ločanka - Zadnja sporočila

Skrivnostna soteska DOBLAREC je s svojimi tolmuni, slapovi in koriti precej nepoznana širšemu krogu ljudi in ni nič označena. Redko poseljeni bregovi v tem področju s posameznimi hišami, so znani tudi po staroselcih, o katerih se je precej razpisal Pavel Medvešček.
Doblarec je desni pritok reke Soče, ki se izliva (včasih ponikne že prej) pri hidroelektrarni Doblar.
Mi smo delali krožno turo, malo po soteski, malo nad njo, ali pa po poti med zapuščenimi domačijami. Bredli po vodi sicer nismo, čeprav sem si pa ogledala en video prav o tem in o skokih v tolmune tam. To pa mora biti tisto pravo doživetje, a za prvo informacijo o soteski, je bila naša hoja tam povsem dovolj. Skupaj je bilo prehojeno 15 km, in narejenih 500 v.m.

Obe vzpetini tičita bolj na robu Tolminske kotline. Kozlov rob nama je padel v oči že pred leti, ko sva se vzpenjala proti Žabiškemu Kuku in se čudila tej trikotni, poraščeni pojavi v pogledu nazaj proti Tolminu. Na Mengore pa sva pogledovala, ko sva hodila po 11.etapi Juliana trail od Mosta na Soči do Tolmina in po drugi strani nazaj. Pa sva enkrat pomislila, da bi povezala obe zanimivi vzpetini v Tolminu, ko ne bo bolj resnih načrtov za višje hribe. Dobra ideja je to bila!

Obe turi sva ločeno povezala v krožno turo. Najprej sva začela v simpatični vasici Modrejce, kjer sva se po oznakah usmerila po stari, nekdanji mulatjeri (vsaj tako sva presodila) proti grebenu Bučenice (510 m). Na tej višini sva naletela na res krasno razgledišče nad Tolminsko kotlino, kjer pa so pogledi segali tudi precej višje na skoraj vse okoliške zasnežene vrhove od Kaninske skupine, pa preko Batognice, Stadorjev, Tolminskega kuka, pa vse do Žabiškega kuka. To je bilo tretje razgledišče na poti, pa se splača v vsakem primeru stopiti tudi do prvih dveh. Od tretjega razgledišča so table pokazale do vrha Mengore še eno uro. Sploh izredno veliko označb na poti. Nato pa sva se preko vršička Kuk ponovno spustila dol in spet gor na Mengore, kje se nahaja Cerkev Marijinega imena. Mengore pa je bilo po ustnem izročilu zbirališče voditeljev tolminskega kmečkega upora leta 1713. Od tam pa sva se spustila na južno stran in se preko prevala Poljance spustila nazaj do avtomobila.

Za Kozlov rob pa sva se zapeljala do parkirišča za Tolminska korita in se usmerila najprej na Grajsko pot, vračala pa sva se po Gozdni poti. Je pa Grajska pot sedaj kot nekakšna makadam varianta, saj grad na vrhu obnavljajo, a sva razgled vseeno imela. Je pa zanimivo na vrhu prebrati zgodovino te grajske utrbe, zato bom priložila tudi sliko informacijske table. Povratek po Gozdni poti pa je bil pravo nasprotje Grajske poti in se po cik-cak varianti skozi prelep gozd vračaš na izhodišče.
Priporočam obisk teh res nizkih vrhov!

TA STARA POT + SLAP BARMAN

No, pa sva spet eno dobro idejo tukaj dobila in pot včeraj tudi po navodilih izpeljala. Le eno razliko sva naredila. Dodala sva slap Barman in tako izjemno dobro popestrila turo. Jaz sem tam enkrat pred leti že bila in sicer pri sestopu z Monte Cuzzerja, zato sem ta dodatek tudi predlagala. To predlagam tudi vsem drugim!

Pričela sva v Ravanzi in najprej zakoračila skozi vasico Bilo, nato prehodila most v Tigu (in tam naletela na snovalca te strani), se usmerila proti zaselku Gost, nato pa v vasi Liščaci nadaljevala proti slapu Barman, in tako odvila v drugo smer.
Po slapu so sledile še vasici Njiva in Osojane, vmes pa hoja po prekrasnih potkah pod sveže ozelenelimi drevesi, ali pa pogledi s travnikov do zasneženih Muzcev in Kaninskih gora. v vasici Osojane so naju pa presenetili napisi ulic v italijanščini in rezjanščini. Naletela sva pa tudi na dopis v slovenskem jeziku in sicer objavo referenduma v juniju.

Sva se pa oba strinjala, da je zgodnja pomlad najbrž res najlepši čas za obisk te poti!
Skupaj prehojeno nekako 19 km.

Kafetarca, nič drugega kot zadnjo sliko

Hvala roženkravt.
Mislim, da vem, katera gospa je vso to lepoto tudi opazila.

Seveda, sedaj je potrebno reševati uganko od georgie, tako je tudi moje mnenje

Grebenc?

Alessio, prav nič! Bi jih morali?
Sva se le čudila vsem lepotam ob poti in uživala.

turbo, hvala za to informacijo. Ne bi pomislila, sicer se pa sliši dosti bolj enostavno kar sv.Katarina.

vrh Monte Cucco-Malga Cucco-vrh Alpe Piccola

Na Alpe Piccolo sva pogledovala že pred dvemi leti, ko sva prišla na vrh Buchkopfa, in sva se nanj lahko ozirala kar nekaj časa pri povratku z vrha. Že takrat mi je padel v oči, saj peščen in z borovci porasel svet, me vedno prevzame in raziskovanje okoli dostopa se je pričelo. A takrat je bilo govora le o potrganih jeklenicah in to vzpodbudno res ni bilo. Pa so se časi spremenili tudi v tej smeri!

