ločanka - Zadnja sporočila

Tale pot pa ni bila prav dolgo v planu, je bila želja prevelika .
Začela sva pri Belopeških jezerih, stopila po poti 513 in se prav kmalu usmerila na precej strmo pot 517A in hodila do ponovnega križišča poti ob velikem balvanu. Tu sva prvič ugledala slap z leve strani, za katerega prej nisem vedela, kje ga pravzaprav iskati. A se je močno zasvetil v soncu in tako opozoril nase. Stopila sem kar precej v njegovo bližino, da sem si ga bolje ogledala.
Nato pa se je pot še malo bolj postavila pokonci, in nekateri le te so kar izpostavljeni, da je potrebno biti previden. Na dveh mestih te višje popeljejo jeklenice in niso odveč.
Na vrhu pri bivaku Nogara sva posedela za kratek čas, tam se je za vzpon dalje pripravljala tudi ena češka družina, a najin plan je bil drugačen. Pod bivakom sva si natočila vode in se spustila nazaj do omenjenega balvana, kjer sva se usmerila na pot 517, ki te popelje skozi macesnov gaj v vznožju prekrasnih sten Mangarta, Koritniškega Mangarta, kasneje Vevnice, Struga in Ponc. To je pot Alpe Vecchia, ki te res ne pusti ravnodušnega. Prav nič nisva zavidala tistim, ki so mogoče hodili po teh vrhovih, saj je pot neverjetno razgledna, da sva se kar vrtela, malo naprej, pa pogled nazaj, pa blazinice gorske velese so tudi naredile svoje. Na naslednjem križišču pa naju je zamikala usmerjevalna tablica za Vevnico in zaželela sva si malo njene bližine, zato sva stopila po njeni poti še malo višje, da sva si ta ostenja lahko ogledala še bližje. Tudi Strug je pritegnil poglede nase in zdelo se nama je, da je ravno pri vstopu v smer še nekaj snega.
Nato sva nadaljevala proti koči Zacchi, kjer sva naletela na prijazno osebje in tudi cene kar prijazne. Kava 2,5 eur, špageti 10 eur, mešana solata 6 eur. To res ni pretiravanje.
Vračala sva se pa po poti 512.

Če ponovim številke najine poti, so se po delih izmenjale takole 513,517A,517,513A,513,512.
Vse skupaj čudovit izlet, vredno ga bi bilo ponoviti v času zlatih macesnov, če ne že prej, lahko tudi v malo drugačni izvedbi

Nisva načrtovala ravno tako pot, kot sva jo prehodila, a nič za to. Bo dodatni razlog za ponovitev poti.
Parkirala sva v Gozd Martuljku in se ob Savi Dolinki napotila mimo kampa in hotela Špik, ter nato pri prvem mostu odvila desno. Ravno sem sva se potem tudi vrnila, a po drugi poti. Nadaljevala sva mimo domačije Smolej, Jureža, prečila kar nekaj jas, mostov. Povratek pa ponovno ob Savi Dolinki, z vmesnimi ogledi njenih prodišč.
Skoraj po celi poti sva občudovala pogled na zasneženo Špikovo skupino, kateremu se je pridružil tudi pogled na Mojstrovke s Kumlehi, Ponce, Jalovec s Slemenovo špico, tudi Prisojnik se je kasneje prikazal. Pohod v tem času ponuja poglede tudi na cvetoča drevesa, skratka prelepo, saj cilj izleta je v tem primeru pot, vrhovi niti ne.

Pri Jurežu sem spraševala za pot do Jureževega slapu, pa mi je gospodar zatrdil, da te poti ni več, hkrati pa povedal, da tudi kuža gor ni več. Tako, da je mimohod gor sedaj lahko brez skrbi. Se spomnim, da včasih tam ni bilo tako.

Deska?

Včasih smo se peljali z vlečnico gor, danes najbrž ni več tako. Drugače pa super!!

Srednji vršič?

Tomco, nama so pred leti pomagali pri orientaciji Čez kotle že prej pri vzponu zavezani rdeči trakci (ključne točke), ki sva jih pri sestopu seveda pridno odstranjevali. Pride to zelo prav, seveda če načrtuješ sestop po isti poti.

