hočeš priti na vrh, mar ne.
Ker vedno rada delava krožno turo, sva se malo nižje od vrha spustila v smeri vasi Bate, stopila na cesto in po njej zakoračila ponovno do Kanalskega vrha in nato še na ogled jezera tam v bližini.
Lep izlet, mogoče še kdaj gor po razglede do Julijcev, ki jih pa včeraj ni bilo. pa saj ne mora biti vedno vse!

Nekaj Kaninskega oz. v smeri Prestreljenika?

, res je ta

Proti kateremu vrhu

Kaj samo na enem darinka4, na vseh treh. Bila sta to dva izleta

Izpred ene ure shranjeno

Sem vedela, da boš vedel. Nadaljuj

Mora naprej
Kateri slap oz. slapiči?

O, lepo! Markiran ali nemarkiran?

Midva sva za izhodišče izbrala parkirišče malo nad Kočiško planino, kar mislim da je za pohodnike bolj redko, čeprav je asfaltirana cesta prav do tam. Večina izbere za izhodišče Brško planino. Bila sva prvič in o teh planinah nisva vedela nič.
Vedela pa sva, da želiva delati krožno turo, kar je vedno najboljša varianta. Najprej sva se povzpela na Dolsko planino, jo prehodila in se na koncu obrnila levo in nadaljevala proti planini pod Poludnikom, ki leži na višini tam 1700 m in tudi tam so se že pasle krave. Jaz sicer moram priznati, da so mi planine ljubše brez njih, a pogled na konje me vedno razveseli in tudi tokrat je bilo tako. Na vrh sva se povzpela po SV grebenu, spuščala pa sva se po nasprotni strani preko Poludnikovega sedla v smeri Brškega jezerca oz.Egger-See, kjer kar moraš narediti malo postanka, saj je kraj prav idiličen, najlepši pa pogled preko jezerca na Poludnik. Nadaljevala sva ponovno preko Dolske planine na izhodišče.

Ja, res je Poludnik prelepi cilj, čeprav ga nisva spoznala v času zlatih macesnov, a tudi zeleni macesni znajo pričarati čudovito okolico. Lahko pa, da se tja še vrneva

Mogoče še ta zanimivost, midva sva z našega konca prevozila 115 km, če bi pa načrtovala vožnjo na Egger-Alm bi pa zneslo okoli 140 km.

Pravkar so objavili pri CAI Friuli Venezia Giulia, da je bil plaz (podor) na poti Via della Vita in da je pot zaprta, dokler je ne pregledajo zaradi varnosti.

Matej, drugič moraš upoštevati, da tu uganke ne smejo biti iz tujine

V množici je moč

Res je tole Kranjski dec, prosim nadaljuj, da vidimo tudi tvoje uganke

ja, je iz te doline. Ima pa vrh ime