Delala sva krožno turo oz. nekakšno osmico (zadnja slika).
Res da nisva vedela, kaj pravzaprav pričakovati, a sva rekla, probajva, obrneva se še vedno lahko. Najino izhodišče je bila vasica Cucco oz.Kuk po naše. Vzpon med borovci in pogledi preko njih na zasnežene gore, je bilo nekaj kar te ne pusti ravnodušnega. Prečanja peščenih, strmih grap s pomočjo jeklenic so bila prav uživaška in vso pohvalo sva namenjala stvariteljem le teh. Problem se je le pojavil pri prečenju zadnje strme grapce, kjer so napeljane le vrvi v treh delih. Tu pa sva ugotovila, da so enostavno napeljane previsoko, saj če ti v začetku nudijo pomoč pri prečenju, jih moraš po parih metrih izpustiti in nadaljevati moraš brez njihove pomoči. Najbolje imeti palice za oporo, ali pa dodatno "šlingo", da se poprimeš zanjo. Tudi nadaljevanje je kar adrenalinsko, saj moraš prečiti po ozki, z listjem pokriti potki v zelo strmem bregu.
Ja, pa to še ni bilo vse. od križišča poti sva se namenila proti vrhu M.Cucca, kjer sva po določenem času našla kar veliko markacij, a nobene poti, pač pa veliko podrtega drevja. Mogoče bi morala nadaljevati po širši poti v levo, tam pa markacij ni bilo.
Po obisku vrha, sva nadaljevala proti severu, a prav hitro zavila v desno in se celo malo dvignila. Prišla sva na križišče, kjer lahko nadaljuješ proti sedlu Clinarch, a midva sva še enkrat odvila v desno proti planini. No, šele tam sva pospravila svojo malico.
Na križišču poti proti S.Caterini, sva seveda zavila v desno in začela delati drugi del osmice. Po lestvi dol in gor ni bilo problema, vmes sva občudovala poglede do Julijcev, nato pa v levo stopila še na vrh Alpe Piccola, ki je oddaljen z glavne poti le par minut.

Krasna pot je to bila, malo adrenalinska sicer, a varno speljana, le v enem delu malo tako, tako. Drugače pa v tem času bogata z rastjem telohov ob poti in barvana z rozastim resjem, da ti kar jemlje dih od lepega.

Zahvala res vsem, ki so objavljali na tej strani in Allesiu za informacijo o obnovi obeh poti, kar res ni bilo mačji kašelj.

Na Pot po robu se je najbolje odpraviti tako, da te prevoz čaka na koncu poti, zato sem se prijavila na organiziran pohod pri PD. Pot je vsekakor vredna ogleda, bi rekla, da tudi večkrat. V tem času se tu prebuja pomlad in videli smo kar nekaj spomladanskega cvetja.
Pot je tudi zgledno opremljena s tablami vrhov in hkrati z obvestili o vrhovih naprej in tudi nazaj. Prečili smo kar veliko vrhov, resnično nisem vedela, da jih je toliko. Prvi je bil Dolski Maj, ki mu sledi Otliški maj, pa Črne stene, Pravi vrh, Podrta gora, Kraguljc. Vmes smo se ozirali tudi na Sinji vrh, Kovk pa tudi prišparali za kdaj drugič. Čaven je bil pa stalnica pri pogledih nazaj.

Lepi pogledi tudi ves čas na Vipavsko dolino, do morja v daljavi pa tokrat ne.

Včeraj prvič po tej poti in vse kaže, da ne zadnjič. Po ogledu slik, se je takoj javil še en kandidat (), ki želi narediti isti krog in še malo več, saj smo mi zgrešili en slap, za katerega GITA trdi, da ji je bil najlepši.
Nekaj od tega, kar smo po naši poti videli, pa v priloženih slikah

Take objave med boljšimi

Delala sva krožno turo, po eni poti gor, po drugi dol. Pa se je nama zdelo, da se je od zadnjega obiska prva malo spremenila, dosti manj shojena je kot prej. Vreme sicer ni bilo najboljše, a je bila tura vseeno lepa. Pa tudi koristna, saj sva nabrala tudi malo regrata in čemaža.

Kislica je tudi hrib, ki pri meni ni bil nikoli v planu. Pa saj skoraj še slišala nisem zanj. Potem pa sem naletela na eno objavo na fb, kjer me je prevzel pogled na korenine in prelep slap.
Pa so ravno pri našem PD organizirali ta pohod, tako da sem se kar hitro prijavila, sicer bi me navdušenje še lahko minilo. Pa tudi je fino, kdaj iti kam s PD, da lahko primerjaš eno z drugim.

Pripeljali smo se na parkirišče v Socko in čez mostiček zavili v gozd. Po eni uri hoje smo se ustavili na Strnadovem travniku in od tam mimo poznane tise zavili v breg na greben, kjer pa je bila hoja prav zares prijetna.
Pri povratku smo se spustili mimo ruševin gradu Lindek in nadaljevali ob Belem potoku. Tu pa smo postali ob slapu Lindek, ki pa je prav zares lep in mogočen, in te preseneti v svoji krasoti okoli ovinka. Zaključili pa smo v vasici Frankolovo.
Nikakor ne bom rekla, enkrat in nikoli več. Mogoče pa res še kdaj, saj je ostal dolg po tistem lepem grebenu s še bolj mogočnimi koreninami in kamnitimi bloki.

aja, redbulla pa nismo srečali.

Danes najbrž lepši dan letošnjega pohoda

mukica, jaz razumem, da je sedaj 10 eur, lani je bilo menda 5 eur (osebni seveda).
Inflacija pa manj kot 2 %.

turbo, mislim, da sem cerkev in nekaj od vasice tudi slikala
Če ni prava, me popravi