Sicer skromna višina, a vrh oz. predvrh z močno škrapljasto ploščo te pritegne že, ko vidiš par teh posnetkov. A ko sva pred meseci videla objavo videa Raj na zemlji z naslovom "najbolj kraški vrh v Sloveniji" sicer s pričetkom hoje na železniški postaji v Kanalu ob Soči, sva se prav hitro ogrela za to idejo. Zamenjala sva potem letni čas in tudi vlak sva prišparala za kdaj drugič.

Turo sva pričela s čudovito, dišečo kavico v samem centru Kanala ob Soči in to je bilo tudi nekaj, kar ti polepša dan. Zastavila sva na parkirišču malo nad Kanalom in prav kmalu dosegla gozd in se po nekdanji mulatjeri (vsaj tako sva ocenila) povzpela do vasice Kanalski Vrh, kjer sva se usmerila v desno. O zapuščenih psih, ki so omenjeni dva posta višje, ni bilo ne duha ne sluha. Pot naju je vodila prav do vrha po zeleni okolici, malo gor, kar nekaj pa dol, da sva se čudila vsej tej lepi zeleni barvi, ki je pritegnila prav toliko kot sam vrh.

Je pa zanimivo, da ko stopiš na to kamnito ostenje, to še ni pravi vrh, nanj se moraš še malo potruditi v levo, saj do njega obstoja sicer precej skrita in malo zarasla potka, a tja moraš, saj hočeš priti na vrh, mar ne.
Ker vedno rada delava krožno turo, sva se malo nižje od vrha spustila v smeri vasi Bate, stopila na cesto in po njej zakoračila ponovno do Kanalskega vrha in nato še na ogled jezera tam v bližini.
Lep izlet, mogoče še kdaj gor po razglede do Julijcev, ki jih pa včeraj ni bilo. pa saj ne mora biti vedno vse!

Nekaj Kaninskega oz. v smeri Prestreljenika?

, res je ta

Proti kateremu vrhu

Kaj samo na enem darinka4, na vseh treh. Bila sta to dva izleta

Izpred ene ure shranjeno

Sem vedela, da boš vedel. Nadaljuj

Mora naprej
Kateri slap oz. slapiči?

O, lepo! Markiran ali nemarkiran?

Midva sva za izhodišče izbrala parkirišče malo nad Kočiško planino, kar mislim da je za pohodnike bolj redko, čeprav je asfaltirana cesta prav do tam. Večina izbere za izhodišče Brško planino. Bila sva prvič in o teh planinah nisva vedela nič.
Vedela pa sva, da želiva delati krožno turo, kar je vedno najboljša varianta. Najprej sva se povzpela na Dolsko planino, jo prehodila in se na koncu obrnila levo in nadaljevala proti planini pod Poludnikom, ki leži na višini tam 1700 m in tudi tam so se že pasle krave. Jaz sicer moram priznati, da so mi planine ljubše brez njih, a pogled na konje me vedno razveseli in tudi tokrat je bilo tako. Na vrh sva se povzpela po SV grebenu, spuščala pa sva se po nasprotni strani preko Poludnikovega sedla v smeri Brškega jezerca oz.Egger-See, kjer kar moraš narediti malo postanka, saj je kraj prav idiličen, najlepši pa pogled preko jezerca na Poludnik. Nadaljevala sva ponovno preko Dolske planine na izhodišče.

Ja, res je Poludnik prelepi cilj, čeprav ga nisva spoznala v času zlatih macesnov, a tudi zeleni macesni znajo pričarati čudovito okolico. Lahko pa, da se tja še vrneva

Mogoče še ta zanimivost, midva sva z našega konca prevozila 115 km, če bi pa načrtovala vožnjo na Egger-Alm bi pa zneslo okoli 140 km.

Pravkar so objavili pri CAI Friuli Venezia Giulia, da je bil plaz (podor) na poti Via della Vita in da je pot zaprta, dokler je ne pregledajo zaradi varnosti.