ločanka - Zadnja sporočila

Dolina Reklanica je precej skriti dragulj v Zahodnih Julijcih, ki na severu meji na dolino Dunje, na jugu na Rezijo, na vzhodu preide preko Nevejskega sedla v Rabeljsko dolino, na zahodu pa v Železno. Nad Reklansko dolino pa se dvigajo visoke gore, Kaninske na eni strani, na drugi pa skupina Montaža s Strmo pečjo, ki je prav močno pritegnila najine poglede. Izpod teh gora pa brzijo v dolino potočki ki se marsikje v slapovih prevesijo v njeno dno. Med raziskovanjem doline pa poleg slapov in gora lahko občuduješ še stare vasice in naravo nasploh. No, sedaj ni ravno pravi čas za obiskovanje slapov, ker vode tam ni ravno veliko, in tudi sonca v tem času v dolini ne, a nama se je zdelo, da ne moreva več čakati in sva jo združila z občudovanjem jesenske narave.

Da sva se pripeljala v Reklanico, sva izbrala kar dolg krog in sicer sva se zapeljala preko Vršiča v Trento, nato preko Kluž skozi vasi Log in Strmec na Predel, spust v dolino mimo Rabeljskega jezera, ki v tem času prav čarobno počiva v tihoti, nato pa navzgor na Nevejski preval in že sva bila na poti v Reklanico oz.Val Raccolana po italijansko.

Idejo za obisk teh slapov sva dobila v eni lanski številki PV, kjer v članku govori o trinajstih slapovih v Reklanici, midva sva si jih ogledala le pet, a do ostalih pa vsekakor še v prihodnosti.

No, zaenkrat sva obiskala naslednje: (od zgoraj navzdol)
- Cascata del Cjalderon (izvira pod kočo Gilberti)
- Fontanone di Goriuda - Gorjuda (najbolj poznan)
- Cascate Rio Montasio (izvira pod Montažem) in leži med vasicama Piani di Qua in Piani di La (tukaj in tam)
- Cascata Rio Vandul (priteče izpod Peklenskih vrat oz.Zabuša) - najbolj divji od naštetih in ni označen
- Cascata Rio Repepeit

Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.

Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!

Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!

turbo ima kar prav, na poti proti Mangartu slikano. Nadaljuj!

ne ne

Na kateri poti s tem pogledom?

Začela sva hoditi v mrzlem jutru, kazalo je -14 stopinj. Že s prvim korakom sva stopila na sneg in tako je bilo praktično po celi poti. Tokrat sva rekla, da greva gor kar po sneženi cesti, prejšnjič sva hodila po peš poti, a tam je skoraj brez razgleda. Tudi vračala sva se tako, z bližnjicami tokrat in se tako dosti hitro spustila nazaj na parkirišče. Da pa ne bila samo koča Zacchi, sva se povzpela še malo naprej, do razgledišča. A do tja gredo bolj redki, včeraj se mi je zdelo, da prav nihče drug. So bili pa obiskovalci večinoma smučarji, no ja, nekaj tudi pešaki, a smučarji v večini. Še nazaj grede so se vzpenjali.
Je pa v tem času pot do koče in tudi sama koča v glavnem v senci. Kočo je obsijalo sonce tam okoli 13.30, zapustilo jo je pa čez dobro uro. Tako, da je dobro razmisliti, kdaj želimo biti gor.

Pa so se že porodili novi načrti za naslednji obisk v teh koncih. Kako ne, saj je okolica prav lepa in tudi poti kar nekaj!

Še par slik z vrha o poštenosti planincev

Ornitolog, najprej hvala, ker si se po dolgem času spet oglasil.
Midva sva to jato videla okoli 9.40 pod Škofjem, torej v bližini Kladja, pri vzponu. Manjša jata naju je potem preletela tudi pri povratku.
Leteli so nekako iz smeri vzhoda proti zahodu, brez postanka tu.
Torej letijo proti Franciji, kot sem nekje brala?

Bi bile lahko tole pinože, včeraj nad Škofjem?

Dve stvari, ki jih danes nisva pričakovala. Tako oblačnega dne in tako malo snega (skoraj nič). A tura je bila vseeno dobra, zanimivi motivi ob poti, svež in mrzel veter, ki te opozori, da je vseeno zimski čas
Nazaj grede pa v Kopačnici preko potoka ugledala 8 gamsov, ki so se nekaj časa še naprej mirno pasli, n.v pod 500 m.

Res je, nadaljuj

Če je uganka rešena, potem je tu naslednja
Kateri cilj pred mano?

nad Rutam mogoče?

Bohinjski konci so, pa tudi Mohor je

ne in ne

No, fino! Katera gora je na sliki?

Vrh Brda